Jedro

Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena OZ, kot so stopnja telesnih in duševnih bolečin, njihovo trajanje ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot abstraktni ravni, kar pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 5.100 EUR nadomesti z zneskom 5.600 EUR in v II. točki izreka znesek 449,33 EUR nadomesti z zneskom 618,60 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 42,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je dolžan v 15-tih dneh tožnici plačati odškodnino v višini 5.100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 6. 2013 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za znesek 6.400 EUR spp) je zavrnilo (III. točka izreka) ter sklenilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15-tih dni povrniti njene pravdne stroške v višini 439,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče napačno ocenilo višino utrpele škode, ki bi morala biti v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse prisojena v višjem znesku. Glede na pretrpljeno bolečinsko obdobje in nevšečnosti med zdravljenjem bi moralo prvo sodišče prisoditi odškodnino iz tega naslova v višini 5.000 EUR in ne le v višini 3.000 EUR. Tožnica je upravičena do višje odškodnine tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Občasno si ji pojavljajo bolečine in nepričakovane krvavitve iz nosu, dihanje skozi nos je oteženo, kar je ovira pri vseh telesnih aktivnosti, saj se hitro zadiha. Poleg navedenega pa tudi slabše vonja, zato meni, da je iz tega naslova upravičena do 3.000 EUR odškodnine. Prav tako je prenizko ocenjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Njen nos je sedaj trajno odebeljen in ima nepravilno obliko, zato je dosojena odškodnino v višini 400 EUR prenizka. Ob dogodku dne 8. 3. 2013 je tožnica utrpela močan primarni strah, trpela pa je tudi sekundarni strah za izid zdravljenja, zato bi bila upravičena do plačila odškodnine v vtoževani višini 1.000 EUR. Prenizko je prvo sodišče odmerilo tudi odškodnino zaradi posega v njene osebnostne pravice, in sicer v pravico do telesne in duševne nedotakljivosti in celovitosti ter osebnega dostojanstva in posega v čast in dobro ime. Z dalj časa trajajočim nasilnim vedenjem, zmerjanjem in nasploh poniževanjem je toženec spravljal tožnico v izrazito podrejen položaj. Vsakič, ko se je toženec vrnil iz gostilne domov je bila tožnica nemirna, prestrašena in se je počutila ogroženo, saj ni vedela, ali jo bo pričel fizično in psihično nadlegovati. Tožnica je nasilje v družini zaradi neprestanih verbalnih in tudi fizičnih napadov doživljala stresno in se je počutila zelo nelagodno. Zaradi škodnega dogodka so se o njej in njeni družini pričele širiti govorice, s katerimi se je močno obremenjevala. Če je hotela ali ne, so o njunem odnosu in dogajanju v družini izvedeli njeni sorodniki, prijatelji in znanci. O njej se je in se še vedno grdo govori. Povsem neupravičeno in po krivem je postala tarča obrekljivih pogovorov, ki so zanjo žaljivi. Ljudje jo obsojajo za dejanja, za katera ni kriva. Zato je odškodnina, ki jo je prisodila sodišče iz tega naslova prenizka in bi bila tožnica upravičena do odškodnine v višini 2.000 EUR.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, v pretežni meri je pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za odločitev, razen v manjšem delu glede ocene primernosti odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

6. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika1, kot so stopnja telesnih in duševnih bolečin, njihovo trajanje ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot abstraktni ravni, kar pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.

7. V zadevi je podan temelj tožbenega zahtevka in je toženec v celoti odgovoren tožnici za škodo, ki je nastala, ko je v času od druge polovice leta 2012 do 8. 3. 2013 tožnico, kot takratno izvenzakonsko partnerko večkrat zmerjal s prasico in kurbo, ji očital druge moške, jo večkrat močno stisnil za prednji del vratu, da so se ji poznale modrice, dne 8. 3. 2013 pa jo je oklofutal, jo odrival in jo zgrabil za vrat, jo prijel za roki, da je morala poklekniti, pri tem pa razbijal inventar in kričal, s čimer jo je spravil v podrejen položaj in je s tem storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ -1. Hkrati je bil spoznan tudi za krivega, da je tožnico dne 8. 3. 2013 s čelom močno udaril v nos in ji s tem povzročil mnogoiverni prelom nosne kosti s premikom, zaradi česar je bil začasno in znatno oslabljen nos, kot pomemben del njenega telesa in je bila njena zmožnost za teden dni začasno zmanjšana. S tem dejanjem je toženec storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1. Po 14. členu ZPP je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo.

8. Tožnica je ob dogodku z dne 8. 3. 2013 utrpela naslednje poškodbe: zdrobljeni prelom nosnih kosti in udarnine obeh podlahti in desne nadlahti.

9. Pritožba povzame ugotovitve sodišča prve stopnje glede obsega telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter meni, da bi ji iz tega naslova pripadala odškodnina v višini 5.000 EUR. Prisojena odškodnina v višini 3.000 EUR je po mnenju pritožbenega sodišča glede na nesporne ugotovitve prvega sodišča glede obsega in trajanje bolečin ter tožničinega prikrajšanja v času zdravljenja ustrezna satisfakcija.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo odškodnino za strah v prisojeni višini 500 EUR. Tožnica je prestajala sicer intenziven, vendar kratkotrajen strah ob dogodku, prestajala pa je tudi strah za izid zdravljenja, vendar pa strah ni bil takšen, ki bi prestavljal neposredno nevarnost za življenje, prav tako pri zdravljenju ni prišlo do zapletov, zato je priznani znesek glede na intenzivnost in trajanje prestanega strahu, kot ga je prvo sodišče ugotovilo v 10. točki obrazložitve sodbe, zadosten ter tudi skladen s sodno prakso.

11. Odškodnina v višini 400 EUR za skaženost je ustrezna satisfakcija, saj gre le za manjšo spremembo tožničine zunanjosti (odebelitev na mestu prelomov nosnih kosti).

12. Utemeljena pa je pritožba zoper odmero odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin v primeru zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot je pritožnici že bilo pojasneno, je občasno bolečnost in otekanje nosu in lica okoli nosu ter občasno krvavitev iz nosu, prvo sodišče upoštevalo in denarno ovrednotilo pri odmeri denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Prav tako je pritožnici sodišče prve stopnje tudi že pojasnilo, da težav z dihanjem, ki jih pritožba ponovno izpostavlja, sodni izvedenec ni potrdil. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da sta tožničini nosnici simetrični, nosni hodniki so dobro prehodni, deviacije (odmika ) nosne pregrade ni videti, prehodnost nosnic je enaka, curek zraka skozi levo in desno nosnico je enak. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje pri presoji odškodnine dalo premajhno težo dejstvu, da je trajna funkcionalna posledica poškodbe nosu tožničino slabše zaznavanje vonja. Ob upoštevanju slednjega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova 1.000 EUR. Zato je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnice delno ugodilo in dosojeno odškodnino zvišalo za 500 EUR.

13. Tudi odškodnina iz naslova posega v čast in dobro ime tožnice je po mnenju pritožbenega sodišča primerna. Pritožba ne ponudi trditev, ki bi vzbujale dvom v pravilnost prisojene odškodnine. Pritožbene navedbe, da se o tožnici od dogodka dalje grdo govori in da je tarča obrekljivih pogovorov, so pritožbene novote, ki so neupoštevne, pa tudi sicer niso v vzročni zvezi z dogodkom. Tožnica namreč ni zatrjevala, da bi se dogodek odvijal pred očmi drugih, zato je toženec pred okolico ni mogel sramotiti.

14. Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico spremembo odločitve o pravdnih stroških. Tožnica je ob nespornem temelju po višini uspela z 49 % zahtevka, zato bi bila upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v višini 1.149,15 EUR, toženec pa bi bil glede na 51% uspeh upravičen do povračila 530,55 EUR stroškov postopka. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožnici povrniti 618,60 EUR pravdnih stroškov prvostopenjskega postopka.

15. Tožnica je v pritožbenem postopku glede na vrednosti izpodbijanega dela sodbe (6.400 EUR) uspela s približno 8%, zato ji je ob upoštevanju takšnega uspeha toženec, glede na skupno priznane stroške v višini 529,20 EUR, dolžan povrniti 42,34 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeni stroški predstavljajo stroške sestave pritožbe, povečane za PTT in 22 % DDV ter sodno takso za pritožbo.

1 V nadaljevanju OZ.