Jedro

Ker na podlagi tožbenih navedb in ponujenih dokazov verjetnost terjatve iz naslova odškodnine za nesrečo pri delu za nepremoženjsko škodo ni izkazana, je predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve premoženja, blokada transakcijskih računov) neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „Dolžniku – prvotoženi stranki, se prepoveduje odtujitev in obremenitev njenih poslovnih sredstev – gospodarskih premičnin – strojev, po seznamu osnovnih sredstev prvotožene stranke, na dan 18. 1. 2012, posebej pa nakladalca ..., tračne žage ..., agregata …, cepilni stroj, stroj za štucanje, stroj za mletje, ter komplet orodja za sestavo palet, kot tudi gostinskih osnovnih sredstev, vpisanih med osnovna sredstva in so last prvotožene stranke, s tem, da je prvotožena stranka dolžna hraniti te stvari.

Upnik predlaga, da se prepoved odtujitve in obremenitve vpiše v register neposestnih zastavnih pravic na premičnine, vpis pa naj na zahtevo sodišča opravi AJPES.

Z nalogom organizacijam za plačilni promet, pri katerih ima dolžnica – prvotožena stranka svoje transakcijske račune, in sicer: A. d.d. s TR ...

B. d.d. s TR ...

C. d.d. s TR ...

D. d.d. s TR ..., da morajo dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovem nalogu odreči izplačilo, za katerega je sodišče izdalo začasno odredbo, z dolžnikovega računa.

Prepoved se izvrši z obvestilom sodišča o prepovedi navedenim organizacijam za plačilni promet. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari.

Dolžnik je dolžan upniku povrniti stroške tega postopka zavarovanja z začasno odredbo po sodni odmeri, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila v 15 dneh.“ Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celotnem obsegu stroškovno spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe in samo izda ugodilni sklep glede predlagane začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, podredno pa, da sklep o zavrnitvi začasne odredbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno postopanje. Navaja, da je sodišče zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožnik ni izkazal temeljnega predpogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnost obstoja terjatve do prvotožene stranke, zato se z ostalimi predpostavkami iz 2. odstavka 272. člena ZIZ ni posebej ukvarjalo. Meni, da je povsem zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik z vloženo tožbo, predloženimi dokazi k tožbi in podanemu predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ne bi niti izkazal verjetnosti obstoja svojih terjatev, pretežno vtoževanih odškodninskih terjatev, tako po temelju samem, ki se nanaša na vprašanje odgovornosti prvotožene stranke za povzročeno škodo, kot tudi postavljenih odškodninskih zahtevkov, na podlagi posameznih uveljavljenih pravnih naslovov za prestano pravno relevantno škodo, ker iz tožbenih trditev ter predloženih dokazov k tožbi, ne bi bila razvidna odškodninska odgovornost prvotožene stranke in oblika odgovornosti, kot eden izmed elementov odškodninske odgovornosti. Navkljub tožnikovem korektnem substanciranju ter izkazu svojih terjatev s predloženimi dokazili v tožbi – to je tako s cca 25 zasebnimi ter predvsem preko cca 300 javnimi listinami, od zaključnih poročil o poteku zdravljenja v bolnišnicah z utemeljitvijo diagnoz in priporočil za nadaljnjo zdravljenje, kot tudi nadalje vseh dosedaj izdanih odločb ZZZS, vključno s tistima dvema, s katerima je tožnik izkazoval odklonitev plačila prevoznih stroškov k zdravstvenim ustanovam s strani ZZZS, OE E., kot tudi s preostalimi, tako svojo opravičeno odsotnostjo z dela zaradi zdravljenja, pa tudi trajanje bolniškega staleža samega. Po pritožbenem stališču je tožnik nedvomno izkazal, tako pravno podlago za prestano nepremoženjsko škodo, ki jo uveljavlja na podlagi zakonskih določb 179. do 182. člena OZ, kot tudi, da je na osnovi 174. člena OZ uveljavljal plačilo utrpljene materialne škode in s tem tudi izkazal verjetnost obstoja svojih individualnih tožbenih zahtevkov tudi po višini sami. Tožnik je substanciral vsa pravna relevantna dejstva, potrebna za pravilno oceno verjetnosti tožnikovih terjatev podanih v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe in sicer: da je bil zaposlen pri prvotoženi stranki; da je bil dne 6. 9. 2009 v delovni nezgodi hudo telesno poškodovan, ker mu je ob izvajanju del na cepilnem stroju, delujoči stroj povratno izvrgel 4 metre dolgo ter 4 cm široko in 1,8 cm debelo deščico s takšno silo v roko, da mu je prebila desno roko, ter je tako prišlo do tožnikovega poškodovanja desne roke; da je podana tako objektivna kot tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastanek škodnega dogodka ter za utrpljeno tožnikovo pravnorelevantno škodo; da je vzročna zveza podana z delovanjem cepilnega stroja kot nevarne stvari, ki je povratno izvrgel opisano deščico s tako silo, da je ta zaradi sile izmeta zadela tožnika, ki se je nahajal ob delovnem stroju ter mu prebila desno roko; da je zaradi poškodovanja nastala izkazana pravnorelevantna škoda, katero je tožnik v tožbi substanciral in jo tudi nedvomno izkazal skupaj s predloženimi dokazi; da je prvotožena stranka objektivno kot tudi krivdno odgovorna za nastalo škodo zaradi postopanja v nasprotju s Pravilnikom o varstvu in zdravju pri uporabi delovne opreme, iz razloga namerne – hote uporabe neatestiranega delovnega stroja, to je cepilnega stroja. Sodišče prve stopnje navedenih dejstev ni pravilno upoštevalo pri svoji nezakoniti odločitvi iz razloga nepoznavanja zakonskih določb drugega Oddelka II. poglavja OZ, ki urejajo povrnitev škode. To je razvidno iz samega zaključka sodišča, ki citira za obstoj odškodninske odgovornosti splošne predpostavke po 130. členu OZ, čeprav navedeni člen ureja obljubo dejanja tretjega ter ne ureja v nobenem primeru zakonskih norm, ki urejajo povrnitev škode. Te so urejene v določbah od 131. do 189. člena OZ. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja je podana, ker je sodišče povsem v nasprotju s sporazumom z dne 13. 9. 2010 napačno zaključilo, da naj v stvari sami ne bi šlo za delovno nezgodo; ker ni pravilno ocenilo nadalje predloženih izpisov – printov portala ....net, tudi v zvezi s predloženimi bilancami z Ajpesa, tako za prvotoženo stranko, kot tudi za „drugo družinsko“ podjetje drugotožene stranke; ker drugotoženec kot zakoniti zastopnik prvotožene stranke manipulira s premoženjem prvotožene stranke v korist svoje druge pravne osebe in ker drugotoženec hote zmanjšuje premoženje prvotožene stranke v korist družbe F.. Sodišče prve stopnje tako ni pravilno uporabilo materialnega prava, ker sploh ni upoštevalo zakonskih določb 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, saj je tožnik nedvomno izkazal, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve tudi glede na določbo 2. odstavka navedenega člena. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradi dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov, ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako kot izhaja iz izreka in obrazložitve tega sklepa, razlogi iz obrazložitve sklepa ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, in ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sklepa.

Pri začasnih odredbah gre za časovno omejeno sredstvo zavarovanja, katerega namen je v ohranitvi obstoječega dejanskega in pravnega stanja. Z začasnimi odredbami se dolžniku prepove določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ob izdaji začasne odredbe še ne obstoji. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje denarne terjatve, kar sicer predstavlja predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še obstoj enega od predpisanih pogojev iz določbe 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadaljnji), to je nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pri čemer upnik ni dolžan dokazati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Tožnik je v sporu predlagal izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne terjatve iz naslova plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi nesreče pri delu z dne 6. 9. 2009, ker je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost prvotožene stranke, iz naslova materialne škode, to je stroškov zdravljenja in tuje pomoči, mesečne odškodninske rente in še plačilo zneska v višini 400,00 EUR kot razliko nadomestila plače. Tožnik navaja, da izkazana verjetnost terjatve izhaja iz tožbenih navedb in predloženih dokazov, izkazana pa je tudi verjetnost, da bo prvotožena stranka z odtujevanjem in z drugim razpolaganjem premičnega premoženja onemogočila ali precej otežila uveljavljanje terjatve. Gre za to, da zastopnik prvotožene stranke odtujuje sredstva prvotožene stranke s tem, da njene poslovne rezultate obremenjuje z vsemi stroški dela za več kot 20 zaposlenih delavcev ter na takšen način prenaša osnovna sredstva v korist družbe F., ki je v lasti njegove zunajzakonske partnerice. V kolikor bo zastopnik tudi prodal še preostala poslovna sredstva prvotožene stranke, tudi ne bo premoženja, da bi se tožnik, pa tudi drugi upniki lahko poplačali s svojimi terjatvami do tožene stranke. Sodišče prve stopnje je preizkusilo tako obrazložen predlog za izdajo začasne odredbe in ga kot neutemeljenega zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s tako odločitvijo v izpodbijanem sklepu.

Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na verjetnost obstoja terjatve oziroma utemeljenosti posamičnih predpostavk odškodninske odgovornosti (nastanek in vzrok zatrjevane nepremoženjske škode, nedopustnega ravnanja tožene stranke ter višino utrpljene škode), saj je to predmet dokazovanja v rednem kontradiktornem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na podlagi tožbenih navedb in ponujenih dokazov verjetnost uveljavitve terjatve iz naslova plačila odškodnine za nesrečo pri delu za nepremoženjsko in premoženjsko škodo še ni podana v takšni meri, da bi sodišče lahko zaključilo, da je tožnikova terjatev utemeljena v vtoževani višini 157.450,00 EUR. V konkretnem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča razlogi ne prevladujejo v takšni meri, da bi narekovali (v tej fazi postopka) na verjetnost ugoditve po višini postavljenemu tožbenemu zahtevku iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode tožnika.

Pravna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR), kjer je določeno, da v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Glede odškodninske odgovornosti Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami, v nadaljevanju: OZ) v 131. členu predvideva krivdno (subjektivno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, izjemoma pa predpisuje tako imenovano objektivno odgovornost v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. Temeljno načelo odškodninskega prava je, da vsakdo lahko zahteva povračilo škode, če so podani štirje elementi, in sicer: 1. nedopustno ravnanje, 2. škoda, 3. vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in 4. odgovornost povzročitelja škode. Glede zadnjega elementa odškodninske odgovornosti je OZ vpeljal načelo obrnjenega dokaznega bremena. Iz prvega odstavka 131. člena OZ namreč izhaja, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna oziroma subjektivna odgovornost). Bistvo objektivne odgovornosti pa je v tem, da je povzročitelj škode odgovoren zanjo brez svoje krivde zgolj zaradi okoliščin na njegovi strani (bodisi zato, ker je imetnik nevarne stvari, kot trdi tožnik v obravnavanem primeru, ali zato, ker se ukvarja z nevarno dejavnostjo). V takem primeru se domneva, da je škoda posledica te nevarne stvari oziroma nevarnega obratovanja, razen, če se dokaže, da ta ni bila vzrok, kar mora dokazati imetnik nevarne stvari ali tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Dokazno breme o obstoju nevarne stvari ali dejavnosti pa je na strani tožnika.

Sodišče prve stopnje je glede samega nastanka in vzroka nezgode z dne 6. 9. 2010 obrazložilo vse štiri elemente odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podani pri tem pa se nepravilno sklicevalo na 130. člen OZ, na kar utemeljeno opozarja pritožba. Kljub očitno napačnemu zapisu številka člena Obligacijskega zakonika (130) namesto pravilnega 131. oziroma 135. člena OZ, pa navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevajoč predpostavke odškodninske odgovornosti (ki jih je pravilno obrazložilo) ugotovilo, da vsi elementi odškodninske odgovornosti niso podani v takšni meri, da bi sodišče lahko zaključilo, da je tožnikova terjatev utemeljena v vtoževani višini 157.450,00 EUR. Kakšna oblika krivde prvotožene stranke je podana in kolikšna odškodnina za nepremoženjsko, premoženjsko škodo, rento in nadomestilo bo tožniku dejansko pripadalo, bo sodišče moralo ugotavljati v kontradiktornem postopku.

Pritožba tudi protispisno in neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je povsem v nasprotju s sporazumom z dne 13. 9. 2010 zaključilo, da naj ne bi šlo za delovno nezgodo. Tega zaključka sodišče prve stopnje ni podalo. Ugotovilo je, da iz sporazuma izhaja, da je tožnik zaposlen pri prvotoženi stranki, da se je dne 6. 9. 2010 na delu na cepilnem stroju hudo telesno poškodoval ter da mu bo prvotožena stranka za čas trajanja bolniškega staleža plačevala nadomestilo plače in mesečno znesek 400,00 EUR za pokritje najetja posojila. Tako je pravilno zaključilo, da sama odgovornost prvotožene stranke in oblika odgovornosti (krivdna ali objektivna) kot element odškodninske odgovornosti, iz navedenega sporazuma ne izhaja. Prav tako tudi iz sporazuma ne izhaja, da se je zavezala z izplačilom mesečno po 400,00 EUR izplačevati tožniku razliko nadomestila plače. V sporazumu je izrecno napisano (III. točka sporazuma), da se ta znesek nanaša na pokritje najetega posojila tožnika, ne pa na razliko v nadomestilu, kar zmotno uveljavlja pritožba.

Ker tako v zadevi ni podan primarni pogoj verjetnosti terjatve iz določbe 1. odstavka 270. člena ZIZ, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno preizkušati tudi ostala predpisana pogoja iz določbe 2. in 3. odstavka 270. člena ZIZ, na katere se sklicuje tožnik. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 1. odstavka 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).