Jedro

Tožnica v tej zadevi ni opredelila že višine stroškov po posameznih postavkah, zato se sodišče prve stopnje z vprašanjem ključev delitve po posameznih postavkah ni ukvarjalo. Sodna praksa nenazadnje ni takšna kot se zavzema pritožba, temveč je glede presoje (ne)sklepčnosti, ki se tudi sicer presoja ne glede na ugovorne navedbe tožene stranke, ampak že na podlagi trditev tožeče stranke, nekoliko strožja. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije npr. v zadevah III Ips 5/2012 in III Ips 13/2012 z dne 15.4.2014 izpostavilo, da za sklepčnost tožbe zadošča, če je tožeča stranka med drugim pojasnila, kakšni so ključi delitve stroškov po posameznih postavkah (po bruto površini, po neto površini, na podlagi stanja števca oziroma po številu enot). V predmetni zadevi tožnica ni pojasnila niti tega koliko znaša posamezna vrsta stroškov, zato je zaključek sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe, povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v višini 183,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I) v prvem in v tretjem odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71724/2016 z dne 13.7.2016 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) za plačilo 248,26 EUR in izvršilnih stroškov, oboje s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ter (II.) tožnici naložilo, da je toženi stranki (tožencu) dolžna v 8 dneh povrnitvi pravdne stroške v višini 369,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (posledično je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje) ter s predlogom, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da se sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo protispisno oziroma v nasprotju s trditveno podlago pravdnih strank. Prezrlo je, da je tožnica vse navedbe z dokazili sklepčno izkazala. Po eni strani zatrjuje, da je izkazan ključ delitve vsakega stroška, po drugi pa kontradiktorno, da ključev tožnica ni navedla. Tožnica je v dopolnitvi tožbe substancirano odgovorila na ugovorne navedbe toženca in kasneje na njegove navedbe iz odgovora na dopolnitev tožbe. Ugovarjal je iz dveh temeljnih razlogov, in sicer, da računov ni prejel na naslov stalnega prebivališča in da s tožnico ni v poslovnem odnosu. Do tega se je tožnica opredelila in izkazala. Sodišče prve stopnje je nezakonito širilo toženčeve ugovorne navedbe, kar ni dopustno in je protispisno. Tožnica je navedla, da so stroški upravljanja zaračunani na podlagi pogodbe o upravljanju in razdeljeni po ključih delitve iz pravilnika. Toženec ključev delitve ni prerekal. Kot del trditvene podlage je tožnica predložila razdelilnike stroškov. Pojasnila je podlago in priložila izpisek verodostojnih listin ter pogodbo o upravljanju. Zatrdila je tudi, da je račune plačala iz svojih sredstev, kar je podlaga za subrogacijo do toženca, pri čemer bo v primeru prerekanja slednje izkazala po vsebini in z listinami. Temelju zahtevka na podlagi subrogacije toženec ni oporekal. Neizkazanim ključem in drugim dejstvom toženec ni oporekal. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z nepravilno uporabo materialnega prava, ko je sugeriralo, da bi morala tožnica posebej dokazati in povzemati že tako specificiran razdelilnik stroškov, v katerem so vsi potrebni elementi stroškov in delitve po 66. členu Stanovanjskega zakona in za katere se je že izrekla sodna praksa, da jih tako navedene in specificirane ni treba še posebej povzemati (odločba VSL I Cpg 753/2012 z dne 9.1.2013). Sodna praksa je glede tega, kaj mora upravnik dokazovati, neenotna. Ob nekonkretnih ugovorih toženca sodišče ne more nalagati tožnici pretiranega dokaznega bremena, zato je sodba napačna. Razdelilniki vsebujejo vse podatke o razdelitvi stroškov. Tožnica bi morala konkretizirati trditveno podlago le, če bi toženec (opredeljeno) ugovarjal, da je izračun stroškov, ki odpadejo nanj nepravilen.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal, da se neutemeljena pritožba zavrne in da mu tožnica povrne pritožbene stroške. Med drugim je navedel, da sodišče ni navedlo, da je tožnica navedla ključ delitve. Razdelilnik ne more nadomestiti trditvene podlage in tožnica bi morala navesti koliko znašajo posamezne vrste stroškov. Različni obratovalni stroški imajo različen ključ delitve. Toženec je po prejemu dopolnitve tožbe zahtevku nasprotoval po temelju in višini ter ugovarjal nesklepčnost tožbe, pa tožnica trditvene podlage ni dopolnila. Ključa delitve tožnica ni navedla. Ugovor toženca je bil konkreten – trditveno pomanjkljiva tožba. Na takšno tožbo je težko podati ugovor. Tožnica mora obrazložiti zahtevek tudi po višini. Toženec je v odgovoru na dopolnitev tožbe jasno napisal, da tožnica ne dokazuje solastninskega deleža stanovanja in da so stroškovniki nedopusten informativni dokaz, ki mu nasprotuje. Neustrezno dejansko stanje ni dopusten pritožbeni razlog, glede ostalih pritožbenih razlogov pa pritožba ni obrazložena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma velja opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Prav tako s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni mogoče preko očitka zmotne uporabe materialnega prava uveljavljati kršitev v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Gre za opcijo, ki jo ima v sporu majhne vrednosti, ob ugotovitvi, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki je rezultirala v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, le pritožbeno sodišče samo (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožba se (dokaj pavšalno) sklicuje na tako imenovano protispisnost, ki je sicer v sporu majhne vrednosti še upoštevna absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ta kršitev ni podana Do tako imenovane protispisnosti lahko pride le pri napačnem prenosu vsebine dokaza v sodbo, do česar pa v predmetni zadevi ni prišlo, saj je sodišče prve stopnje zaključek o nesklepčnosti sprejelo na podlagi pomanjkljive tožničine trditvene podlage. Protispisnost tudi ni podana, če sodišče odloča v nasprotju s trditveno podlago pravdnih strank in če prezre dokaze.

7. Sodišče prve stopnje se z zatrjevanim ključem delitve (enim in ne večimi) ni podrobneje ukvarjalo in je zapisalo le, da je tožnica zatrjevala ključ delitve stroškov, ter tožnici v zvezi s ključem (ali ključi) delitve ni očitalo ničesar.

8. Pritožba zmotno meni, da je tožnica substancirano odgovorila na ugovorne navedbe toženca. Toženec je sicer v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjal le v smeri, da o terjatvi in poslovnem odnosu ne ve ničesar in da gre za očitno pomoto. Vendar je v odgovoru na dopolnitev tožbe v zvezi s predloženimi razdelilniki, na katere se je tožnica sklicevala kot na del njene trditvene podlage, dodal, da je tožba v tem delu nesklepčna, da zahtevka ni mogoče preizkusiti in da so vloženi stroškovniki nedopusten in informativen dokaz, ki mu nasprotuje. Poudaril je še, da bi morala tožnica vse navedbe in dokaze podati v tožbi, česar ni storila, in da zahtevku nasprotuje po temelju in višini ter ugovarja, da dopolnjena tožba ne izpolnjuje standarda sklepčne tožbe. V takšni situaciji sodišče prve stopnje ni nedopustno širilo toženčevih ugovornih navedb, ko je presodilo, da je tožba nesklepčna, ker tožnica ni specificirala deleža posamičnih vtoževanih stroškov in ker sodišče posledično ne more preveriti, če je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Nesklepčnost tožbe se tudi sicer presoja na podlagi (pomanjkljive) trditvene podlage tožeče stranke in ne na podlagi ugovornih navedb. Tožnica predmetne specifikacije ni opravila niti (po pozivu sodišča v sporu majhne vrednosti) v dopolnitvi tožbe niti (po zgoraj omenjenem ugovoru toženca) v prvi pripravljalni vlogi, zato je zaključek sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe pravilen. Prav tako je sodišče prve stopnje navedlo obširne in pravilne razloge o tem, da razdelilnikov ni bilo dolžno upoštevati kot del trditvene podlage. Toženec je zahtevku nasprotoval v celoti, zato ni jasno kako naj ne bi nasprotoval zahtevku iz naslova subrogacije, pri čemer sklicevanje na drugo pravno podlago še vedno ne spremeni dejstva, da različne vrste stroškov niso bile opredeljene v zadostni meri.

9. Izpostavljena zadeva VSL I Cpg 753/2012 z dne 9.1.2013 ni primerljiva z obravnavano. V izpostavljeni zadevi je sodišče prve stopnje očitno zmotno presodilo, da bi morala ob izostanku kakršnihkoli konkretnih ugovornih navedb tožeča stranka navesti tudi, kako je obračunala posamezne zneske in kako je določila delež, ki odpade na toženo stranko (opredeliti izračun stroškov). V obravnavani zadevi pa tožnica, ki se profesionalno ukvarja z upravljanjem nepremičnin in ki ima kvalificirano pooblaščenko (op. opravljen pravosodni izpit), ni (kljub pozivu sodišča za dopolnitev tožbe v sporu majhne vrednosti in kljub konkretnejšim ugovorom toženca) zneskovno opredelila stroškov po posamičnih vrstah stroškov. Povedano drugače, tožnica v tej zadevi ni opredelila že višine stroškov po posameznih postavkah, zato se sodišče prve stopnje z vprašanjem ključev delitve po posameznih postavkah ni ukvarjalo. Sodna praksa nenazadnje ni takšna kot se zavzema pritožba, temveč je glede presoje (ne)sklepčnosti, ki se tudi sicer presoja ne glede na ugovorne navedbe tožene stranke, ampak že na podlagi trditev tožeče stranke, nekoliko strožja. Tako je Vrhovno sodišče Republike Slovenije npr. v zadevah III Ips 5/2012 in III Ips 13/2012 z dne 15.4.2014 izpostavilo, da za sklepčnost tožbe zadošča, če je tožeča stranka med drugim pojasnila, kakšni so ključi delitve stroškov po posameznih postavkah (po bruto površini, po neto površini, na podlagi stanja števca oziroma po številu enot). V predmetni zadevi tožnica ni pojasnila niti tega koliko znaša posamezna vrsta stroškov, zato je zaključek sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe pravilen.

10. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker tudi takšnih razlogov ni našlo, je pritožbo zavrnilo in sosdbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora tožencu povrniti stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožencu se prizna 250 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob novi vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 183,00 EUR.