Jedro

Lastninska pravica tožnikov na parceli št. 303/87 je bila pridobljena na podlagi menjalne pogodbe, ki ni bila sklenjena v pisni obliki, pa sta jo pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu realizirali (73. člen ZOR).

Ob parcelacji menjalna pogodba za parcelo št. 303/86 ni bila sklenjena, ampak je šlo kvečjemu za pogajanje o sklenitvi pogodbe. Ker delitev parcele sama po sebi na lastninski režim ne vpliva, saj je zanj potreben izrecen dogovor strank, sta sodišči pravilno zaključili, da prehoda lastninske pravice ni bilo in zavrnili zahtevek glede te parcele.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da sta D. in S. A. lastnika tistega dela parcele št. 303/25 k.o..., ki je v kopiji katastrskega načrta označen kot parcela št. 303/87, ter da sta jima P. in J.O. kot zemljiškoknjižna lastnika teh dveh zemljišč dolžna izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na njuni imeni, kot tudi, da sta dolžna opustiti vsako poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata na parceli št. 303/39 k.o... in da sta dolžna s te parcele odstraniti žično ograjo na kovinskih stebrih. P. in J. O. je še zavezalo, da sta dolžna D. in S.A. povrniti 341.900 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Ugotovilo je tudi, da sta J.O. in P.O. lastnika tistega dela parcele št. 303/32 k.o..., ki je last D.A. in S.A., ki je v kopiji katastrskega načrta označen kot parcela št. 303/88 k.o...

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek P.O. in J.O. iz nasprotne tožbe, da sta vsak do ene polovice lastnika zemljišča, ki je v kopiji katastrskega načrta označeno kot parcela št. 303/88 in 303/86 k.o..., ki je zemljiškoknjižni del parcel D.A. in S.A. št. 303/39 in 303/32, in da sta dolžna za to nasprotnima tožnikoma izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice pri tej nepremičnini na njuni imeni.

Sodišče druge stopnje je pritožbi toženih strank po tožbi oziroma tožnikov po nasprotni tožbi J.O. in P.O. (v nadaljevanju toženih strank) delno ugodilo in sodbo prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, da mora tožeča stranka toženima strankama v 15 dneh izstaviti listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice pri zemljišču, ki je v kopiji katastrskega načrta označeno kot parcela št. 303/88 k.o... na njuni imeni za vsakega do ene 1/2. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper to sodbo je v delu, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba, vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka ter predlagala, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi in in spremeni izpodbijano sodbo (380. člen ZPP - Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo). V reviziji navaja, da drugostopenjsko sodišče, ko je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je bila leta 1977 sklenjena menjalna pogodba, na podlagi katere sta tožnika takratnemu mejašu A. izročila v last zemljišče sedaj označeno kot parcelna št. 303/88 v izmeri 7 m2, A. pa je tožnikoma izročil v last zemljišče št. 303/87 k.o... v izmeri 55 m2, ne upošteva, da zemljišča, ki naj bi bila predmet menjalne pogodbe leta 1977, v tem času po površini sploh niso bila določena. Nasprotno, parcelne številke, o katerih sedaj govori sodišče, so nastale zaradi dogovora, ki ga zatrjuje tožena stranka. Meritev je bila opravljena v letu 1999 s soglasjem obeh strank, njen namen pa je bila zamenjava zemljišč tako, da tožnika pridobita parcelno št. 303/87, toženca pa parcelni št. 303/86 in 303/88. Šele takrat in zaradi takšnega dogovora so nastale parcele in določene površine zemljišč, ki naj bi bila zamenjana že v letu 1977. Revizija še ugotavlja, da sodišče druge stopnje navaja, da lastninska pravica tožnikov na parcelni št. 303/87 ni bila pridobljena s priposestvovanjem, kot se je vtoževalo, ampak na podlagi določil Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/87, 39/85, 2/89, 57/89) o pogodbi, ki ni bila sklenjena v pisni obliki, pa sta jo pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili. Ob takšnih zaključkih višjega sodišča pa po mnenju tožene stranke to sodišče drugače ocenjuje ustno sklenjen in realiziran posel glede parcele št. 303/86. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tudi ta posel realiziran po opravljeni parcelaciji, saj sta sama tožnika povedala, da sta toženca po tej parcelaciji prevzela posest nad to parcelo in jo ogradila. O tej okoliščini se sodišči prve in druge stopnje ne opredelita. Revizija se strinja, da odmera zemljišč še ne pomeni sklenitve pravnega posla, je pa splošno znano dejstvo, da so z odmero relativno visoki stroški in da k njej stranke ne pristopijo kar tako, ampak z resnim namenom. Nesporno je, da so stranke skupaj naročile odmero, plačale vsaka polovico, vedele kako je potekala odmera, prejele odločbo o odmeri, da je tožena stranka začela uživati zemljišče, glede katerega so bili dogovorjeni, da bo last tožene stranke, to je parcelno št. 303/86, in da je tožeča stranka najela delavca, ki je pred odstranitvijo ograje podrl drevesa na tej parceli. Določilo 73. člena ZOR bi moralo sodišče uporabiti tudi glede parcelne št. 303/86, saj je posest na tej parceli po ustnem dogovoru in parcelaciji tožena stranka prevzela s soglasjem tožeče stranke, ki je najela delavca, ki je podrl drevesa na tej parceli, vse po dogovoru. Sodišči prve in druge stopnje navedeno odmero upoštevata le, ko gre za parcelno št. 303/87 in parcelno št. 303/88, čeprav je ob isti odmeri nastala parcelna št. 303/86. Sodišči sta torej po mnenju revizije kršili materialno pravo v škodo toženih strank, saj to pravo na identično dejansko stanje drugače uporabita, ko gre za zahtevek in trditve tožeče stranke in drugače, ko gre za zahtevek in trditve tožene stranke. Prav tako sodišči ne upoštevata izpovedbe priče Ajnika, kot pravnega prednika tožencev in osebe, ki naj bi sklenil zatrjevano menjalno pogodbo. Trditve navedene priče in njegovo obrazložitev dogovora, na katerega se sklicuje tožeča stranka, neutemeljeno ni upoštevana, saj je prav on sklenil ta dogovor.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni neutemeljena.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj, ki sta jih vzeli za dejansko podlago svoje odločitve. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bila v letu 1977 sklenjena menjalna pogodba, na podlagi katere sta tožnika svojemu mejašu A. izročila v last zemljišče, označeno kot parcela št. 303/88 k.o... v izmeri 7 m2, A., ki je pravni prednik tožene stranke, pa je tožnikoma z isto menjalno pogodbo izročil v last zemljišče, označeno kot parcelna št. 303/87 k.o... v izmeri 55 m2. Tožnika sta del zemljišča, ki jima ga je odstopil A., uporabila za izgradnjo garaže, preostali del pa za dostop do nje, oziroma na dvorišče, in zemljišče uredila tako, da je funkcionalno postalo del dvorišča njune hiše. Od zemljišča A. sta ga ločila z visoko zidano kamnito škarpo in ga na ta način funkcionalno odsvojila od njegovega zemljišča in pripojila k svojemu, A. pa je na zemljišču, ki ga je odstopil tožnikoma, opustil vsako posest, in vrnitve tega zemljišča ni nikoli zahteval. A. je od leta 1977 dalje uporabljal tisto zemljišče, ki sta mu ga z menjalno pogodbo odstopila tožnika in je označeno kot parcela št. 303/88 k.o... in ki sta ga tožnika z izgradnjo škarpe ločila od njunega zemljišča in ga funkcionalno pripojila k zemljišču A. Od leta 1977 dalje sta tožeči stranki in pravna prednika toženih strank uporabljali oziroma imeli v posesti izključno tista zemljišča, ki so jih pridobili na podlagi menjalne pogodbe. Ko sodišče zaključi, da je bila lastninska pravica tožnikov na parceli št. 303/87 pridobljena na podlagi pogodbe, ki ni bila sklenjena v pisni obliki, pa sta jo pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu realizirali (73. člen ZOR), pa ne drži revizijska trditev, da sta sodišči za parcelo št. 303/86 k.o..., ko gre za zahtevek in trditve tožene stranke in za identično dejansko stanje, različno uporabili materialno pravo.

Kot je glede parcele št. 303/87 in 303/88 k.o... ugotovljeno, da je za vsakega od pogodbenikov pravica uporabe in razpolaganja prešla z menjalno pogodbo z njeno realizacijo, ki je bila izvršena z zaključkom del, ki jih je izvršila tožeča stranka (izgradnja škarpe, nasutje, drenaža, utrditev zemjišča), je bilo glede parcele št. 303/86, ki naj bi jo tožena stranka pridobila na podlagi realizirane menjalne pogodbe, sklenjene ob parcelaciji v letu 1999, ugotovljeno, da menjalna pogodba ob priliki parcelacije ni bila sklenjena, ampak je šlo kvečjemu za pogajanje o sklenitvi pogodbe. Sodišče je utemeljilo drugačno materialno presojo zatrjevanega dogovora ob parcelaciji v letu 1999 na dejanski ugotovitvi, da v postopku ni bilo dokazano, da je bila ograja postavljena s soglasjem tožnikov oziroma ob njuni volji, da zemljišče preide v last tožencev. Ob ugotovljenem, da delitev parcele sama po sebi na lastninski režim ne vpliva, saj je potreben izrecen dogovor o tem, da zemljišče preide v last tožencev, in da se pogodbeni stranki glede parcele št. 303/86 nista zedinili do konca, sodišči pravilno zaključita, da prehoda lastninske pravice ni bilo, od tod pa zavrnitev zahtevka glede parcele št. 303/86 k.o... Ne drži torej revizijska trditev, da bi sodišči drugače uporabili materialno pravo na identično dejansko stanje, ko gre za zahtevek in trditve tožeče stranke in drugače, ko gre za zahtevek in trditve tožene stranke, saj je različno uporabo materialnega prava narekovalo različno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi zatrjevana okoliščina, da je posest na parceli št. 303/86 k.o... tožena stranka prevzela s soglasjem tožeče stranke, ki je celo najela delavca, ki je podrl drevesa na tej parceli, ne vodi k zaključku, da je tožnik parcelo tožencema tudi izročil. V postopku je bil obravnavan zahtevek tožeče stranke, ki ga je postavila opisno, sklicujoč se na parcelne številke iz kopije katastrskega načrta, ker so ustrezale zatrjevanemu uživanju v naravi, kot naj bi bilo dogovorjeno z menjalno pogodbo in v tem okviru je sodišče zahtevek tudi obravnavalo. Tako tudi ne držijo revizijske navedbe, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo, da zemljišča, ki naj bi bila predmet menjalne pogodbe iz leta 1977, v tem času sploh niso bila določena (verjetno misli v uradnem postopku parcelacije), zaradi česar naj sodišče, po navedbah revidenta, tudi ne bi upoštevalo s strani tožene stranke zatrjevanega, da so parcelne številke, o katerih sedaj govori sodišče, nastale zaradi dogovora v letu 1999, ki ga zatrjuje tožena stranka.

Obe sodišči sta tako pravilno uporabili materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Z revizijo tožena stranka smiselno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ko navaja, da sodišči nista upoštevali izpovedbe priče A., kot pravnega naslednika toženih strank. V zvezi z navedeno pričo pa je bilo v sodbah sodišč prve in druge stopnje ugotovljeno, da je pridobljeno zemljišče A. omogočilo lažji dostop s ceste na dvorišče, saj sta tožnika poleg tega njegovo dvorišče, ki je bilo strmo, nasula, uredila drenažo in utrdila ter na ta način omogočila bistveno bolj funkcionalno rabo in olajšan dostop do stavbe z osebnimi vozili, na novo pa tudi dostop s tovornimi vozili. Takšno ugotovitev sodišči utemeljujeta tudi z okoliščino, da ob tako obsežnem posegu v prostor, vse do takrat, ko je E.A. nepremičnino prodal tožencema, glede le tega med njimi ni bilo nobenega spora. Od tod pa tudi zaključek sodišč, da je bila sklenjena menjalna pogodba, katere vsebina je bil trajen prenos pravic na zamenjanih delih zemljišča in ne zgolj prenos po-sesti, ki je popolnoma prepričljiv in zatrjevana kršitev iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP ni podana.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Razlogov, ki sta jih tožeči stranki navedli v revizijskem odgovoru, revizijsko sodišče ne more šteti kot tako tehtnih, da bi bilo mogoče to vlogo šteti kot potrebno. Zato mora stroške revizijskega odgovora kriti tožeča stranka sama.