Jedro

Stranka je tista, ki ima primarno pravico skleniti sodno poravnavo, zato nima nobenega pomena dejstvo, da se tožnica naroka na katerem je podpisala zapisnik o sodni poravnavi, ni udeležila skupaj s svojim pooblaščencem (odvetnikom) in je bila na naroku brez pravne pomoči svojega odvetnika. Že iz tožbenih trditev izhaja, da pri sklenitvi sodne poravnave (podpisu zapisnika o sodni poravnavi) ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, potrebna skrbnost v prometu pa je predpostavka za razveljavitev sodne poravnave zaradi zmote.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Sodna poravnava podpisana s strani pravdnih strank dne 07.05.2003 na glavni obravnavi na Okrajnem sodišču v P. v pravdni zadevi, se razveljavi", z a v r n e. Odločitev o stroških prvostopenjskega postopka se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 16.700,00 SIT stroškov postopka na prvi stopnji, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 do plačila, v 15-dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 39.300,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v 15-dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se razveljavi sodna poravnava, podpisana s strani pravdnih strank dne 07.05.2003 na glavni obravnavi na Okrajnem sodišču v P. v pravdni zadevi. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 73.290,00 SIT, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Navaja, da se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP vidi v tem, ko izpodbijana sodba ne vsebuje predpisa, na podlagi katerega je sodišče razveljavilo sodno poravnavo. Po trditvah pritožnice razlogi, ki jih je tožeča stranka zatrjevala ne morejo predstavljati razlogov za razveljavitev sodne poravnave, ker mora biti zmota po določbi 46. člena Obligacijskega zakonika bistvena, stranka pa razveljavitve ne more zahtevati, če ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Trditev tožnice, da sodišča ni vajena, da ni razumela kaj je podpisala, niso razlogi, ki bi predstavljali razlog za razveljavitev sodne poravnave oziroma bi kazali na zmoto. Tožeče stranke nihče ni silil, da podpiše poravnavo. Če stranka poravnave ne prebere, ne ravna s potrebno skrbnostjo. Neresnična je izpoved tožnice, da naj bi ji sodnik in odvetnik rekla, da nima druge izbire. Tudi okoliščina, da tožnica ni imela odvetnika, ki ji sodišče pripisuje bistvenega pomena, dejansko v tej zadevi ni pravno pomembna, saj je bil odvetnik pravilno vabljen na obravnavo in se je ni udeležil. Pritožnica nadalje navaja, da ni prejela zapisnikov opravljenih obravnav, zato ni imela možnosti izjaviti se glede novih navedb tožnice in izvedenih dokazov, kar po oceni pritožnice pomeni, da ji sodišče z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožena stranka je predlagala zaslišanje priče N.F., ki je odločal v zadevi v kateri je bila sklenjena sodna poravnava, sodišče te priče ni zaslišalo in je s tem, po oceni pritožnice, kršilo določbe pravdnega postopka po 1. odstavku 213. člena ZPP, kar je vplivalo in moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče bi moralo jemati z rezervo izpoved zaslišane tožnice, saj je bila osebno zainteresirana v tej zadevi. Po oceni pritožnice bi moralo sodišče upoštevati tudi možnosti za uspeh tožnice v postopku P. Teh možnosti tožnica, ki je v postopku nastopala kot toženka, sploh ni imela in je bila zadeva zanjo praktično v celoti izgubljena. Toženka v tej zadevi ni prerekala predloženim dokazom. Sklicevanje tožeče stranke, da ni videla računov in obračunov za vtoževano obdobje ni pravno pomembno, saj je prejela sklep o izvršbi, vlogo tožene stranke z dne 09.04.2003, na obravnavi pa ni zahtevala nobenih dokazil in terjatve tožene stranke sploh ni oporekala.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je zahtevala razveljavitev sodne poravnave sklenjene pred Okrajnim sodiščem v P. dne 07.05.2003 v pravdni zadevi. Trdila je, da jo je podpisala v zmoti, ker ni vedela, kaj podpisuje oziroma je v zmoti, da je pač takšen postopek in da mora podpisati, nekaj podpisala, kaj je podpisala pa ji je pojasnil šele njen pooblaščenec dne 21.05.2003, ta se namreč naroka dne 07.05.2003 ni udeležil, ker je bil zadržan. Ker sodišča ni bila vajena, je mislila, da se mora podrediti volji tožnika in podpisati zapisnik. Sploh ni razumela kaj je podpisala, s strani sodnika ji je bila vročena vloga tožeče stranke, ki je ni razumela, sodišče bi ji moralo vsaj izročiti izvode računov in vloge o spremembi tožbe in dati rok, da se na to lahko izjavi. Tožena stranka je te tožbene trditve prerekala in navajala, da se tožnica ne more sklicevati na zmoto, saj razlogi, da sodišča ni vajena, ker je bil to njen prvi obisk, da je mislila, da se mora podrediti volji tožnika in da ni razumela kaj je podpisala, niso razlogi, ki bi predstavljali razlog za razveljavitev sodne poravnave zaradi zmote. Trdila je, da tožeče stranke nihče ni silil, da poravnavo podpiše. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi sledečih ugotovitev (zaključkov): da predmetna poravnava ni bila izraz svobodne volje tožnice, pri tem je sodišče prve stopnje štelo, da je dokaz za to tožba tožnice; da je tožnica sklenila sodno poravnavo v zmoti, v katero jo je zapeljalo sodišče, pri tem je sledilo tožnici, ko je izpovedala, da sta ji sodnik in odvetnik tožene stranke grozila, da nima druge izbire kot da plača znesek za katerega jo je tožena stranka tožila in da plača tudi nekaj obresti, ker bo sicer morala plačati še več obresti; da sodnik zapisnika o poravnavi strankam ni prebral in ga tudi tožnica ni uspela prebrati, pri tem je ocenilo - ker je bila tožnica na obravnavi brez ustrezne pravne pomoči svojega odvetnika - da gre za drugačno situacijo od tiste, ko sicer velja, da podpis na zapisu izkazuje in potrjuje skladnost zapisa z resnično voljo strank in da se vse kar pokriva podpis pripisuje podpisnikovi izjavi volje in da zato, tudi če stranka poravnave ne bi prebrala, preden jo je podpisala, se na to okoliščino praviloma ne bi mogla sklicevati, saj bi to pomenilo, da ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, vsak povprečno skrben človek namreč prebere listino preden jo podpiše; da sodnik tožnice tudi ni opozoril na pravne posledice sklenitve sodne poravnave, čeprav je bil to dolžan storiti, ker je bila tedaj tožnica na obravnavi brez odvetnika; da sodnik ni vprašal tožnico (čeprav je bila to njegova dolžnost) ali kot toženka privoli v spremembo tožbe, to je zvišanje tožbenega zahtevka za 7.541,00 SIT; da strankam ni bil poslan izvod sodne poravnave oziroma overjen prepis zapisnika, v katerem je vpisana sodna poravnava, s klavzulo pravnomočnosti.

Tožba za razveljavitev sodne poravnave je po 392. in 393. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) urejena kot posebno izredno pravno sredstvo, čeprav vsebuje elemente pogodbe materialnega prava in pogodbe procesnega prava. S sodno poravnavo namreč pravdni stranki sporazumno uredita razmerje iz materialnega prava, vendar z učinkom pravnomočne sodbe. Sodno poravnavo je mogoče izpodbijati, med drugim, če je ta sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače (1. točka 2. odstavka 392. člena ZPP), tožba pa se lahko vloži v treh mesecih od dneva, ko je stranka zvedela z razlog za razveljavitev, vendar je ne more več vložiti, če so pretekla tri leta od dneva, ko je bila sodna poravnava sklenjena (1. in 2. odstavek 393. člena ZPP). Ker ZPP, ki procesno ureja pravdni postopek, nima določb, ki bi urejale primer, ko je neko procesno dejanje opravljeno v zmoti, torej z napako volje, je po oceni pritožbenega sodišča glede tega vprašanja umestno in pravilno uporabiti predpis obligacijskega prava, konkretno Obligacijski zakonik (OZ), veljaven v času sklenitve sodne poravnave (07.05.2003). Po določbi 2. odstavka 46. člena OZ zmota ni opravičljiva, če stranka pri sklenitvi poravnave ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.

V predmetni zadevi med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica na naroku dne 07.05.2003, ki je bil pred Okrajnim sodiščem v P., v pravdni zadevi , kot toženka podpisala zapisnik o (sodni) poravnavi, ki je obsegala tožbeni zahtevek na plačilo glavnice 68.266,00 SIT, plačilo zakonitih zamudnih obresti ter stroškov izvršilnega in pravdnega postopka. Ravno tako ni sporno, da se naroka dne 07.05.2003 ni udeležil pooblaščenec (odvetnik) tožnice, je pa sodišča prve stopnje iz tega dejstva izpeljalo napačen zaključek, da gre za situacijo, ko za tožnico ni veljalo pravilo o skrbnosti, ki se zahteva v pravnem prometu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da na podlagi 1. odstavka 77. člena ZPP stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna (v predmetni zadevi ni sporno, da je bila tožnica poslovno popolnima sposobna), lahko sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost). Stranka sicer sme opravljati pravdna dejanja po pooblaščencu (1. odstavek 86. člena ZPP), vendar sme stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca (2. odstavek 86. člena ZPP), pooblaščenec (ki ni odvetnik s splošnim pooblastilom iz 95. člena ZPP) pa mora imeti za sklenitev sodne poravnave izrecno pooblastilo (2. odstavek 305 b. člena ZPP). Slednje pomeni, da je stranka tista, ki ima primarno pravico skleniti sodno poravnavo, zato v obravnavani zadevi nima nobenega pomena dejstvo, da se tožnica naroka na katerem je podpisala zapisnik o sodni poravnavi, ni udeležila skupaj s svojim pooblaščencem (odvetnikom) in je bila na naroku brez pravne pomoči svojega odvetnika, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Že iz tožbenih trditev tožeče stranke izhaja, da pri sklenitvi sodne poravnave (podpisu zapisnika o sodni poravnavi) ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, potrebna skrbnost v prometu pa je predpostavka za razveljavitev sodne poravnave zaradi zmote. Tožnica je za zastopanje v pravdni zadevi pooblastila pooblaščenca-odvetnika, zato njenega ravnanja, ko se pred udeležbo na naroku dne 07.05.2003 ni predhodno posvetovala z odvetnikom o poteku postopka in možnih procesnih situacijah, pa je kljub temu podpisala zapisnik o sodni poravnavi, ni mogoče pravno kvalificirati kot skrbno ravnanje, ki se zahteva v prometu, zato se ne more sklicevati na to, da je bila neuka, da sodišča ni bila vajena in da ni vedela kaj je podpisala, kot pravilno opozarja pritožnica. Tožnici, ki je opustila dolžno ravnanje, je pripisati malomarnost v zvezi z zatrjevano zmoto, opravičljiva zmota v smislu 2. odstavka 46. člena OZ je torej izključena. V tej zvezi je nadalje napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je zmoto izzvalo tudi sodišče, ko tožnico ni poučilo (opozorilo) na pravne posledice sklenitve sodne poravnave, ko ji ni prebralo zapisnika o poravnavi in ko je ni vprašalo, ali kot toženka privoli v spremembo tožbe, to je zvišanje tožbenega zahtevka za 7.541,00 SIT, saj je šlo za stranko, ki je imela pooblaščenca, zato sodišče ni obvezovala določba 12. člena ZPP, ki se nanaša le na poučevanje stranke, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po ZPP. Okoliščina, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, da strankam ni bil poslan izvod sodne poravnave oziroma overjen prepis zapisnika, v katerem je vpisana sodna poravnava, s klavzulo pravnomočnosti, pa že objektivno ne more imeti nobenega pravno relevantnega vpliva na obstoj ali neobstoj zmote, kot jo je zatrjevala tožeča stranka. V kolikor pa je tožnica zaslišana kot stranka nakazovala tudi drugo pravno podlago za razveljavitev sodne poravnave, to je, silo (ali zvijačo), pa ji sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti, saj take dejanske (trditvene) podlage, ki bi nakazovala silo (ali zvijačo), v tožbi ni uveljavljala. Pritožbeno sodišče torej poudarja, da je tožnica v tožbi izpodbijala sodno poravnavo (zgolj) zaradi zmote. Njene izpovedbe, ki jo je podala zaslišana kot stranka dne 26.11.2004, iz katere je razbrati, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je sodno poravnavo podpisala zato, ker sta jo sodnik in odvetnik tožene stranke v podpis "dobesedno prisilila", da je bila prestrašena in ni videla drugega izhoda, da sta ji sodnik in odvetnik tožene stranke grozila, da nima druge izbire, kot da plača vtoževani znesek in da plača tudi nekaj obresti, ker bo sicer morala plačati še več obresti, s čimer je zatrjevala vpliv sile (zvijače), ki naj bi jo nad njo izvajal sodnik in pooblaščenec tožene stranke, ni mogoče šteti za razširitev tožbe z uveljavljanjem novega dodatnega razloga za izpodbijanje sodne poravnave, ker je bila ta sklenjena (tudi) pod vplivom sile (ali zvijače). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bila tožnica tudi ob drugačni opredelitvi navedene izpovedbe na glavni obravnavi dne 26.11.2004 prekludirana, saj je za uveljavljanje dodatnega izpodbojnega razloga že potekel trimesečni rok iz 1. odstavka 393. člena ZPP.

Zaključki izpodbijane sodbe in njeni razlogi so torej pravilni, kolikor ti izhajajo iz ocene ugotovljenih dejstev, da podpis na zapisniku izkazuje in potrjuje skladnost zapisa z resnično voljo stranke, da se vse kar pokriva podpis pripisuje podpisnikovi izjavi volje in da zato, tudi če stranka poravnave ni prebrala, preden jo je podpisala, se na to okoliščino ne more sklicevati, saj ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, vsak povprečno skrben človek namreč prebere listino preden jo podpiše. Ko gre za uveljavljanje zakonitega izpodbojnega razloga zmote, je dokazno breme za dokazovanje obstoja (opravičljive) zmote na strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev, kot te izhajajo iz izpodbijane sodbe, zaključuje, da tožeča stranka tega zakonitega razloga za izpodbijanje sodne poravnave ni dokazala, pri tem pa pritožbeno sodišče ni moglo presojati dejstev, ki jih tožeča stranka ni zatrjevala v tožbi, pa jih je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi njene izpovedbe zaslišane kot stranke, ker so bile te podane po preteku prekluzivnega roka treh mesecev iz 1. odstavka 393. člena ZPP. Vsaka pravdna stranka mora pravočasno navesti dejstva, na katera opira svoje trditve, za dokazovanje tako navedenih dejstev pa mora predlagati dokaze. To pomeni, da je morala tožeča stranka najprej zatrjevati dejstva, s katerimi je žela dokazati utemeljenost tožbenega zahtevka, za njihovo dokazovanje pa je morala predlagati dokaze. Jasno je torej, da tožeča stranka ni mogla nadomestiti zatrjevanja dejstev s predlaganjem dokazov (svojo izpovedbo).

Na podlagi zgoraj obrazloženega izhaja, da je sodišče prve stopnje iz pravilno ugotovljenih pravno relevantnih dejstev napravilo napačne dejanske zaključke, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (s katerim je uveljavljala izpodbojni razlog zmote). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo (3. točka 358. člena ZPP), drugih uradoma upoštevnih kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), med katere sodi tudi pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pa ni zasledilo.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo, je odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka, ki v pravdi ni uspela, mora, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP, povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, ki jih je imela pred sodiščem prve stopnje in tiste v zvezi z njeno pritožbo (pritožbene stroške). Stroški tožene stranke, nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje znašajo 16.700,00 SIT. V ta znesek so vključeni stroški kot jih je priglasila tožena stranka v odgovoru na tožbo, to je, sodna taksa za odgovor na tožbo v višini 5.700,00 SIT in odvetniški stroški za sestavo odgovora na tožbo v višini 11.000,00 SIT (100 točk po Odvetniški tarifi, upoštevaje vrednost točke 110,00 SIT) in jih je dolžna tožeča stranka povrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2004 (datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje) dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Stroški tožene stranke, nastali v pritožbenem postopku pa znašajo 39.300,00 SIT in so v ta znesek vključeni priglašeni stroški za sodno takso za pritožbo v višini 22.800,00 SIT, odvetniški stroški za sestavo pritožbe v višini 13.750,00 SIT (125 točk po Odvetniški tarifi) ter davek na dodano vrednost v višini 2.750,00 SIT (20%). Te stroške je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni, pod izvršbo.