Jedro

Sodišče je o ugovoru odločalo in pravilno štelo, da mora stranka v skladu s četrtim odstavkom 34. člena ZST-1, če se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, plačati takso, ki je določena za umik vloge.

Izrek

Pritožba tožnika se kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 11. 6. 2020.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sklep z dne 11. 6. 2020 s katerim je ugovor zoper plačilni nalog z dne 18. 5. 2020 zavrnilo in odločilo, da je tožnik dolžan plačati sodno takso na podlagi plačilnega naloga z dne 18. 5. 2020 v roku 15 dni od vročitve sklepa.

2. Tožnik je dne 10. 7. 2020 vložil pritožbo zoper sklep, v kateri navaja, da je ZPIZ dne 6. 5. 2015 izdal odločbo, s katero mu je bila priznana pravica do dela na delu, kjer je do nastanka invalidnosti delal. Dne 18. 12. 2017 je vložil tožbo iz razloga, ker delodajalec odločbe ni izvršil. Navaja, da je o njegovi pravici odločalo le socialno sodišče, pri čemer zahtevka, kot je bil izdan v sklepu in sodbi z dne 4. 9. 2019, ni vložil. Sodišče je odločalo mimo njegovega zahtevka. Sodišče mu je posredovalo plačilni nalog z dne 18. 5. 2012 za domnevno umaknjeno pritožbo zoper sklep z dne 4. 7. 2019. Zahteval je, da sodišče taksno obveznost odpravi, ker le ta ni nastala. Glede na navedeno je potrebno sklep z dne 11. 6. 2020 odpraviti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče pravilno izdalo sklep z dne 11. 6. 2020, ki ga je tudi pravilno obrazložilo. Iz predmetnega spisa izhaja, da je tožnik 17. 9. 2019 zoper sodbo in sklep z dne 4. 7. 2019 vložil pritožbo, nato še dne 1. 10. 2019 zoper sodbo in sklep z dne 4. 7. 2019 in dne 1. 10. 2019 še dopolnitev pritožbe, pri čemer mu je bil plačilni nalog, v katerem ga je sodišče pozvalo na plačilo sodne takse za pritožbo (po tar. št. 2221 in 2321 taksne tarife ZST-1) v skupnem znesku 690,00 EUR v roku 15 dni, vročen dne 4. 10. 2019. Pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks niso bili podani, zato je sodišče na podlagi 105. a člena ZPP pravilno štelo, da so pritožbe umaknjene in izdalo sklep z dne 4. 11. 2019. Tožnik je zoper sklep z dne 4. 11. 2019 dne 3. 12. 2019 vložil pritožbo, ki jo je pritožbeno sodišče dne 20. 3. 2020 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. V nadaljevanju je sodišče tožniku vročilo plačilni nalog z dne 18. 5. 2012, s katerim ga je pozvalo k plačilu sodne takse za umik pritožbe v znesku 345,00 EUR in sicer 10,00 EUR za nedenarni del (tarif. št. 222) ter 335,00 EUR za denarni del tožbenega zahtevka (tarif. št. 2322). Sodišče je o ugovoru odločalo in pravilno štelo, da mora stranka v skladu s četrtim odstavkom 34. člena ZST-1, če se vloga šteje za umaknjeno ali se zavrže, plačati takso, ki je določena za umik vloge. Tako je odločitev sodišča prve stopnje z dne 4. 11. 1999, s katerim je sodišče štelo, da se pritožba zoper sklep in sodbo z dne 4. 7. 2019 šteje za umaknjeno, postal pravnomočen z odločbo pritožbenega sodišča z dne 3. 12. 2019 dne 20. 3. 2020. 6. Pritožbeno sodišče navaja, da tožnik v več različnih laičnih pritožbah navaja iste argumente, ki jih ni mogoče upoštevati. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zoper sklep z dne 11. 6. 2020 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev temelji na določilu 2. točke 365. člena ZPP.