Jedro

Za odločitev je odločilen dejanski in pravni položaj v času odločanja sodišča prve stopnje

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

2. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo predhodne odredbe ter odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil tožnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno razveljavitev. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je predlog za zavarovanje s predhodno odredbo zavrnilo z nosilnimi razlogi, da tožeča stranka ni izkazala objektivne nevarnosti, da bo brez izdane predhodne odredbe izterjava terjatve tožeče stranke v višini 4.083,60 EUR onemogočena oziroma precej otežena. Ugotovilo je, da zgolj na podlagi 26-dnevne blokade obeh transakcijskih računov ter bonitetne ocene še ni mogoč zaključek o obstoju objektivne nevarnosti.

5. Višje sodišče v celoti kot pravilno potrjuje stališče izpodbijanega sklepa, in sicer, da je potrebno ob oceni finančnega stanja le-to presojati celovito. Takšno oceno je sodišče prve stopnje – upoštevajoč stanje v času odločanja – tudi naredilo, zaradi česar so zaključki izpodbijanega sklepa pravilni. Drži sicer pritožbeno opozorilo, da bi bila v primeru insolventnosti tožene stranke objektivna nevarnost izkazana, vendar pritožba prezre, da sodišče prve stopnje odloča po stanju na dan odločanja, takrat pa je na podlagi blokade transakcijskih računov bilo mogoče sklepati le na obstoj trenutne likvidnosti tožene stranke. Celovita slika o njenem finančnem oziroma premoženjskem stanju, iz katerega bi bilo šele mogoče sklepati, da je bodoča uveljavitev tožnikove terjatve ogrožena, v času odločanja ni dajala opore za tak zaključek. Pravilen je zato zaključek izpodbijanega sklepa, da na podlagi ocene gospodarskega stanja tožene stranke ni bilo mogoče sklepati, da bo v bodočnosti izvršba na sredstva tožene stranke in s tem poplačilo tožeče stranke brez predhodne odredbe neuspešna, oziroma, da navedeno stanje s stopnjo verjetnosti kaže na nevarnost za bodočo uveljavitev tožnikove terjatve (v višini 4.083,60 EUR s pripadki).

6. Ker je za odločitev torej odločilen dejanski in pravni položaj v času odločanja sodišča prve stopnje (prim. prvi odstavek 291. člena ZPP), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ne glede na pritožbena opozorila o (v času pritožbe) povečanem številu dni blokade toženčevih računov. Sklicevanje tožeče stranke na povečane obveznosti do virov sredstev oziroma na povečane dolgoročne in kratkoročne finančne obveznosti v letu 2012, ob zgoraj obrazloženem ne morejo vplivati na drugačen zaključek, tudi sicer pa zgolj na tej podlagi še ni mogoče govoriti o izkazani objektivni nevarnosti, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.