Jedro

Presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti razvezanega zakonca po sodni praksi zajema upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenost tudi za bodoče. Za prisojo preživnine ni bistveno, ali je mogoče vzrok za razvezo pripisati ravnanju razvezanega zakonca, od katerega se plačilo zahteva. Odločilne bi bile le okoliščine na strani preživninskega upravičenca, zaradi katerih bi bilo plačilo krivično do zavezanca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku II. točke izreka tako spremeni, da se znesek preživnine, ki jo je toženec dolžan plačevati tožnici od 1. 4. 2019 dalje na njen bančni račun SI56 000, zniža na 20 EUR mesečno.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu naložilo, da je za njeno preživljanje od 1. 4. 2019 do 30. 11. 2020 dolžan plačevati preživnino v višini 150 EUR mesečno, od 1. 12. 2020 pa v višini 100 EUR mesečno. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Opozarja, da tožnica ni izkazala pogojev po 81. členu ZZZDR, saj je zaposlena in ima sredstva za preživljanje, ki so po podatkih delodajalca v januarju 2021 znašala 716,83 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do preživnine, je zato materialno pravno napačna. Tožnica je potrdila, da je od toženca na račun delitve skupnega premoženja prejela 13.000 EUR in znesek podarila sinovoma, čeprav bi si z njim lahko 5 let plačevala stanovanje. Navedbe tožnice so v koliziji z njenimi interesi, ko navaja, da je denar podarila, hkrati pa, da je imela stroške z obnovo stanovanja, ob tem da v spisu ni trditev, da bi ji pri tem s prejetimi sredstvi pomagala sinova. Ne držijo ugotovitve o toženčevem premoženju, katerega vrednost bi morala biti ugotovljena s sodnim cenilcem in ne po podatkih GURS. Zemljiška knjiga lastništva nepremičnin ne potrjuje. Sadovnjak ima toženec v uporabi, vendar je RTH začel s parcelacijo zemljišč, ki jih lahko proda komurkoli. Ne drži tudi, da je bil do tožnice nasilen, zaradi česar se je morala izseliti, s tem pa so ji nastali višji stroški. Tožnica fizičnega nasilja ni konkretizirala in zanj dokazov ni predložila, pavšalne navedbe pa ne morajo zadoščati.

3. Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Dolžnost medsebojnega preživljanja zakoncev, kot jo ureja 50. člen ZZZDR, se v določenih primerih ohrani tudi po razvezi zakonske zveze. Tako ima po določilu 81. člena ZZZDR zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino, in sicer najkasneje v roku enega leta po razvezi zakonske zveze (prvi odstavek 81. a člena ZZZDR). Pojma nezaposlenosti pri tem ni mogoče razlagati ozko v smislu delovnopravne zakonodaje, saj sta izhodišči različni. V prvem primeru gre za varovanje dela, ki se uresničuje tako, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo in socialno varnost1, pri zakonski zvezi pa gre za varovanje zakonca, ki se lahko po razvezi znajde v hudi eksistenčni stiski ne glede na formalno sklenjeno delovno razmerje.

6. Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da tožnica zaradi svoje invalidnosti, zdravstvenih omejitev in starosti ni sposobna za delo in je že vrsto let na čakanju brez svoje krivde. Stališče sodišča prve stopnje, da je tako izpolnjen pogoj nezaposlenosti, saj tožnica ni sposobna za takšno delo, s katerim bi se lahko samostojno preživljala, je zato pravilno.

7. Drugi pogoj za prisojo preživnine zakoncu je njegova nepreskrbljenost. V obravnavanem primeru tožnica po 1. 12. 2020 od delodajalca prejema zadosten dohodek, da ni več upravičena do denarne socialne pomoči in ta skoraj dosega toženčevega2. Ker ima rešeno stanovanjsko vprašanje z vknjiženo dosmrtno brezplačno osebno služnostjo uporabe, po oceni pritožbenega sodišča njena sredstva trenutno zadoščajo za sicer skromno preživljanje. Vendar pa je izkazala, da obstaja velika verjetnost resnega poslabšanja njenega premoženjskega stanja, ko bo izpolnila pogoje za upokojitev. Tožnica ima malo let delovne dobe, pogoje za starostno upokojitev bo izpolnila 7. 5. 2024, odmerjena pokojnina pa bo predvidoma znašala 269,27 EUR mesečno3. Zato so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za prisojo simboličnega zneska 20 EUR4, ki naj tudi v bodoče varuje njen socialni položaj, s tem da ji omogoča, da glede na spremenjene razmere predlaga njegovo zvišanje5. Presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti razvezanega zakonca po sodni praksi namreč zajema upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenost tudi za bodoče6. 8. Ker je tožnica ob vložitvi tožbe od delodajalca prejemala nižji dohodek, s katerim se ni zmogla samostojno preživljati, je bila upravičena do socialne pomoči, ki je eksistenčno stisko ublažila. Poleg tega je od toženca prejela izplačana sredstva v višini 13.000 EUR, ki jih je po lastnih trditvah podarila sinovoma, da sta ji omogočila dosmrtni užitek na stanovanju. Po v spis priloženih računih ta znesek ni bil v celoti porabljen za prenovo stanovanja. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno tudi za obdobje od 1. 4. 2019 tožnici priznalo le znesek simbolične preživnine, pri čemer je upoštevalo, da se denarni prihodki, ki jih je (že) prejela predvsem iz razloga nezadostnih sredstev za preživljanje, upoštevajo pri odločanju o preživnini7. 9. Ker za prisojo preživnine ni bistveno, ali je mogoče vzrok za razvezo pripisati ravnanju razvezanega zakonca, od katerega se plačilo zahteva8, niso odločilne pritožbene navedbe, da tožnica nasilja ni izkazala.

10. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je dosojeno preživnino za čas od vložitve tožbe dalje znižalo na mesečni znesek 20 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). Pri tem se je v obrazložitvi opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so bile odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker je bila srž postopka predvsem v pravici tožnice do preživnine, pri čemer višina zahtevanega zneska na vrednost odvetniških storitev ni vplivala (18/2 OT), je pritožbeno sodišče kljub spremembi sodbe ohranilo v veljavi odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP)9. 1 Primerjaj odločbo VS RS II Ips 455/96. 2 Tožnica je za januar prejela 716,83 EUR (podatki N., d. o. o., listovna 84 spisa), toženec pa 750 EUR pokojnine. 3 Podatki ZPIZ, priloga A 51. 4 Toženec v pritožbi ne zatrjuje, da dosojene preživnine ne bi zmogel plačati, zato po oceni pritožbenega sodišča s plačilom tega zneska njegovo preživljanje in dosedanji življenjski standard ne bo ogrožen. 5 Primerjaj odločbi VS RS II Ips 102/97, II Ips 455/96. 6 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 16/2007. 7 Primerjaj sodbo VS RS II Ips 16/2007. 8 Odločilne bi bile le okoliščine na strani preživninskega upravičenca, zaradi katerih bi bilo plačilo krivično do zavezanca. 9 Kar velja tudi za pritožbeni postopek, v katerem je stroške priglasila le tožnica.