Jedro

Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima na podlagi 126. člena ZFPPIPP pravico vložiti pritožbo proti sklepu, izdanem v postopku zaradi insolventnosti, vsaka stranka tega postopka, upravitelj ali druga oseba, ki ni stranka postopka, pa samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon. Ker je s tem področje pritožbe zoper sklep v ZFPPIPP urejeno, smiselna uporaba zakona, ki ureja pravdni postopek, na temelju prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zgoraj citiranim sklepom kot nedovoljenega zavrglo ugovor vlagatelja A. A., ... z dne 22. 2. 2022 (r. št. 85).

2. Zoper sklep se je pritožil A. A. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrženjem njegovega ugovora poseglo v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS) in tudi v njegov pravni interes, saj je jasno, da sklep prizadeva izključno njega kot dolžnikovega dolžnika, ker se nanaša na terjatev stečajnega dolžnika do pritožnika. Poleg tega iz 121. člena ZFPPIPP izhaja, da se v postopku zaradi insolventnosti smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Status pritožnika torej ni definiran v ZFPPIPP, saj se je pritožnik v stečajnem postopku znašel nehote, ker se je v stečajnem postopku znašla terjatev, ki jo je stečajni dolžnik imel do pritožnika. Ker se je s tem poseglo v njegove pravice, bi mu sodišče moralo priznati pravico do pravnega sredstva, saj sklepi naslovnega sodišča neposredno posegajo v njegov položaj in je pritožnik z odločitvijo upraviteljice in sodišča, ki mu ne priznata ustreznega statusa in pravic, neposredno prizadet. Pritožnik je tako nedvomno v položaju insolventnega dolžnika, saj se v stečaju obravnava njegova terjatev. Višjemu sodišču zato smiselno predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Upraviteljica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da ima stečajni dolžnik na podlagi sodbe P 2256/2009, ki je postala pravnomočna 14. 11. 2012, do pritožnika terjatev v višini 12.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 do plačila (otvoritveno poročilo z dne 7. 5. 2018; PD 23), ki je pritožnik ne plača (redno poročilo upraviteljice z dne 27. 4. 2020; PD 42), zato se je upraviteljica odločila, da bo terjatev prodala (p. d. 55). Sodišče je prodajo terjatve dovolilo s sklepom o prodaji z dne 30. 6. 2021, ki je postal pravnomočen dne 16. 7. 2021 (p. d. 56). Ker je bil načrt poteka stečajnega postopka potrjen do 31. 12. 2021, terjatev do pritožnika, ki izvira iz naslova stroškov, pa upraviteljica do tedaj še ni prodala (prodana je bila le glavna terjatev), je podala predlog za spremembo načrta, ki predvideva končanje stečajnega postopka do julija 2022 (p. d. 81). Na podlagi tega predloga je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 2. 2022 (p. d. 82) načrt poteka stečajnega postopka spremenilo tako, kot je predlagala upraviteljica. Zoper ta sklep je pritožnik vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kot nedovoljenega zavrglo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da pritožnik ni upnik stečajnega dolžnika, kot dolžniku stečajnega dolžnika pa mu tudi zakon ne daje pravice do pravnega sredstva zoper sklep o spremembi načrta poteka postopka. Taka odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

6. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima na podlagi 126. člena ZFPPIPP pravico vložiti pritožbo proti sklepu, izdanem v postopku zaradi insolventnosti, vsaka stranka tega postopka, upravitelj ali druga oseba, ki ni stranka postopka, pa samo proti tistim sklepom, za katere tako določa zakon. Ker je s tem področje pritožbe zoper sklep v ZFPPIPP urejeno, smiselna uporaba zakona, ki ureja pravdni postopek, na temelju prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP ne pride v poštev.

7. Stranke glavnega postopka zaradi insolventnosti so vsak upnik, ki v tem postopku uveljavlja terjatev do insolventnega dolžnika, in insolventni dolžnik, če zakon za posamezen primer tako določa (56. člen ZFPPIPP). Pritožnik ni ne upnik in ne stečajni dolžnik. Tega niti ne trdi.1 Trdi pa, da mu je bilo s sklepom z dne 10. 2. 2022, kot dolžniku stečajnega dolžnika, poseženo v njegove pravice, zaradi česar ima pravico do pritožbe (zoper sklep z dne 10. 2. 2022 je vložil ugovor) zoper tak sklep.

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10. 2. 2022 (p. d. 82), kot že navedeno, odločalo le o dovolitvi spremembe načrta poteka stečajnega postopka. Ne glede na dejstvo, da je do spremembe načrta prišlo prav zaradi zamika prodaje terjatve stečajnega dolžnika zoper pritožnika, pa s tem ni bilo prav v ničemer poseženo v pravice pritožnika, saj sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 2. 2022 z ničemer ni posegalo v obstoj, izterjavo ali prodajo tega premoženja stečajnega dolžnika. To namreč niti ni bil predmet odločanja s sklepom z dne 10. 2. 2022 niti to ni namen sklepa o spremembi načrta poteka stečajnega postopka, kar je po vsebini predstavljal sklep z dne 10. 2. 2022. Načrt poteka stečajnega postopka se namreč določi iz razloga spremljanja poteka unovčevanja stečajne mase in nadzora dela upravitelja. Upravitelj mora namreč dejanja v zvezi z unovčenjem stečajne mase opravljati v rokih, določenih v načrtu poteka stečajnega postopka, in o tem poročati sodišču s svojimi rednimi poročili (primerjaj 1. in 2. točko 295. člena ZFPPIPP), sodišče pa na podlagi upraviteljevih poročil nadzoruje, ali upravitelj opravlja dejanja v zvezi z unovčenjem stečajne mase v skladu z načrtom poteka stečajnega postopka (primerjaj prvo alinejo 6. točke 295. člena ZFPPIPP). Če se pozneje pokaže, da zaradi (zunanjih) vzrokov, ki ne izvirajo iz sfere upravitelja, dejanj v zvezi z unovčenjem premoženja stečajnega dolžnika ni mogoče opraviti v rokih, določenih v načrtu poteka stečajnega postopka, sodišče na predlog upravitelja ustrezno spremeni načrt poteka stečajnega postopka (tretji odstavek 321. člena ZFPPIPP).

9. Neutemeljeno je zato vztrajanje pritožnika, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom (pravilno s sklepom z dne 10. 2. 2022) kakorkoli poseglo v njegovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Navedena ustavna določba omejitve pravice do pritožbe sicer izrecno res ne vsebuje, vendar je ta ustavna pravica, obravnavana v razmerju do drugih ustavnih procesnih jamstev, po svojem smislu nujno omejena. Drugačno stališče že z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave RS ter zahteve po pravni varnosti, ne bi bilo sprejemljivo.2 Ker s sklepom z dne 10. 2. 2022 prav v ničemer ni bilo poseženo v pravice pritožnika, prav tako pa pritožnik tudi nima pravice do pritožbe (ugovora) zoper sklep z dne 10. 2. 2022 skladno z zakonsko določbo 126. člena ZFPPIPP, se je pritožba izkazala za neutemeljeno.

10. Ker je izpodbijani sklep uspešno prestal tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Pri tem sicer ni jasna navedba pritožnika, da je vlagatelj (torej pritožnik) v položaju insolventnega dolžnika, saj je povsem jasno, da je pritožnik dolžnik stečajnega dolžnika in torej nikakor ne more biti v „položaju“ stečajnega dolžnika (vsaj ne v tem postopku osebnega stečaja). 2 O tem A. Galič v Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 97 in 98 ter str. 402.