Jedro

Delodajalec lahko od delavca zahteva povrnitev škode, nastale s kršitvijo konkurenčne prepovedi, v roku treh mesecev od seznanitve z opravljanjem dela ali sklenitvijo posla (37/2 člen ZDR). Ker je tožeča stranka vsaj že aprila 2007 vedela za toženčevo dejavnost, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, vložen dne 31. 12. 2007, utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 64.541,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 2.575,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude paricijskega roka.

2. Zoper to sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka (8. člen in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ter posledične napačne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je že v tožbi zatrjevala, da je za toženčevo sporno dejavnost izvedela v oktobru 2007, za kar je tekom postopka predlagala več dokazov in sicer dopis tožencu z dne 11. 10. 2007, njegov odgovor z dne 19. 10. 2007 ter zaslišanje A.A. in B.B. ter C.C., pri čemer je sodišče zavrnilo izvedbo zaslišanja B.B. in C.C.. Poleg tega vztraja, da bi tožencu nemudoma odpovedala pogodbo o zaposlitvi in mu ne bi omogočila plačanega dopusta do 7. 5. 2007, če bi že v aprilu 2007 vedela za to njegovo dejavnost. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča, ker ta predpostavlja, da A.A. o pogovoru z D.D. na sejmu v E. v interesu tožeče stranke govori neresnico, obenem pa se na njegovo izjavo o domnevah, da toženec nekaj prikriva, opira, kar pomeni, da jo šteje za resnično. Navaja še, da ni obrazloženo, zakaj sodišče meni, da je izjava D.D. bolj prepričljiva. Ker je bil dokazni postopek nepopoln, obrazložitev s tem v zvezi pa pomanjkljiva, sodišču očita kršitev 8. člena ZPP. Zaradi neomembe treh dokazov tožeče stranke meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar naj bi predstavljalo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi opisanih kršitev pa naj bi prišlo tudi do napačne uporabe določbe 2. odstavka 37. člena ZDR.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo opozarja, da je časovna opredelitev seznanjenosti tožeče stranke s toženčevo dejavnostjo nedefinirana, saj navedba pred nedavnim in v oktobru 2007 ni dovolj natančna, pri čemer bi že v tožbi morala okoliščine v zvezi s tem jasno navesti in za to predlagati dokaze. Kasnejša navedba, da se je tožeča stranka s tem seznanila preko interneta, je najlažje dokazljiva, saj je možno dokazovanje zgolj s predlaganima pričama, ki nista nepristranski (direktorica in delavka tožeče stranke). Strinja se s sodiščem prve stopnje, da je priča D.D. edina nepristranska priča, nepovezana s strankama, pri čemer z nobeno od njih poslovno ne sodeluje pogosto. Poudarja še, da se je s 1. 7. 2005 registracija s.p.-jev prenesla na AJPES, kjer so bili podatki o registriranih s.p.-jih javno in brezplačno dostopni preko interneta (publicitetni učinek). Toženec torej ni deloval prikrito oziroma „na črno“, zato to dejstvo tožeči stranki ni moglo ostati neznano. Ker je prišlo do poizvedb s strani tožeče stranke (izjava priče A.A.), meni, da so navedbe o seznanjenosti v oktobru 2007 prirejene zgolj potrebam tega spora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07 in 45/08) in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. To bistveno kršitev uveljavlja v zvezi z ugotovitvijo sodišča, kdaj je tožena stranka izvedela za kršitev konkurenčne prepovedi s strani toženca in s tem v zvezi neizvedbo določenih dokazov, kar pa ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ampak gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Razlogi za neupoštevanje posameznih dokazov nikakor niso odločilni razlogi, katere bi bilo potrebno glede na določbo 4. odstavka 324. člena ZPP navesti v obrazložitvi sodbe. Poleg tega navedba dejstva (časa seznanitve) v predpravdnih dopisih med strankama nikakor ne more pomeniti dokaza tega dejstva. Tudi očitana kršitev 8. člena ZPP ni podana, saj je sodišče opravilo vestno in skrbno presojo izvedenih dokazov. Skladno z 2. odstavkom 213. člena ZPP pa o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, zato zavrnitev dokaznega predloga ne predstavlja kršitve določb postopka, lahko le vpliva na popolno oziroma pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Vendar po oceni pritožbenega sodišča v konkretni zadevi tudi ta pritožbeni razlog ni podan, saj je sodišče prve stopnje za ugotovitev spornega dejstva (čas seznanitve tožeče stranke z dejavnostjo toženca) izvedlo vse potrebne dokaze. Izpovedi prič D.D. in A.A. v zvezi s pogovorom na sejmu F. v E. med 17. in 20. aprilom 2007 se sicer razlikujeta, vendar je sodišče D.D. utemeljeno verjelo, saj je izpovedal bolj prepričljivo kot priča A.A. (solastnik tožeče stranke). Poleg tega gre za nepristransko pričo, ki ni zainteresirana za izid postopka. Ker je že na podlagi tega zaslišanja, sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo, da je bila tožeča stranka najkasneje v aprilu 2007 seznanjena s sporno dejavnostjo (A.A. je takrat D.D. povedal, da je bila ravno sporna toženčeva dejavnost razlog za prenehanje delovnega razmerja med strankama), ni bilo potrebe po zaslišanju prič, ki bi povedale, da so šele oktobra 2007 na internetu videle, da se toženec s to dejavnostjo ukvarja. Glede sprejete dokazne ocene so v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeni zadostni in prepričljivi razlogi, tako da pritožba neutemeljeno graja dokazne zaključke ter obrazložitev sodišča prve stopnje.

8. Ker je tožeča stranka vsaj že aprila 2007 vedela za toženčevo dejavnost, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 2. odstavka 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007) in tožbeni zahtevek, vložen 31. 12. 2007, utemeljeno zavrnilo. Delodajalec namreč lahko zahteva povrnitev škode, nastale s kršitvijo konkurenčne prepovedi, v roku treh mesecev od seznanitve.

9. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sama. Tudi toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155 ZPP.