Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku ob razrešitvi oziroma odpoklicu toženec ni ponudil nove pogodbe o zaposlitvi, to pa ob pravilni materialnopravni interpretaciji prvih dveh odstavkov 17. člena pogodbe o zaposlitvi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da toženca obvezuje dolžnost plačila enoletne plače. Zmotno je prvostopenjsko stališče, da je bila tožniku pravica do te enoletne plače prisojena že v okviru reparacije in denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1, saj gre za medsebojno različne pravne institute.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v VII. in VIII. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "VII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 96.000,00 EUR.

VIII. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 5.111,55 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa jih mora v 8 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti v znesku 839,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila vročena tožniku 25. 8. 2020, nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka), ter da mu je delovno razmerje pri tožencu prenehalo s pretekom 14. 5. 2021, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (II. točka izreka). Za obdobje od 30. 9. 2020 do 14. 5. 2021 mu je priznalo vse pravice iz dela (III. točka izreka) in tožencu naložilo, da mu izplača plačo z obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, dalje do plačila; plačilo obresti za 18. dan v mesecu je zavrnilo (IV. točka izreka). Tožniku je prisodilo 15.753,32 EUR denarnega povračila, plačilo 126.026,62 EUR iz tega naslova pa je zavrnilo (V. točka izreka). Tožencu je naložilo, da mu plača 25.690,86 EUR odpravnine (VI. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 96.000,00 EUR bruto pogodbene kazni (VII. točka izreka). Tožniku je naložilo, da tožencu povrne 2.924,37 EUR stroškov postopka (VIII. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). V zvezi z očitkom o prenizko odmerjenem denarnem povračilu iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) navaja, da si je v času brezposelnosti sam plačeval zavarovanje. Ogromno časa je porabil za iskanje nove zaposlitve. Sodišče ni upoštevalo njegovih specialnih znanj, kar je bila dodatna ovira pri iskanju zaposlitve v svoji stroki. Odpuščen je bil iz družbe, ki jo je ustanovil. Pogodba o zaposlitvi mu je bila odpovedana v par vrsticah, brez pojasnil, brez možnosti zagovora, iz družbe je moral takoj izginiti ... Po podani odpovedi so se nanj vsule neosnovane obtožbe, celo očitki kaznivega dejanja. Ker se je govorilo, da so ga "vrgli ven", je bilo oteženo iskanje zaposlitve. Z naknadnimi pisanji ga je toženec "silil" k vložitvi še ene tožbe, ki jo je vložil iz previdnosti, ker mu je toženec očital preuranjenost prve. Pritožba nasprotuje tudi zavrnitvi plačila pogodbene kazni. Primarni namen strank pri dogovoru te določbe je bil zagotoviti nadomestno zaposlitev, za primer, če toženec te obveznosti ne izpolni, pa je bilo dogovorjeno plačilo 12 plač. Za realizacijo tega plačila zadošča, da je bil tožnik odpoklican in mu ni bila ponujena nova zaposlitev. Pogodbena kazen ni "pokrita" s prisojeno reparacijo in denarnim povračilom. Tožniku bi pogodbena kazen pripadla tudi, če bi bila odpoved zakonita. Sicer pa je bil oškodovan tudi z vidika zavzetega stališča sodišča prve stopnje, saj mu je bilo iz naslova reparacije in denarnega povračila prisojenih le 9,5 plač in ne 12. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so bili v listini z dne 25. 8. 2020 navedeni le nosilni razlogi za razrešitev tožnika, ni pa predstavljala podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V delovnem razmerju je ostal in prejemal plačo do 30. 9. 2020. Pogodba o zaposlitvi mu je bila zakonito odpovedana v septembru 2020, zato je treba tožbene zahtevke v celoti zavrniti. Tožniku je bil zagovor pred odpovedjo omogočen. Odpoved je bila obrazložena in utemeljena. Pritožba nasprotuje tudi prisojenemu denarnemu povračilu, saj bi mu pripadalo kvečjemu v višini polovice ene plače. Pri tožencu je bil zaposlen le leto in tri mesece. Imel je zelo visoko plačo; če bi mu bilo za 7,5 mesecev brezposelnosti priznano denarno nadomestilo, bi to ob upoštevanju maksimalne možne višine znašalo 6.693,75 EUR bruto, kar je manj, kot je znašala ena njegova plača. Do prenehanja delovnega razmerja je prišlo zaradi kršitev obveznosti na strani tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pritožbeno sodišče z njimi soglaša in jih po nepotrebnem ne ponavlja. Prav tako po nepotrebnem ne ponavlja razlogov materialnopravne narave, saj se z njimi strinja, razen v delu, ki se nanaša na VII. točko izreka sodbe in posledično na stroškovno odločitev.

8. V zvezi s pritožbeno navedbo toženca, da listina z dne 25. 8. 2020 ni predstavljala odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto generalnega direktorja, pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo obrazloženim nasprotnim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje. Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZDR-1 mora biti odpoved izražena v pisni obliki. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da že iz same vsebine navedene listine izhaja, da se na njeni podlagi tožniku podaja odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi hudih kršitev. Ugotovitev, da je bil tudi dejanski namen toženca, da s to listino tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi, je pravilno podkrepilo z izpovedjo zakonitega zastopnika toženca A. A. in tožnika. Pritožbeno sodišče soglaša, da okoliščine, ki so sledile izročitvi te listine (prošnja A. A., da tožnik zapusti toženca še isti dan; ukinitev dostopa do elektronske pošte in računalnika), dodatno potrjujejo, da je bila tožniku 25. 8. 2020 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da je odvzem gesel in dostopa običajen ukrep ob zamenjavi poslovodstva. Gre namreč za ukrep, povsem običajen tudi ob odpovedi iz krivdnega razloga. Glede na obrazloženo je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi podana že 25. 8. 2020 in ne šele s pisnim obvestilom o izvedeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 25. 9. 2020. Nenazadnje je tudi v tem obvestilu toženec navedel, da je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati 26. 8. 2020. Pritožba se neuspešno sklicuje, da je tožnik prejel plačo za čas do 30. 9. 2020, ko je bil odjavljen iz socialnih zavarovanj. Ti okoliščini namreč ne moreta spremeniti dokazanega dejstva, da je toženec odpoved podal že 25. 8. 2020, česar njegova ravnanja po tem datumu ne morejo več spremeniti. Enako velja za pritožbeno navedbo, da je bilo med strankama 25. 8. 2020 dogovorjeno, da tožnik čaka na delo doma, dokler se za nadaljevanje dela ne najde neka rešitev, ki tudi sicer nima opore v izvedenih dokazih.

9. Neutemeljeno je toženčevo pritožbeno vztrajanje, da so bili v listini z dne 25. 8. 2020 navedeni le nosilni razlogi za razrešitev tožnika. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bil s tem dnem resda tudi razrešen kot direktor toženca, vendar z drugim aktom, tj. s sklepom družbenikov z dne 25. 8. 2020. Razrešitev oziroma odpoklic generalnega direktorja in odpoved pogodbe o zaposlitvi sta dva različna pravna instituta. V listini toženca z dne 25. 8. 2020 je kot "zadeva" izrecno zapisano: "odpoved pogodbe o zaposlitvi" in v nadaljevanju, da se odpoved podaja iz krivdnega razloga, zaradi hudih kršitev iz razlogov: neučinkovito ravnanje za toženca, nespoštovanje rokov, neizvrševanje dogovorjenih obveznosti in nalog, pomanjkanje strategije in neutemeljena poraba sredstev družbe. V tej listini je torej jasno navedeno, da toženec z njo tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, označena je vrsta odpovedi in kršitve, ki se mu očitajo v okviru odpovednega razloga. V njej je resda dopisan tudi stavek: "Danes zjutraj smo vas na podlagi zaključenega postopka razrešili z mesta izvršnega direktorja," vendar pa to ne vpliva in ne spreminja narave listine (odpoved pogodbe o zaposlitvi). Te listine tudi ni mogoče tolmačiti tako, da vsebuje razloge za razrešitev tožnika, saj to iz nje ne izhaja, kakor je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno utemeljilo, morajo biti razlogi za odpoklic poslovodje navedeni v sklepu o odpoklicu, vendar tudi sklep družbenikov z dne 25. 8. 2020 teh razlogov ni vseboval. 10. Toženec se v pritožbi neuspešno sklicuje na e-sporočilo z dne 22. 9. 2020, ki ga je poslal tožnikovi pooblaščenki in vsebuje prilogo: Razrešitev direktorja toženca - dodatna pojasnila in odgovor na vaš poziv. Gre za e-korespondenco med strankama (zlasti o razrešitvi), ki se je odvijala po podani odpovedi in ki ne more spremeniti zgoraj obrazloženega zaključka, da je bila tožniku odpoved podana 25. 8. 2020. 11. V pritožbi toženec zmotno navaja, da je odpoved, ki je bila tožniku podana v septembru 2020, zakonita. Kot je bilo že obrazloženo, mu je bila podana z listino z dne 25. 8. 2020, zato je ta bistvena za presojo (ne)zakonitosti odpovedi. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da je bila ta odpoved nezakonita, ker tožnik ni bil pisno seznanjen z očitanimi mu kršitvami in mu ni bil omogočen zagovor, pa tudi zato, ker so bili očitki v odpovedi navedeni zgolj pavšalno. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je bil tožniku omogočen zagovor, kar naj bi dokazoval zapis v listini z dne 22. 9. 2020, naj v roku treh dni pisno odgovori na nanizane očitke (ti so se nanašali na ugotovitve, zaradi katerih so se družbeniki odločili za razrešitev tožnika). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi toženec ravnal v skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 le, če bi tožniku pisno seznanitev z očitanimi kršitvami v zvezi z nameravano odpovedjo vročil in zagovor omogočil pred podajo odpovedi, torej pred 25. 8. 2020. 12. Prvostopenjska odmera denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 v višini dveh plač po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ustrezno ovrednotenje okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ostalih kriterijev: tožnik je bil pri tožencu zaposlen kot generalni direktor od 1. 6. 2019 do 30. 9. 2020; star je 40 let, po izobrazbi univerzitetni diplomirani ekonomist; od 30. 9. 2020 do 14. 5. 2021 je bil brezposeln in ni bil upravičen do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ter ni imel prihodkov; 15. 5. 2021 se je zaposlil v B. d. o. o. (marketing), 1. 11. 2021 pa za nedoločen čas v svoji panogi (IT) v C. d. o. o., kjer prejema plačo 5.700,00 EUR.

13. Tožnik neutemeljeno zahteva višje denarno povračilo. Pritožbena navedba, da si je v času brezposelnosti sam plačeval zavarovanje, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeni očitek, da je porabil veliko časa in energije za iskanje nove zaposlitve in da sodišče ni upoštevalo njegovih specialnih znanj, ki presegajo formalno izobrazbo, kar je bila zaradi omejenega trga dela dodatna ovira pri iskanju zaposlitve v svoji stroki, je sodišče prve stopnje upoštevalo v okviru ugotovljenih dejstev o trajanju brezposelnosti, o tem, da je ves čas aktivno iskal novo zaposlitev in da je ustrezno zaposlitev v svoji panogi zaradi specifičnih znanj našel šele po dobrem letu. Glede tožnikovega pritožbenega navajanja, da so se nanj po odpovedi vsule netransparentne 0btožbe, kar je doživel kot pritisk, da se je govorilo, da so ga "vrgli ven", zaradi česar je bilo oteženo iskanje zaposlitve …, pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da konkretnih dokazov v zvezi s tem ni predložil, zato te navedbe ne utemeljujejo odmere višjega povračila. Nadalje sodišče prve stopnje kot okoliščine za odmero pravilno ni upoštevalo njegove trditve o tem, da je bil ustanovitelj toženca1. Pri odločanju po 118. členu ZDR-1 je namreč z vidika razmerja med strankama pomemben obstoj delovnega razmerja, ne pa razmerje ustanoviteljstva, za katerega veljajo določbe ZGD-1. Iz enakega razloga ni mogoče kot okoliščino v okviru kriterija trajanja delovnega razmerja upoštevati obdobja, ki ga je tožnik posvetil vzpostavitvi delovanja toženca in ki naj bi se pričelo v maju 2018. Tudi pritožbeno poudarjanje okoliščin v zvezi z nezakonitostjo odpovedi (pavšalnost, neomogočen zagovor, nadaljnji dokumenti toženca, zaradi katerih je iz previdnosti vložil še eno tožbo …) po presoji pritožbenega sodišča ne dosegajo takšne teže, da bi ob upoštevanju tudi preostalih kriterijev narekovale višje denarno povračilo. Zatrjevanje pritožbe, da je bil sklep o odpoklicu tožnika objavljen na AJPES-u šele 9. 9. 2020 in da ga prej ni prejel, zaradi česar je bil njegov položaj z vidika poslovodske funkcije in nanjo vezanih odgovornosti negotov, prav tako ne vpliva na odmero povračila, saj spada v področje korporativnopravnega in ne delovnopravnega razmerja med strankama.

14. Pritožbeno sklicevanje tožnika na judikata Pdp 590/2020 in Pdp 558/2017 ne narekuje višje odmere. V prvi zadevi je bil delavec, ki mu je bilo dosojeno denarno povračilo v višini ene plače, resda zaposlen pri delodajalcu manj kot dva meseca, vendar pa je bil (za razliko od tožnika v tem sporu) v času odločanja o denarnem povračilu še vedno brezposeln, ob čemer so njegove zaposlitvene možnost po ugotovitvi sodišča okrnjene tudi zaradi ravnanja delodajalca. V drugi zadevi je bilo povračilo prisojeno v višini treh plač delavcu, za katerega je sodišče ugotovilo, da je še vedno brezposeln in izrazite aktivnosti pri iskanju zaposlitve ni pokazal, vendar pa ima v primerjavi s tožnikom v tem sporu izkazano malce daljšo zaposlitev pri delodajalcu (slabi dve leti). Iz primerjave judikatov je razvidno, da je odmera denarnega povračila vezana na okoliščine vsakokratnega primera, pri čemer si dva nista povsem enaka, v obravnavanem sporu pa odločitev ne odstopa od primerljivih zadev (npr. v Pdp 184/2021 sta bili dve plači prisojeni delavcu, ki je bil pri delodajalcu zaposlen dve leti in se je zaposlil pri drugem delodajalcu po štirih mesecih).

15. Neuspešno je tudi zavzemanje toženčeve pritožbe za znižanje denarnega povračila. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi resda določeno visoko plačo (8.000,00 EUR bruto), vendar je treba pri denarnem povračilu upoštevati vse kriterije iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki ne utemeljujejo odmere zgolj v višini polovice plače, kot to predlaga pritožba. Prav tako ne narekuje nižje odmere pritožbena navedba, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja zaradi kršitev obveznosti s strani tožnika. Iz sodne prakse (npr. VIII Ips 91/2018) izhaja stališče, da "v okviru ugotavljanja vseh okoliščin in interesov, ki vplivajo na presojo, ali je nadaljevanje delovnega razmerja v smislu 118. člena ZDR-1 še mogoče, ni povsem nepomembno, kako in ali je dejansko ravnanje, ki ga delodajalec šteje za kršitev, vplivalo na medsebojne odnose". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bil obravnavani pritožbeni očitek tako lahko relevanten kvečjemu pri presoji, ali je za uporabo instituta sodne razveze izpolnjen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, vendar obstoju tega pogoja pritožba ne nasprotuje.

16. Utemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo 96.000,00 EUR. Oprl ga je na prva dva odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določata: če tožnik po poteku časa, za katerega je bil imenovan oziroma po poteku mandata, ni ponovno imenovan oziroma je odpoklican ali mu je funkcija ali ta pogodba prenehala iz drugih razlogov pred potekom časa, za katerega je bil imenovan, se ta pogodba razveže, tožniku pa se ponudi sklenitev nove pogodbe s tožencem z delovnim razmerjem za nedoločen čas s polnim delovnim časom in na delovnem mestu, ki ustreza njegovi izobrazbi, znanju in zmožnostim ter s plačo, ki vsaj prvih 12 mesecev ne bo nižja od plače, dogovorjene s to pogodbo, po preteku 12 mesecev pa ne manj kot 80 % plače, dogovorjene s to pogodbo (prvi odstavek); v kolikor ni primernega delovnega mesta v skladu s prejšnjim odstavkom, se lahko pogodbeni stranki bodisi dogovorita za opravljanje dela na delovnem mestu, ki ne izpolnjuje vseh predpostavk iz prejšnjega odstavka, v nasprotnem primeru pa je tožnik upravičen do izplačila enoletne plače po predhodnem odstavku (drugi odstavek). Kot izhaja iz prvostopenjske obrazložitve, je toženec izrecno navajal, da namen citiranih odstavkov 17. člena ni bil v tem, da bi razrešitev tožnika s funkcije poslovodje predstavljala že prenehanje delovnega razmerja, temveč je bil namen umestiti razrešenega poslovodjo na drugo delovno mesto pri tožencu.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta tako stranki kot sodišče prve stopnje določbo drugega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi: "v nasprotnem primeru je tožnik upravičen do izplačila enoletne plače", materialnopravno zmotno šteli za pogodbeno kazen. Ta se v skladu s 247. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) lahko določi le za primer nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti (tj. neizpolnitev obveznosti ali zamuda z njeno izpolnitvijo), vzrok za nepravilno izpolnitev pa mora izhajati iz sfere stranke, ki bi morala izpolniti pogodbeno obveznost (250. člen OZ). Obravnavani del določbe 17. člena pogodbe o zaposlitvi pojmovno ne ustreza pogodbeni kazni, temveč predpisuje obveznost za primer, če izpolnitev predhodno dogovorjene obveznosti ni realizirana. Tako je primarno dogovorjena ponudba sklenitve pogodbe o zaposlitvi za primerno delovno mesto, če tega ni, pride v poštev dogovor za opravljanje dela, ki se ne šteje za primerno delovno mesto, če ni dogovorjeno niti to, pa pripada tožniku enoletna plača. Ta enoletna plača tako predstavlja pogodbeno dogovorjeno obveznost, za katero na podlagi 9. člena OZ velja dolžnost izpolnitve.

18. Toženec je v trditvah plačilu enoletne plače nasprotoval z navedbo, da se to izplačilo veže na pogoj, da tožniku delovno razmerje ni razvezano zaradi krivdnih razlogov, kar pa ne drži, saj iz prvih dveh odstavkov 17. člena pogodbe o zaposlitvi tako zatrjevani pogoj ne izhaja.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku ob razrešitvi oziroma odpoklicu toženec ni ponudil nove pogodbe o zaposlitvi, to pa ob pravilni materialnopravni interpretaciji prvih dveh odstavkov 17. člena pogodbe o zaposlitvi po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da toženca obvezuje dolžnost plačila enoletne plače. Zmotno je prvostopenjsko stališče, da je bila tožniku pravica do te enoletne plače prisojena že v okviru reparacije (nadomestilo plač za čas od 30. 9. 2020 do 14. 5. 2021) in denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1, saj gre za medsebojno različne pravne institute. Nadomestilo plač tožniku pripada zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto generalni direktor. Tudi denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 mu pripada zaradi nezakonite odpovedi navedene pogodbe o zaposlitvi, ob dodatno ugotovljenem dejstvu, da delovnega razmerja iz te pogodbe med strankama ni mogoče nadaljevati. Plačilo obveznosti v višini enoletne plače iz drugega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi pa je določeno za primer, če tožniku v okoliščinah, naštetih v tej določbi, ni ponujena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto (primerno ali neprimerno). S plačilom te obveznosti zato ne pride do neupravičene obogatitve tožnika, kot to napačno razlaga prvostopenjska sodba.

20. Po neprerekanih navedbah tožnika znaša višina enoletne plače iz drugega odstavka 17. člena pogodbe o zaposlitvi 96.000,00 EUR bruto. Pritožbeno sodišče je glede na vse obrazloženo pritožbi tožnika delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v VII. točki izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za plačilo 96.000,00 EUR ugodilo.2 Kot navaja tožnik, gre za bruto znesek, vendar pritožbeno sodišče v izrek tega ni vneslo iz razlogov, ki jih je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v zvezi s plačilom davkov in prispevkov (prim. tudi VIII Ips 181/2017 idr.). V posledici te odločitve je bilo treba spremeniti tudi odločitev o prvostopenjskih stroških. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, so se priglašeni stroški tožnika nanašali na tožbena zahtevka iz VI. in VII. točke izreka, s katerima je upoštevajoč tudi odločitev pritožbenega sodišča uspel v celoti. Toženec mu je zato dolžan plačati celotne odmerjene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki po ugotoviti sodišča prve stopnje, kateri nobena od strank ni nasprotovala, znašajo 5.111,55 EUR. Pritožbeno sodišče je zato VIII. točko izreka prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožencu naložilo plačilo navedenega zneska stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

21. Pritožbeno sodišče je v preostalem pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Toženec krije sam svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Tožniku je dolžan povrniti stroške njegove pritožbe v delu, v katerem je ta uspel. Glede na vrednost spornega predmeta (96.000,00 EUR) in ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 24/2015 in nadaljnji) mu mora povrniti nagrado za pritožbo v višini 1.375 točk, ne pa tudi stroška za končno poročilo, saj je že zajet v priznani postavki. Tožniku pripada tudi povrnitev materialnih stroškov oziroma 23,75 točke (tretji odstavek 11. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR (13. člen OT) mu mora toženec povrniti 839,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. Vsaka stranka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo nasprotne stranke. Toženec zato, ker je tožnik z delom pritožbe uspel, v preostalem delu (denarno povračilo po 118. členu ZPP) pa gre za del spora o prenehanju delovnega razmerja, v katerem krije delodajalec v vsakem primeru sam svoje stroške (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Tožnikov odgovor na pritožbo, ki v pretežnem delu povzema ugotovitve sodišča in dotedanje navedbe, pa ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik svoj celotni poslovni delež že pred prenehanjem delovnega razmerja pri tožencu odsvojil (po navedbah strank 3. 6. 2019). 2 Tožnik je tožbeni zahtevek oblikoval tako, da se je izrecno glasil na plačilo pogodbene kazni. Pritožbeno sodišče je besedno zvezo "pogodbena kazen" pri zapisu izreka izpustilo, saj navedba pravne podlage ni nujna sestavina niti tožbe (180. člen ZPP) niti tožbenega zahtevka oziroma izreka sodne odločbe (tretji odstavek 324. člena ZPP).