Jedro

Presoja zakonskih opisov prekrškov po 3. alineji četrtega odstavka 30. člena ZCes-1 in po 1. alineji osmega odstavka 30. člena ZCes-1 po oceni pritožbenega sodišča ne izkazuje nobenega od odnosov, ki so podlaga za navideznost steka. Zakonodajalec je z oblikovanjem dveh ločenih prekrškov, povezanih s prekoračitvijo osne obremenitve vozila, ki na ravni zakonskih opisov nista v odnosu specialnosti, subsidiarnosti ali konsumpcije (vključno z inkluzijo), izrazil svojo namero, da kršitelji odgovarjajo za oba prekrška. Med prekrškoma torej obstaja pravi idealni stek po volji zakona. Tudi presoja zakonskih opisov prekrškov iz druge alineje četrtega odstavka 31. člena ZCes-1 in po 3. alineji devetega odstavka 31.a člena ZCes-1 ne izkazuje nobenega od odnosov, ki so podlaga za navideznost steka. Zakonodajalec je z oblikovanjem dveh ločenih prekrškov, povezanih s prekoračitvijo največje dovoljene mase vozila, ki na ravni zakonskih opisov nista v odnosu specialnosti, subsidiarnosti ali konsumpcije (vključno z inkluzijo), izrazil svojo namero, da kršitelji odgovarjajo za oba prekrška.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilka-pravna oseba je dolžna plačati sodno takso v višini 915,00 EUR v roku 30 dni po prejemu te sodbe, sicer se izterja prisilno.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo pravne osebe za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa Specializirane enote za nadzor prometa, s katero je bila pravna oseba spoznana za odgovorno za prekrške (a) po 3. alineji četrtega odstavka 30. člena Zakona o cestah (ZCes-1) ker je osna obremenitev njenega vozila v času kontrole presegala največjo dovoljeno osno obremenitev nad 20 do vključno 30 odstotkov, (b) po 1. alineji osmega odstavka 30. člena ZCes-1, ker je osna obremenitev njenega vozila v času kontrole presegala dovoljeno osno obremenitev po določilih proizvajalca vozila do vključno 10 odstotkov, (c) po 2. alineji četrtega odstavka 31. člena ZCes-1, ker je skupna masa vozila v času kontrole presegala največjo dovoljeno skupno maso nad 10 do vključno 20 odstotkov, (d) po 3. alineji devetega odstavka 31.a člena ZCes-1, ker je skupna masa vozila v času kontrole presegala največjo dovoljeno maso po določilih proizvajalca vozila od vključno 10 do 20 odstotkov in (e) po sedmem odstavku 41. člena Zakona o motornih vozilih (ZMV), ker je bil v vozilu v času kontrole komplet prve pomoči s pretečenim rokom uporabe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo s strani pravne osebe zatrjevane ekskulpacijske razloge in predložena dokazila kot nezadostne in potrdilo odgovornost pravne osebe za očitane prekrške.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje pravna oseba zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zaradi kršitve materialnega prava in zaradi odločitve o sankcijah in stroških postopka. Pritožnica v tem okviru v osnovi zatrjuje dvoje. Prvič, da bi sodišče prve stopnje ob uradnem preizkusu odločbe o prekršku prekrškovnega organa moralo upoštevati, da je med kršitvami iz 31. člena ZCes-1 in 31.a. člena ZCes-1 (točki c in d odločbe prekrškovnega organa) podan navidezni idealni stek zaradi odnosa konsumpcije, in enako tudi med kršitvami po 30. členu ZCes-1 (točki a in b odločbe prekrškovnega organa). Po mnenju pritožbe pravni osebi (in vozniku) ni mogoče očitati štirih prekrškov po točkah a do d odločbe prekrškovnega organa, ampak samo enega, in sicer zaradi prekoračitve skupne teže oziroma mase vozila. Pritožba v tem delu izraža tudi nestrinjanje z uveljavljeno sodno prakso, ki prekoračitev osne obremenitve in skupne mase šteje za dva in ne zgolj za en prekršek. Kot drugo, pa pritožba sodbi sodišča prve stopnje očita arbitrarno, neobrazloženo in neživljenjsko argumentacijo zavrnitve razlogov in dokazov, ki jih je pravna oseba navedla za razbremenitev svoje odgovornosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

a/ Glede steka prekrškov

4. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalen vira prava. Absolutno zavezujoči viri prava za sodnike so le akti (slovenskega in evropskega) zakonodajalca ter odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki so po tretjem odstavku prvega člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) obvezne, medtem ko na odločbe višjih sodišč nižja sodišča izven obsega konkretnega primera niso vezana. Po 109. členu Zakona o sodiščih (ZS) za enotno sodno prakso skrbi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Čeprav so po ZS zavezujoča le (načelna) pravna mnenja vrhovnega sodišča, sodišča v praksi stališčem Vrhovnega sodišča RS praviloma sledimo (tudi kadar formalno niso zavezujoča), medtem ko ostala sodna praksa služi zgolj kot posvetovalno orodje. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni bilo vezano na odločitev Višjega sodišča v Celju PRp 98/2021 z dne 14. 9. 2021, na katero se sklicuje pritožba; prav tako na to odločbo ni vezano pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče se je s sodbo VSC PRp 98/2021 seznanilo, vendar je pravne okoliščine sicer podobnega primera presodilo drugače, kot je podrobneje razvidno v nadaljevanju te obrazložitve.

5. Splošno teorijo steka prekrškov je kratko in nazorno povzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi IV Ips 49/2017 z dne 19. 3. 2019: stek prekrškov je po prvem odstavku 27. člena ZP-1 podan v primeru, ko storilec s svojim ravnanjem uresniči zakonske znake dveh ali več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba oziroma sodba, postopek pa teče pred istim organom oziroma sodiščem. Do steka lahko pride z enim samim ravnanjem (idealni stek), lahko pa storilec zakonske znake več prekrškov uresniči z več storitvami ali opustitvami (realni stek). V obeh primerih je treba ugotoviti, ali gre v resnici za (pravi) stek, ali pa je stek le navidezen. Temeljna ideja navideznega steka je, da lahko kljub formalni uresničitvi zakonskih znakov dveh ali več prekrškov obstajajo razlogi, zaradi katerih je materialnopravno upravičeno kaznovanje storilca samo za enega od njih. O navideznem steku govorimo, kadar je nepravna in krivdna vsebina dogajanja v celoti zajeta že v enem od uresničenih prekrškov, zaradi česar bi bila uporaba ostalih, sicer formalno uresničenih, zakonskih dejanskih stanov neupravičena. Navidezni stek je lahko podan, če je pravno zavarovana dobrina v celoti zavarovana že v dominantnem prekršku in je med dominantnim in izrinjenim prekrškom podan tak odnos, da dominantni prekršek varuje pravno dobrino pred drugačnim načinom napada (odnos specialnosti), v drugačni fazi napada (odnos subsidiarnosti) ali vsebinsko zajema tudi napad iz izrinjenega prekrška (odnos konsumpcije).

6. O tem, da med zakonskimi opisi prekrškov, ki se nanašajo na osno obremenitev vozila in na skupno maso vozila ne gre za navidezni stek, ampak so ti prekrški v pravem (idealnem) steku, se je že izreklo Vrhovno sodišče RS. Kot je pojasnilo v sodbi IV Ips 1/2018 z dne 20. 3. 2018, primerjava zakonskih opisov prekrškov pokaže, da sta kršitvi in s tem obravnavani kriminalni količini tako različni ena od druge, da prekrivanje obeh kriminalnih količin ni mogoče (kar pomeni, da med temi dejanji ni odnosa konsumpcije). Konkretno je Vrhovno sodišče ocenilo, da kriminalna količina prekrška zaradi prekoračitve osne obremenitve ne more biti zajeta s kriminalno količino prekrška zaradi prekoračitve največje dovoljene mase vozila na način, da bi izgubila svojo samostojnost. Ob tem je Vrhovno sodišče kot odločilno štelo, da prekoračitev največje dovoljene osne obrememnitve ne povzroči prekoračitve največje dovoljene mase vozila, saj je v takšnem primeru preobremenjena zgolj os vozila, ki na vodoravni površini obremenjuje podlago, pri prekoračitvi največje dovoljene mase vozila pa je preobremenjeno celotno vozilo. Predmet varstva pri obeh prekrških so ceste in cestni promet, ob tem pa ni mogoče zaključiti da bi bile posledice obeh prekrškov oziroma vpliv na predmet varstva popolnoma enake. Ker so zakonski znaki prekrška lahko izpolnjeni že s samo kršitvijo določenega predpisa in brez nastanka posledic za pravno zavarovano dobrino, so s kršitvijo obeh norm (ne glede na morebitne podobne ali morda celo enake posledice) uresničeni zakonski znaki obeh prekrškov. Med obravnavanima prekrškoma po oceni Vrhovnega sodišča RS prav tako ni odnosa inkluzije, saj sta po teži enakovredna (tako VSRS IV Ips 1/2018, tč. 7). Pritožbeno sodišče z navedenimi pravnimi argumenti Vrhovnega sodišča RS v celoti soglaša in poudarja, da vrsta tovora, na katero se sklicuje pritožba, na navedeno pravno oceno nima nobenega vpliva. Stek prekrškov je namreč primarno pravno vprašanje in ga je treba razrešiti v okviru zakonskega opisa (dispozicije) prekrškov in ne dejanskega stanja konkretnega primera.

7. V delu, kjer uveljavlja navideznost idealnega steka med prekrški iz a in b točke odločbe prekrškovnega organa na eni strani (osna obremenitev) in c in d točke odločbe prekrškovnega organa na drugi strani (skupna masa vozila) so pritožbene navedbe torej neutemeljene, saj med temi prekrški stek ni navidezen, ampak pravi.

8. Pritožbeno sodišče je po smiselno enakem ključu izvedlo tudi presojo opisov očitanih prekrškov (i) iz točk a in b odločbe prekrškovnega organa in (ii) iz točk c in d odločbe prekrškovnega organa.1 Stek med tema skupinama prekrškov je v obravnavani zadevi idealni (znaki vseh prekrškov so bili izpolnjeni z enim ravnanjem voznika), vprašanje pa je, ali je ta stek navidezen ali pa prav tako pravi po volji zakona.

9. Primerjava opisov prekrškov iz tretje alineje četrtega odstavka 30. člena ZCes-1 in prve alineje osmega odstavka 30. člena ZCes-1, ki se nanašata na prekoračitev osne obremenitve, pokaže, da sta opisa prekrškov identična v vseh znakih, razen dveh: prekršek po tretji alineji četrtega odstavka 30. člena ZCes-1 pomeni kršitev splošne prepovedi ("ne smejo presegati" - prvi odstavek 30. člena ZCes-1) in se nanaša na osno obremenitev vozila, določeno s Pravilnikom o delih in opremi vozil (dalje Pravilnik), prekršek iz prve alineje osmega odstavka 30. člena ZCes-1 pa pomeni kršitev konkretizirane prepovedi prometa ("prepovedan promet vozil" - šesti odstavek 30. člena ZCes-1) in se nanaša na osno obremenitev vozila po določilih proizvajalca vozila. Določbi, da vozila na javnih cestah ne smejo presegati največjih dovoljenih osnih obremenitev (prvi odstavek 30. člena ZCes-1) in da je na javnih cestah prepovedan promet vozil, katerih osne obremenitve presegajo dovoljene osne obremenitve (šesti odstavek 30. člena ZCes-1) sta po oceni pritožbenega sodišča medsebojno vključujoči, saj se vozila na javnih cestah primarno nahajajo zaradi vožnje, zato je prepoved preseganja dovoljene osne obremenitve in prepoved vožnje vozila, ki to obremenitev presega, mogoče šteti kot vsebinsko prekrivajoča se zakonska znaka, ki ne onemogočata konstrukcije navideznega idealnega steka. To pomeni, da je odgovor o tem, ali je stek med prekrškoma pravi ali navidezen, odvisen primarno od vprašanja, kakšno je razmerje med načinom določitve višine preseganja osne obremenitve, ki je pri prekršku po 3. alineji četrtega odstavka 30. člena ZCes-1 vezan na Pravilnik o delih in opremi vozil (državni predpis), pri prekršku po 1. alineji osmega odstavka 30. člena ZCes-1 pa na določila proizvajalca vozila. Prekoračitev največje dovoljene osne obremenitve je v Pravilniku določena predvsem z vidika cestne infrastrukture in posledično tudi varnosti cestnega prometa, medtem ko proizvajalec največjo tehnično dovoljeno osno obremenitev vozila določa primarno z vidika vzdržljivosti vozila, ki pa je posredno prav tako povezana z varnostjo cestnega prometa, saj lahko okvara preobremenjenega vozila na različne načine neposredno ogrozi tako voznika kot druge udeležence v cestnem prometu. Dejansko stanje v obravnavani zadevi izkazuje, da sta ta parametra lahko različna. Konkretno je bila v obravnavani zadevi osna obremenitev po Pravilniku presežena nad 20 do vključno 30 odstotkov, po določilih proizvajalca pa manj, in sicer do vključno 10 odstotkov.

10. O odnosu konsumpcije, ki ga zatrjuje pritožba, govorimo takrat, ko je eden od prekrškov vsebovan oziroma izrabljen (konzumiran) v zakonskem opisu drugega prekrška. Pri presoji, ali gre za odnos konsumpcije, se torej ne presoja opisov konkretnih življenjskih primerov, to je opisov dejanj v odločbi o prekršku, ampak je potrebno primerjati zakonska opisa prekrškov in abstracto.2 To velja tudi glede kriminalne količine prekrškov - konsumpcija je podana le, če je kriminalna količina enega (tj. blažjega) prekrška zajeta v kriminalni količini drugega (tj. težjega) prekrška že na ravni zakonskega opisa (!). Kot pojasnjeno zgoraj, se opisa obravnavanih prekrškov na abstraktni ravni prekrivata v vseh elementih, razen v tem, da se odstotek osne preobremenitve vozila pri prekršku po 3. alineji četrtega odstavka 30. člena ZCes-1 določi na podlagi določb Pravilnika, pri prekršku po 1. alineji osmega odstavka 30. člena ZCes-1 pa na podlagi določil proizvajalca vozila. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v tem delu za bistveno drugačna zakonska znaka, ki na abstraktni ravni nista v odnosu konsumpcije, ki bi omogočal sklep, da je idealni stek med prekrškoma navidezen. Ni namreč mogoče trditi, da je osna preobremenitev, določena glede na Pravilnik, lažji zakonski znak in je s tem njena kriminalna količina vsebovana (konzumirana) v osni preobremenitvi, določeni glede na določila proizvajalca kot težjem zakonskem znaku; pa tudi ne obratno, da je osna preobremenitev po določbah proizvajalca lažji zakonski znak in je s tem njena kriminalna količina vsebovana v osni preobremenitvi, določeni glede na Pravilnik kot težjem zakonskem znaku. Obravnavana prekrška na ravni zakonskih opisov torej nista v razmerju težji - lažji, kar pomeni, da nobeden ne konzumira drugega. Prav tako med obravnavanima prekrškoma ni podan odnos inkluzije, saj sta po teži enakovredna in ni mogoče trditi, da bi bila kriminalna količina enega do njiju v primerjavi z drugim nebistvena. Prav tako opisa prekrškov po 3. alineji četrtega odstavka 30. člena ZCes-1 in po 1. alineji osmega odstavka 30. člena ZCes-1 nista v odnosu specialnosti (nobeden nima enega ali več zakonskih znakov, ki bi bili ožji, širši ali drugačni in bi s tem konkretizirali splošnejšo določbo drugega prekrška) ali subisidarnosti (nobeden od teh prekrškov ni predhodna faza drugega prekrška). Ob tem pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da zagrožena globa ni del zakonskega opisa prekrška, ampak ločen del prekrškovne norme, ki določa pravno posledico (sankcijo) za kršitelja, ki izpolni znake prekrška.3 Posledično zagrožena (ali izrečena) globa ne more biti predmet pravnega vrednotenja opisov prekrškov pri presoji vprašanja, ali je stek med prekrški pravi ali navidezen.

11. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je navideznost steka pravno vprašanje, ki ga je potrebno z logično-vrednostno metodo razrešiti na podlagi zakonskih opisov prekrškov in ne na podlagi dejanskega stanja konkretnega primera, kot to zmotno meni pritožba (pri steku ni vprašanje, kaj je življenjsko logično in izkustveno, ampak je odločilno, kaj določa zakon). Presoja zakonskih opisov prekrškov po 3. alineji četrtega odstavka 30. člena ZCes-1 in po 1. alineji osmega odstavka 30. člena ZCes-1 po oceni pritožbenega sodišča ne izkazuje nobenega od odnosov, ki so podlaga za navideznost steka. Zakonodajalec je z oblikovanjem dveh ločenih prekrškov, povezanih s prekoračitvijo osne obremenitve vozila, ki na ravni zakonskih opisov nista v odnosu specialnosti, subsidiarnosti ali konsumpcije (vključno z inkluzijo), izrazil svojo namero, da kršitelji odgovarjajo za oba prekrška. Med prekrškoma torej obstaja pravi idealni stek po volji zakona. Na to je sodišče skladno z načelom delitve oblasti iz drugega odstavka tretjega člena Ustave RS vezano in nima pristojnosti za ocenjevanje (ne)smiselnosti zakonske ureditve oziroma takšnega določanja prekrškov.

12. Mutatis mutandis velja vse zgoraj navedeno tudi glede opisov prekrškov iz druge alineje četrtega odstavka 31. člena ZCes-1 in po 3. alineji devetega odstavka 31.a člena ZCes-1, med katerima je prav tako podan pravi idealni stek, in sicer iz enakih razlogov, kot so navedeni v točkah 9 in 10 obrazložitve te sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje in na njihovi podlagi zaključuje, da tudi presoja zakonskih opisov prekrškov iz druge alineje četrtega odstavka 31. člena ZCes-1 in po 3. alineji devetega odstavka 31.a člena ZCes-1 ne izkazuje nobenega od odnosov, ki so podlaga za navideznost steka. Zakonodajalec je z oblikovanjem dveh ločenih prekrškov, povezanih s prekoračitvijo največje dovoljene mase vozila, ki na ravni zakonskih opisov nista v odnosu specialnosti, subsidiarnosti ali konsumpcije (vključno z inkluzijo), izrazil svojo namero, da kršitelji odgovarjajo za oba prekrška.

b/ Glede odgovornosti pravne osebe

13. Glede pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje pravni standard dolžnostnega ravnanja napolnilo s popolnoma nelogično in neobrazloženo utemeljitvijo v točkah 16. in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je "polnjenje pravnega standarda" z okoliščinami konkretnega primera stvar dejanskega stanja; zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa v postopku, ki teče na podlagi zahteve za sodno varstvo, po izrecni določbi drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni dovoljen pritožbeni razlog.4 Posledično pritožbeno sodišče preizkus pritožbe v delu, ki se nanaša na neuspešno uveljavljanje ekskulpacijskih razlogov za pravno osebo, omejuje na preizkus pravilnosti uporabe materialnega prava in vzdržnost izpodbijane sodbe z vidika 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. 14. Ker pravna oseba odgovornosti kot fikcija sama po sebi ne more razviti, ZP-1 v 14. členu uzakonja koncept t.i. pridružitvene odgovornosti, v okviru katerega je zagotovljena dvonivojska subjektivizacija ravnanja pravne osebe v primeru, ko je neposredni storilec prekrška znan in odgovoren: najprej na ravni okoliščin, ki ravnanje neposrednega storilca povežejo s pravno osebo (prvi odstavek 14. člena ZP-1), nato pa z možnostjo, da se pravna oseba razbremeni odgovornosti (tretji odstavek 14. člena ZP-1).

15. Pogoji za odgovornost pravne osebe so se v konkretnem primeru ob upoštevanju prvega odstavka 14. člena ZP-1 izpolnili s tem, ko je očitane prekrške pri opravljanju njene dejavnosti z njenim sredstvom (tovornim vozilom) storil njen zaposleni voznik; pravna oseba pa se je v postopku z zahtevo za sodno varstvo skušala razbremeniti te odgovornosti na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZP-1 z zatrjevanjem, da so bili prekrški storjeni s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe za preprečitev prekrška. Ni bil torej prekrškovni organ (niti sodišče prve stopnje) tisti, ki bi pravni osebi očital opustitev dolžnega nadzorstva, kot to smiselno izhaja iz pritožbe (to ni bilo potrebno, ker so bili pogoji za odgovornost pravne osebe izpolnjeni že z ravnanjem voznika), ampak bi morala pravna oseba dokazati, da je voznik kršil njena navodila in pravila kljub temu, da je sama v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška. Katere ukrepe mora pravna oseba v okviru dolžnega nadzorstva izvesti za preprečitev prekrška, je dejansko vprašanje, do katerega se pritožbeno sodišče ne opredeljuje; ugotavlja pa, da je sodišče prve stopnje v točkah 16, 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe razumljivo, notranje skladno in pravno prepričljivo obrazložilo svojo presojo, da pravna oseba ni uspela dokazati ekskulpacijskega razloga iz druge alineje tretjega odstavka 14. člena ZP-1. Pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi torej ni podana. Tudi sicer iz točk od 11 do vključno 19 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pravila o odgovornosti pravne osebe za prekršek uporabilo in obrazložilo pravno pravilno, zato tudi o kršitvi materialnega prava ni mogoče govoriti.

16. Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da sodišče prve stopnje ni ničesar terjalo od pravne osebe, niti ji ni ničesar predpisovalo, ampak je v okviru določbe tretjega odstavka 14. člena ZP-1 ob upoštevanju izhodišč, ki jih je postavilo Ustavno sodišče R Slovenije v odločbi Up-548/15-17 z dne 17. 10. 2019, pojasnilo svojo presojo, zakaj v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za ekskulpacijo pravne osebe in kateri so tisti ukrepi, ki bi po oceni sodišča prve stopnje za ekskulpacijo zadoščali (dejstvo je namreč, da ukrepi, ki jih je pravna oseba izvajala do časa storitve prekrškov, za preprečitev prekrškov niso zadostni - če bi bili, obravnavane zadeve ne bi bilo). Pritožbeni očitki o arbitrarnem ravnanju, kršitvi materialnega prava in nerazumljivih razlogih sodbe v tem delu so prav tako neutemeljeni. Pravna oseba na podlagi sodbe sodišča prve stopnje ni dolžna izvesti nobenega od ukrepov, navedenih v točkah 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe; če se odloči za ukrepanje, pa lahko sprejme in izvede tudi druge ali drugačne ukrepe po lastni presoji, za katere meni, da bodo dosegli zakonsko zahtevan cilj, to je preprečitev prekrškov, kakršne je z njenim vozilom v obravnavani zadevi storil njen zaposleni.

17. Ker so se pritožbene navedbe izkazale kot neutemeljene in ker tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje z vidika 159. člena ZP-1 pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18. Storilka pravna oseba je na podlagi prvega odstavka 143. člena ZP-1 in prvega odstavka 144. člena ZP-1 dolžna plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odmerilo po taksni tarifi 8132 veljavnega Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot izhaja iz izreka te sodbe.

1 Prekršek je bil v obravnavani zadevi storjen 14. 9. 2022. Dne 22. 10. 2022 je pričel veljati nov Zakon o cestah (ZCes-2), ki predpisuje enake prekrške in ni v ničemer milejši, zato je predmet preizkusa zakonska ureditev (ZCes-1), ki je veljala na dan storitve prekrška. 2 Smiselno prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 84687/2010 z dne 23. 7. 2015, I Ips 50014/2010 z dne 18. 10. 2012 in I Ips 266/2008 z dne 21.11.2008. 3 Kaznovalnopravne norme, med katere sodijo tudi prekrškovne norme, so sestavljene iz dispozicije (zakonskega opisa dejanja) in sankcije. Gl. L. Bavcon, A. Šelih et. al.: Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana 2009, str. 185 - 190. 4 Enako velja za pritožbo glede stroškov postopka. Ker pritožba glede stroškov postopka po drugem odstavku 66. člena ZP-1 ni dovoljena, pritožbeno sodišče pritožbe v delu, ki se nanaša na stroške postopka, prav tako ni obravnavalo.