Jedro

Tožnikovo sklicevanje na neupravičeno obogatitev je brez podlage, saj ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala, če je pogodba razvezana.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da stečajni upnik po uvedbi stečaja ne more več odstopiti od pogodbe. Za takšno stališče ni opore v ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 481,90 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnik je z (prej nasprotno) tožbo zahteval, naj se ugotovi, da sta prodajna predpogodba z dne 23. 4. 2008 in prodajna pogodba z dne 10. 12. 2009 veljavni. Sodišče prve stopnje je njegovo tožbo zavrglo in tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 1.661,27 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklep je za tožnika presenečenje, ker je sodišče izvajalo dokazni postopek, ni pa preverjalo obstoja pravnega interesa. V svojem sklepu V P 1294/2014 z dne 13. 7. 2018 je že ugotovilo, da sta pogodbi veljavni. Zakaj je svoje stališče tokrat spremenilo, ni pojasnilo. Sklep se sklicuje na listino - odstop od pogodbe z dne 23. 2. 2016, ki je ne tožnik ne toženka nista vložila v spis. Sicer pa po uvedbi stečajnega postopka od pogodbe ni več mogoče odstopiti. Tudi z zavrnitvijo tožnikovih dokaznih predlogov je sodišče bistveno kršilo določbe postopka. Zmotno je ugotovilo, da tožnik nima pravnega interesa, ker je od pogodbe odstopil. Pri tem ni upoštevalo, da tožnik nima več nobenega drugega pravnega sredstva, s katerim bi lahko zavaroval svoj pravni položaj. Zahtevana ugotovitev veljavnosti pogodb bi tožniku omogočila naknadno prijavo ločitvene pravice v stečajnem postopku, lahko bi zahteval izstavitev listine za vpis svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, vložil tožbo na ugotovitev ničnosti prodaje tretji osebi, izpodbijal soglasje stečajnega upravitelja in gradbeno dovoljenje ter plačal preostanek kupnine. Ker je sodišče zavrnilo vse tožnikove zahtevke, sta ostala prodajalca neupravičeno obogatena na tožnikovo škodo, kršena pa je tudi tožnikova ustavna pravica do zasebne lastnine. Sodišče ni upoštevalo, da je toženka vse do 27. 11. 2018, ko se je odpovedala svojemu zahtevku, vztrajala pri stališču, da je pogodba veljavna, in od tožnika zahtevala plačilo ostanka kupnine. Ker stečajni upravitelj v treh mesecih po uvedbi stečajnega postopka ni odstopil od pogodbe, je pristal na znižanje kupnine. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da lahko stečajni upravitelj nepremičnino še enkrat proda, četudi bi tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo procesnih kršitev, na katere se neopredeljeno sklicuje tožnik, niti tistih, na katere sodišče druge stopnje na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti.

6. Na pomanjkanje tožnikovega pravnega interesa za tožbo je med pravdo v svojih vlogah opozorila že toženka, zato izpodbijani sklep za tožnika ne more pomeniti presenečenja. Sodišče prve stopnje je svojo presojo o neobstoju te procesne predpostavke izčrpno in pregledno obrazložilo. Pojasnilo je tudi, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Njihova zavrnitev zato ne pomeni procesne kršitve, sicer pa tožnik v pritožbi ne pove, kateri od teh dokazov in kako bi lahko vplival na drugačen izid postopka.

7. Res je sodišče v prejšnji pravdi1 med istima strankama zavzelo stališče, da je sporna prodajna pogodba kljub tožnikovemu odstopu veljavna. Ker pa v tej pravdi na to stališče ni vezano, o njem v razlogih sklepa ni bilo dolžno posebej razpravljati, sploh ob upoštevanju ugotovljene procesne ovire za vsebinsko obravnavanje tožnikovega zahtevka. Tožnikov očitek, da izjave o njegovem odstopu od pogodbe z dne 23. 2. 2016 nobena od strank ni vložila v spis, ne ustreza resnici. Izjavo je sodišču predložila toženka;2 za povrh doslej ni bilo sporno dejstvo, da je tožnik odstopil od pogodbe, ampak sta se pravdni stranki razhajali le glede veljavnosti in pravnih učinkov odstopa.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno podvomilo o tožnikovem pravnem interesu za tožbo. Tožnik je 23. 2. 2016 odstopil od obeh pogodb (prodajne pogodbe z dne 10. 12. 2009 in prodajne predpogodbe z dne 23. 4. 2008), ki ju zajema tožbeni zahtevek. Če je pogodba razvezana, sta po prvem odstavku 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ) obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Ker sta pogodbi zaradi tožnikovega odstopa prenehali veljati, tožnik ne more več zahtevati njune izpolnitve. Tožnikov zahtevek za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine in znižanje kupnine je bil zato že pravnomočno zavrnjen.3

9. Od zahtevane ugotovitve veljavnosti obeh pogodb torej tožnik ne more imeti nobene pravne koristi, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožnik, ki je uveljavil svoje oblikovalno upravičenje, njegovih pravnih posledic ne more prevaliti na toženko. Tožnikovo sklicevanje na neupravičeno obogatitev je brez podlage, saj ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala, če je pogodba razvezana (drugi odstavek 111. člena OZ). Brez pomena je tudi pritožbena trditev, da je toženka vse do 27. 11. 2018 vztrajala pri veljavnosti pogodbe, ker je od tožnika zahtevala plačilo ostanka dolgovane kupnine.4 Bistveno je, da se je navedenega dne odpovedala svojemu tožbenemu zahtevku, s čimer je jasno izrazila svojo voljo, da pogodbe ne želi več ohranjati v veljavi.

10. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da stečajni upnik po uvedbi stečaja ne more več odstopiti od pogodbe.5 Za takšno stališče ni opore v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Dejstvo, da stečajni upravitelj ni izkoristil svoje pravice iz prvega odstavka 267. člena navedenega zakona, po katerem bi smel odstopiti od pogodbe s tožnikom, ne spremeni ničesar. Tožnik je bil namreč tisti, ki je s svojim poznejšim odstopom od pogodbe povzročil njeno prenehanje. Pritožbeno sklicevanje na domnevno kršitev tožnikove ustavne pravice do zasebne lastnine zato ne more biti utemeljeno.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo vsa relevantna dejstva in jih pravilno materialnopravno ovrednotilo. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen, povrniti pa mora toženkine stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka jih je priglasila v skladu z Odvetniško tarifo. Skupaj znašajo 481,90 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora, materialne stroške in 22% DDV. Če bo tožnik s plačilom zamujal, bo toženki po poteku izpolnitvenega roka dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. in 378. člena OZ).

1 Sklep V 1294/2014 z dne 13. 7. 2018 o ponovni otvoritvi glavne obravnave in prekinitvi postopka. 2 Priloga B5. 3 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2041/2017-I z dne 4. 6. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2561/2018 z dne 27. 2. 2019. 4 V pravdi V P 1294/2014 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. 5 Zdi se, da tožnik želi s tem povedati, da njegov odstop od pogodbe z dne 23. 2. 2016 ni imel pravnih učinkov.