Jedro

Ker v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnjene pravne podlage, na podlagi katere tožnik za kongresno dejavnost ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti, oziroma za pridobitev pravice iz prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in je potrebno izpodbijani sklep odpraviti že iz navedenega razloga.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje 11069- 14898/2021-10 z dne 22. 11. 2021 se odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila vlogo tožnika za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom (1. točka izreka). Iz 2. in 3. točke izreka izhaja, da v postopku niso nastali posebni stroški, ter da je sklep takse prost. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik uveljavljal pravico do delnega nadomestila povračila plače za skrajšani delovni čas za 15 oseb za obdobje od 1. 7. 2021 do 30. 9. 2021, ter da je bil sklep izdan v ponovljenem postopku po sodbi tukajšnjega sodišča I U 1509/2021-5 z dne 12. 11. 2021. Toženka pojasni, da je tožnika pozvala k dopolnitvi vloge. Tožnik je v dopolnitvi navedel, da delavci A. A., B. B. in C. C. delajo v kongresni dejavnosti, za ostale delavce pa ni izbral dejavnosti, v kateri naj bi bili zaposleni. Navaja, da je tožnik k dopolnitvi dodal priloge, v katerih se sklicuje na Odlok o začasni omejitvi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS- CoV- 2, Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19, Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 in Odlok o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji. Navaja, da se je tožnik v dopolnitvi vloge skliceval tudi na dejstvo, da Slovenija ne priznava potrdila o opravljenih PCR in HAG testih, niti ne potrdila o prebolevnosti, opravljenih v azijskih državah, ter da zahteva ob povratku v domovino 14 dnevno karanteno, pri čemer se je Slovenija znašla na rdečem seznamu držav. Tožnik je navajal, da trenutne letalske povezave ne omogočajo normalnega poslovanja. Tožena stranka zaključi, da se tožnik sklicuje, da mu je bilo omejeno opravljanje njegove glavne dejavnosti „organizacija potovanj“, pri čemer ugotavlja, da opravljanje te dejavnosti ni bilo neposredno omejeno ali onemogočeno z nobenim predpisom Vlade Republike Slovenije. Tožena stranka ugotavlja, da Odlok o začasni omejitvi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS- CoV-2 in Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2, nista neposredno omejevala opravljanja nobene dejavnosti. Navaja, da Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID 19 ni neposredno omejeval ali onemogočal opravljanje dejavnosti, ampak je določal pogoje za vstop v Republiko Slovenijo. Ugotavlja, da je sicer Odlok o začasnih omejitvah ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji določal omejitve, med drugim tudi za kongresno dejavnost, vendar pa tožnik v evidencah Ajpes ni registriran za opravljanje te dejavnosti, zaradi česar toženka te dejavnosti ni upoštevala pri vlogi tožnika. Zaradi navedenega je toženka tožnikovo vlogo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 15. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT) zavrnila.

3. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri povzame dosedanji postopek ter navaja, da dejavnost organizacije potovanj ni bila taksativno našteta v nobenem od predpisov Vlade Republike Slovenije, na katere se je skliceval tožnik, vendar pa to ne pomeni, da navedeni predpisi tožniku niso omejevali ali onemogočali opravljanja te dejavnosti. ZIUPGT v tretji alineji prvega odstavka 15. člena namreč ne določa, da izpolnjujejo pogoj le tiste gospodarske dejavnosti, ki so eksplicitno navedene v predpisu Vlade Republike Slovenije. Meni, da so mu vsi predpisi, na katere se je skliceval v vlogi, onemogočali opravljanje njegove gospodarske dejavnosti, to je organizacija kongresov, prireditev in potovanj. Pojasni, da je njegova primarna dejavnost organizacija, promocija in vodenje prireditev, kot so gospodarska srečanja, kongresi, konference, ter da je bilo organiziranje tovrstnih dogodkov v času, za katerega je uveljavljal delno povračilo izplačanih nadomestil plač, omejeno na podlagi Odloka o začasni omejitvi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2, s katerim je bilo prepovedano zbiranje več kot 50 ljudi. Organizacija kongresov in poslovnih srečanj je namreč rentabilno, če se ga udeleži več kot tisoč udeležencev. V relevantnem času pa organizacija tovrstnih dogodkov ni bila mogoča, saj bi sicer to pomenilo izgubo za tožnika.

4. Tožnik se nadalje sklicuje tudi na Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19. Tožnik namreč opravlja tudi dejavnost organizacije potovanj ter deluje kot receptivna agencija za turiste iz azijskih držav. Ker prej navedeni Odlok ni priznaval potrdil o prebolevnosti in opravljenih PCR in HAG testih iz azijskih držav, povpraševanja turistov iz Azije praktično ni bilo. Ker ZIUPGT ne določa, da so do delnega povračila nadomestila plače upravičeni le tisti delodajalci, ki imajo v evidencah Ajpes ustrezno registrirano svojo dejavnost, je nepravilen zaključek toženke, da tožnik ni upravičen do delnega povračila nadomestila za 3 delavce, ki so zaposleni v kongresnem oddelku. V dokaz, da dejansko kot primarno gospodarsko dejavnost opravlja organiziranje znanstvenih in poslovnih srečanj, kongresov, konferenc in drugih dogodkov, prilaga izjavi direktorice D. organizacije, E. E. z dne 12. 10. 2021 in direktorice F. urada G. G., predlaga tudi zaslišanje direktorja H. H. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi ter samo odloči v zadevi oziroma podrejeno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da brez izvedbe glavne obravnave odloči o spornem pravnem vprašanju razlage tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT. Meni, da ker tožnik kongresne dejavnosti nima ustrezno zavedene v uradnih evidencah, ne more biti upravičen do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno zavrnila vlogo tožnika za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, oziroma ali je bila tožniku v obdobju med 1. 7. 2021 in 30. 9. 2021 s predpisom Vlade Republike Slovenije omejeno ali onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti.

8. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep izdan v ponovljenem postopku po sodbi tukajšnjega sodišča I U 1509/2021-5 z dne 12. 11. 2021, pri čemer je bil sklep, ki je bil izdan v prvotnem postopku odpravljen, ker je imel takšne pomanjkljivosti, da se ga ni dalo preizkusiti.

9. Pravica do delnega povračila nadomestila plače je urejena v prvem odstavku 15. člena ZIUPGT, ki določa, da lahko navedeno pravico uveljavlja delodajalec, ki: - je pravna ali fizična oseba, ki je bila v Poslovni register Slovenije vpisana pred 31. 12. 2020 ter zaposluje delavce na podlagi pogodbe o zaposlitvi za polni delovni čas, oziroma fizična oseba, ki opravlja kmetijsko dejavnost in je bila najpozneje na dan 31. 12. 2020 vpisana v Register kmetijskih gospodarstev in - po njegovi oceni najmanj 10 odstotkov zaposlenim mesečno ne more zagotavljati najmanj 90 odstotkov dela in - mu je s predpisom Vlade omejeno ali onemogočeno opravljanje gospodarske dejavnosti. Med strankama ni sporno, da je tožnik pravico iz 15. člena ZIUPGT uveljavljal za dve dejavnosti, in sicer za dejavnost organizacije potovanj, ki v nobenem od v relevantnem obdobju veljavnih predpisov ni bila izrecno navedena kot dejavnost, ki bi bila omejena ali onemogočena ter za kongresno dejavnost, ki je tožnik nima vpisane v poslovnem registru.

10. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka odločitev glede tožnikove pravice iz 15. člena ZIUPGT v zvezi s kongresno dejavnostjo, tudi v ponovljenem postopku, ni ustrezno obrazložila. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč ni razvidna pravna podlaga, na podlagi katere bi moral imeti tožnik kongresno dejavnost navedeno v poslovnem registru. Sodišče pojasnjuje, da iz desete alineje prvega odstavka 8. člena Zakona o Poslovnem registru Slovenije (v nadaljevanju ZPRS-1) izhaja, da obdeluje upravljavec registra za vodenje in vzdrževanje poslovnega registra ter za zagotavljanje varnosti pravnega prometa druge dejavnosti poleg glavne dejavnosti, določene v aktu o ustanovitvi subjekta, ki jih subjekt dejansko opravlja in pomenijo pomemben del njegovega poslovanja. Nadalje iz tretjega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) izhaja, da smejo družbe opravljati gospodarske posle le v okviru dejavnosti, določene v statutu ali družbeni pogodbi. Kadar pravna oseba opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti, določene v ustanovitvenem aktu, gre za delo na črno, ki je prepovedano (prva alineja 3. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanju na črno, ZPDZC-1).

11. Iz navedenega je torej razvidno, da samo dejstvo, da družba dejavnosti nima navedene v poslovnem registru, še ne pomeni, da te dejavnosti ne sme opravljati, v kolikor ima družba dejavnost določeno v statutu oziroma družbeni pogodbi ter kolikor ne gre za pomemben del poslovanja družbe ter če družba izpolnjuje tudi morebitne posebne pogoje za opravljanje določene dejavnosti. Ker v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni pojasnjene pravne podlage, na podlagi katere tožnik za kongresno dejavnost ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti, oziroma za pridobitev pravice iz prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in je potrebno izpodbijani sklep odpraviti že iz navedenega razloga. V ponovljenem postopku naj tožena stranka pojasni relevantno pravno podlago ter preveri, ali ima tožnik v aktu o ustanovitvi navedeno kongresno dejavnost, ter ali izpolnjuje morebitne posebne pogoje za opravljanje te dejavnosti ter na podlagi ugotovljenih dejstev ponovno presodi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za uveljavljanje pravice iz 15. člena ZIUPGT.

12. Sodišče še pojasnjuje, da po presoji sodišča tožnik ne more uveljavljati pravice do delnega povračila nadomestila plače za dejavnost organizacije potovanj, saj kot tožnik že sam ugotavlja v tožbi, dejavnost organizacije potovanj oziroma potovalnih agencij ni bila izrecno navedena v nobenem od odlokov, navedenem v 2. točki obrazložitve te sodbe.

13. Sodišče je po povedanem tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), v katerem mora izdati nov upravni akt v roku 30 dni, ko je prejel sodbo; pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene nepravilnosti odpraviti.

14. Sodišče je odločilo na seji senata, brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikacije (65. člen ZUS-1).