Jedro

Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar potrjuje. Gole trditve te domneve ne morejo ovreči.

Izrek

I. Zahteva obsojenega H. L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 364/2003 je bil H. L. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po določbi 50. člena KZ je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen osem mesecev zapora ter preizkusna doba treh let, izrečen pa mu je bil tudi dodaten pogoj, da mora v roku 18 mesecev od pravnomočnosti sodbe plačati oškodovancu B. d. o. o., znesek 751.236,02 SIT, to je znesek, v katerem je priznalo oškodovancu premoženjskopravni zahtevek. Višje sodišče je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker obsojenec v tem roku dodatnega pogoja ni izpolnil, niti ga ni izpolnil v podaljšanih rokih po sodbah Ks 361/2008 (rok mu je bil podaljšan do 31. 12. 2008), Ks 75/2009 (rok mu je bil podaljšan do 30. 6. 2009) ter sodbi Ks 820/2009 (rok mu je bil podaljšan do 31. 12. 2009) mu je sodišče s sodbo Ks 49/2010 z dne 24. 2. 2010 pogojno obsodbo preklicalo in odločilo, da se določena kazen osem mesecev zapora izvrši. Zoper navedeno odločbo se obdolženec ni pritožil v roku, se je pa pritožil po izteku roka skupaj z vložitvijo prošnje za vrnitev v prejšnje stanje. Ta predlog obsojenca pa je Okrožno sodišče v Mariboru s sklepom K 364/2003 z dne 13. 5. 2010 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru II Kp 101/2010 z dne 3. 6. 2010 zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno odločbo o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje pa je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb ZKP in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Obe sodišči sta namreč navedli prepričljive in v celoti razumljive razloge o tem, zakaj štejeta, da je vse tri pošiljke podpisal obsojenec sam, oziroma, da iz povratnic ni razvidno, da bi vabili prevzela druga oseba, saj to na povratnicah ni bilo označeno.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec opozarja na procesno neveljavno vročitev in posledično kršitev njegove pravice do obrambe oziroma do sodelovanja v postopku, v konkretnem primeru v postopku za preklic pogojne obsodbe. Navaja, da na naroke za preklic pogojne obsodbe ni bil vabljen, niti mu ni bila vročena sodba o preklicu pogojne obsodbe.

6. Sodba o preklicu pogojne obsodbe je odločba sodišča, ki jo je treba v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZKP obsojencu osebno vročiti, to se pravi skladno z določilom 118. člena tega zakona. Če se ob neuspeli osebni vročitvi opravi nadomestna vročitev po prvem odstavku 119. člena ZKP, pa mora biti iz vročilnice razvidno, kdaj je bil opravljen neuspeli poskus prve osebne vročitve ter sorodstveno oziroma drugo razmerje med naslovnikom in dejanskim prejemnikom pisanja.

7. Kot izhaja iz podatkov spisa je sodišče opravilo več narokov za preklic pogojne obsodbe ter obsojenca vabilo ves čas na isti naslov, to je Z. D., pošta S. Vsa pisanja je sprejela ista oseba. Naroka opravljenega dne 18. 6. 2008 se je obsojenec udeležil ter obljubil, da bo pogoj, določen v okviru pogojne obsodbe, izpolnil do konca tega leta, zaradi česar mu je sodišče rok za izpolnitev pogoja podaljšalo do 31. 12. 2008. Ker obsojenec tudi do takrat ni izpolnil pogoja, določenega v okviru pogojne obsodbe, je sodišče razpisalo še več narokov, ga vabilo na isti naslov, vendar se kljub izkazanim vabilom na naroke ni odzival. Ker navzočnost pravilno vabljenega obsojenca na naroku ni pogoj za odločitev o preklicu pogojne obsodbe (tretji odstavek 506. člena ZKP), je sodišče odločalo in izdalo sodbe, s katerimi je rok za izpolnitev obveznosti podaljševalo (Ks 75/2009) in Ks 31/2009, brez njegove navzočnosti pa je opravilo tudi narok, na katerem je pogojno obsodbo preklicalo. Sodbo je vročilo obsojencu, ki se nanjo ni pritožil. Po pravnomočnosti sodbe (5. 5. 2010) pa je obsojenec vložil pritožbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Sklep, s katerim je sodišče njegov predlog zavrnilo, je bil vročen obsojencu, ki se je v roku pritožil, njegovo pritožbo pa je kot neutemeljeno zavrnilo višje sodišče. 8. Vrhovno sodišče upoštevaje navedeno in podatke v spisu ugotavlja, da so bila vsa pisanja obsojencu vročena osebno, kot sta to poudarili že nižji sodišči v izpodbijanih sklepih. Podpisi (parafe) so na vseh vročilnicah enaki (enaka parafa pa se nahaja tudi v spisu na list. št. 225, s katero na glavni obravnavi navzoč obsojenec (tedaj obdolženec) potrjuje, da je bil seznanjen z naslednjim narokom za glavno obravnavo), na vročilnicah pa tudi ni pripomb vročevalca, ki jih ob nadomestni vročitvi zahteva prvi odstavek 119. člena ZKP. Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar potrjuje, to pa je v konkretnem primeru procesno dejstvo, da so bila vsa sodna pisanja vročena H. L. Te domneve, da je torej bil naslovnik tudi prejemnik sodnega pisanja, pa ne morejo ovreči le gole trditve obsojenca, da temu ni bilo tako.

9. Ker torej niso podane v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb procesnega zakona, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.