Jedro

Skladno z 2. odst. tarifne številke 19 ZST je stečajni upnik dolžan za prijavo terjatve plačati takso v višini 5 % tolarske vrednosti od vsote prijavljenih terjatev, vendar največ do vrednosti 2000 točk.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da stečajni upnik kot taksni zavezanec ni pravočasno plačal sodne takse za prijavo terjatve v znesku 27.000,00 SIT ter za opomin v višini 3.000,00 SIT. Zaradi tega je dolžan plačati še kazensko takso v znesku 13.500,00 SIT. Naročilo je Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, da znesek 45.000,00 SIT prenese z računa taksnega zavezanca na račun sodnih taks.

Zoper sklep se je taksni zavezanec pravočasno pritožil. Navedel je, da se s povprečjem takse, ki ga določi sodišče, ne strinja. Taksa namreč ne more biti enaka za terjatve v višini nekaj 100.000,00 SIT in terjatve v višini nekaj 100 milijonov SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov v spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je stečajni upnik v stečajnem postopku z vlogo z dne 8.4.1998 prijavil svojo terjatev do stečajnega dolžnika. Z vložitvijo prijave je nastala upnikova obveznost plačila sodne takse za prijavo terjatve v stečajnem postopku (1. odst. 3. člena ZST in 1. tč. 2. odst. 4. člena ZST ter 2. odst. Tar. št. 19 Taksne tarife ZST). V pritožbi stečajni upnik niti ne zatrjuje, da je dolgovano sodno takso plačal v roku 15 dni od prejema taksnega opomina, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da takse za prijavo terjatve in taksni opomin ni plačal, pravilna. Ker upnik taksni zavezanec dolgovane taksne obveznosti ni plačal v roku 15 dni od vročitve opomina, je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o plačilu 50% kazenske takse, na podlagi 2. odst. 29. in 1. odst. 30. člena ZST. Pravna oseba mora, kadar ne plača sodne takse skladno z določilom 4. odst. 26. člena ZST, plačati poleg dolžne takse še 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso, neplačana in kazenska taksa pa se prisilno izterjata.

Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dolgovano sodno takso tudi po višini odmerilo v skladu z ZST. V 2. odst. tarifne številke 19 ZST je določeno, da se za prijavo terjatve plača taksa v višini 5% tolarske vrednosti od vsote prijavljenih terjatev posameznih upnikov, vendar največ do vrednosti 2.000 točk. Iz podatkov v spisu izhaja, da je stečajni upnik prijavil terjatev v vrednosti 12.212.370,30 SIT, zato 5% od te vsote znaša 610.618,51 SIT, kar je 46.970,65 točk (vrednost točke v času odmere je bila 13,50 SIT). Ker torej 5% presega mejo 2000 točk, je sodišče prve stopnje dolgovano sodno takso za prijavo terjatve s tem, ko je za odmero vzelo maksimalno vrednost 2000 točk, pravilno odmerilo.

Stečajni upnik ni plačal dolgovane sodne takse, zato je v skladu s 4. odst. 26. člena dolžan plačati tudi sodno takso za taksni opomin v višini 200 točk (Tar. št. 37. ZST). Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri sodne takse za prijavo terjatve upoštevalo vrednost točke, ki je veljala v času vložitve prijave, to je 13,50 SIT, kar pa je nepravilno. V skladu s 5. odst. 7. člena ZST se namreč pri izdaji sklepa o prisilni izterjavi sodne takse kot vrednost točke uporabi vrednost točke na dan izdaje sklepa o prisilni izterjavi (1. odst. 30. člena ZST) ne le za taksni opomin, temveč tudi za takso za prijavo terjatve, zato bi moralo sodišče prve stopnje kot vrednost točke vzeti 15,00 SIT, kolikor znaša točka od 11.2.1999 dalje. Ker se je zoper obravnavani sklep pritožil le upnik, sodišče druge stopnje navedene kršitve ne more odpraviti, saj bi s tem odločilo v škodo pritožnika in s tem kršilo načelo prepovedi reformatio in peius (359. člen ZPP v zvezi v 366. členom ZPP).

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče, ker tudi ni zasledilo absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti(2. odst. 350. člena ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. odst. 365. člena ZPP).