Jedro

Vsebino prvega odstavka 64. čl. ZPre-1 je po oceni pritožbenega sodišča pravilno interpretirati tako, da je prevzemnik poleg ciljne družbe procesno legitimiran samo, če tožeča stranka poleg tožbe za razveljavitev sklepa skupščine uveljavlja tudi ugotovitveni ali prepovedni zahtevek oziroma morebitni predlog za zavarovanje ali prisilno izvršitev tožbenih zahtevkov. Kaznivo in protipravno stanje nastopi le tedaj, ko oseba ne da prevzemne ponudbe, pa bi jo po zakonu morala dati (čl. 12, 22/4, 75 in 76 ZPre-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov št. 1, 3b, 3c in 5, ki so bili sprejeti 28.8.2008 na 12. seji skupščine družbe I., holdinška družba, d.d., poleg tega pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo naložilo tožeči stranki še, da mora v 15-ih dneh povrniti prvotoženi stranki 2.280,62 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne), drugo-do šestotoženi stranki pa 9.785,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odloči pa naj tudi o stroških pritožbenega postopka. V pritožbi najprej opozarja, da je sodišče prve stopnje sprejelo nepravilno in nezakonito odločitev, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo-do šestotoženo stranko zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije. Tožba po 396. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) se ne vlaga zoper ciljno družbo, prav tako pa ne zoper prevzemnike. Teh pojmov ZGD-1 ne pozna. Konkretna izpodbojna tožba je vložena po Zakonu o prevzemih (ZPre-1). Tudi tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki je sodišče prve stopnje presojalo po prevzemni zakonodaji, saj je odločilo, da je prvotožena stranka na sporni skupščini postopala pravilno, ker je prevzemnikom, ki so delovali usklajeno (drugo do šestotožena stranka), omogočila glasovanje. Sodišče bi moralo uporabiti prvi odstavek 64. čl. ZPre-1, po katerem so pasivno legitimirani ciljna družba in nezakoniti prevzemniki. V konkretnem primeru tudi ni bilo treba sprožiti nobenega posebnega ugotovitvenega postopka, saj v pravdi ni bilo sporno, da so nezakoniti prevzemniki tik pred skupščino zmanjšali delež glasovalnih pravic z 49,41% na 32,37%. Tudi po ZPre-1 se tožbeni zahtevek glasi na izpodbijanje sklepa skupščine, pri čemer sta si ZGD-1 in ZPre-1 v tem delu vsebinsko enaka. Razlikujeta se le v razlogih in v aktivni ter pasivni legitimaciji strank. Pri ZPre-1 gre tudi za to, da je ciljna družba z nezakonitim postopanjem omogočila prevzemnikom glasovanje na skupščini. Izpodbijana prvostopna sodba v tem delu tudi ni popolnoma jasna, saj navaja, da bi morala tožeča stranka uveljavljati zoper drugo do šestotoženo stranko prepovedni zahtevek, pri čemer gre najbrž za ugotovitveni zahtevek. V nadaljevanju obravnavana pritožba navaja razloge, zaradi katerih bi moralo priti v konkretnem primeru do prenehanja uresničevanja glasovalnih pravic drugo do šestotožene stranke. Na dan 21.3.2008 je bil skupni delež glasovalnih pravic drugo-do šestotožene stranke, ki so delovale usklajeno, 49,41%. Tedaj je nastopila prepoved uresničevanja glasovalnih pravic iz vseh delnic teh oseb. V 63. čl. ZPre-1 je predpisano, kdaj ta prepoved preneha. To se zgodi takrat, ko nezakoniti prevzemnik objavi prevzemno ponudbo ali odtuji delnice tako, da 25 % prevzemnega praga ne dosega več. Na sami skupščini 28.8.2008 družbe I. d.d. pa so imeli omenjeni prevzemniki 32,37% delež delnic z glasovalno pravico, spričo česar civilna sankcija v obliki mirovanja njihovih glasovalnih pravic ni prenehala. Izjeme po 22. čl. ZPre-1 ni mogoče uporabiti, saj je določena le za osebe, ki so dosegle sicer 25% prevzemni prag, vendar pa ima nek drugi delničar še večji delež. V konkretnem primeru pa je bil delež delničarja P. d.d. že presežen, zato izjema ni dovoljena. Kasnejša odsvojitev delnic pod 33% (delež P. d.d.) ne omogoča več uporabe izjeme po 22. čl. ZPre-1. Uporabiti je treba prvi odstavek 63. čl. omenjenega zakona tako, kot se glasi. Do 11.8.2006 (veljavnost prejšnje prevzemne zakonodaje – ZPre) je bil nezakoniti prevzemnik sankcioniran s prepovedjo glasovalnih pravic iz delnic samo v tistem delu, kolikor je presegel 25% prevzemni prag. Sedaj velja sankcija mirovanja glasovalnih pravic za vse delnice nezakonitega prevzemnika. Nezakonita je tudi stroškovna odločba, in sicer v delu, kolikor so bili prvotoženi stranki priznani pravdni stroški v zvezi z zastopanjem odvetnika S. Z. Ta odvetnik na poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo v sodni spis ni vložil pooblastila za zastopanje prvotožene stranke. Tudi na opozorilo sodišča vloženo pooblastilo ni bilo podpisano in žigosano s strani prvotožene stranke. Šele kasneje je bilo vloženo drugo pooblastilo, ki je bilo opremljeno tudi z žigom prvotožene stranke, dvomljivo pa je, ali ga je podpisal zakoniti zastopnik te stranke. Sicer pa je prvotoženo stranko na omenjenem sodnem naroku zastopala pooblaščenka mag. M. P. J., ki je imela veljavno pooblastilo. Zato je bilo zastopanje po odvetniku nepotrebno.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni zagrešilo nobene bistvene procesne kršitve; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno pravno stališče, da v tem gospodarskem sporu druga, tretja, četrta, peta in šesta toženka (po tožbi zatrjevani nezakoniti prevzemniki – delničarji prvotožene stranke) niso pasivno legitimirane pravdne stranke. Sklep skupščine je korporacijski pravni akt, s katerim delničarji oblikujejo voljo družbe. ZGD-1 v 8. oddelku podrobno ureja ničnost in izpodbojnost sklepov skupščine delniške družbe, pri čemer je treba po mnenju pritožbenega sodišča za pravilno razumevanje ureditve v prvem in drugem odstavku 64. čl. ZPre-1 izhajati iz splošnih pravil o izpodbijanju skupščinskih sklepov, ki so vsebovani v ZGD-1. To velja tako glede opredelitve izpodbojnih razlogov, možnosti konvalidacije izpodbijanih sklepov, učinkov razveljavljenih sklepov, aktivno in pasivno legitimiranih upravičencev, pa tudi glede definicij posameznih izpodbojnih razlogov glede nekaterih posebnih skupščinskih sklepov. Po splošni ureditvi v ZGD-1 so v povezavi z ureditvijo v ZPre-1 posledice izgube glasovalnih pravic v tem, da če prevzemnik glasovalne pravice na skupščini uresničuje (čeprav te možnosti po prvem odstavku 63. čl. ZPre-1 nima) in mu družba (predsednik skupščine) to tudi omogoča (glasove prevzemnika upošteva pri izračunu izida glasovanja), je sklep skupščine, ki je bil sprejet (in ne bi bil sprejet, če ne bi upoštevali glasovalnih pravic prevzemnika), izpodbojen po 2. tč. prvega odstavka 395. čl. ZGD-1. Po splošni ureditvi v ZGD-1 je treba izpodbojno tožbo vložiti zgolj proti ciljni družbi, saj ima po določbi 398. čl. ZGD-1 pravnomočna oblikovalna sodba, s katero sodišče (na podlagi zahtevka, uveljavljenega z izpodbojno tožbo) razveljavi sklep skupščine, učinke proti vsem delničarjem ter članom organa vodenja in nadzora. Drugače pa je lahko urejena procesna situacija na pasivni strani le v primeru, če gre za odločitev o zahtevku, ali je določena oseba ali več oseb, ki delujejo usklajeno, dosegla oziroma presegla prevzemni prag. V tem primeru gre za ugotovitev vsebine pravnega razmerja, od obstoja katerega je odvisna odločitev o utemeljenosti izpodbojnega zahtevka, zato mora biti tak ugotovitveni zahtevek uperjen tudi proti domnevnim nezakonitim prevzemnikom. Enako velja glede prepovednega zahtevka, saj pravnomočna sodba (s katero je bila izrečena prepoved prevzemniku izvrševati pravice v ciljni družbi in prepoved ciljni družbi prevzemniku omogočiti izvrševanje teh pravic) učinkuje kot res iudicata tudi v drugih postopkih, v katerih se bo uveljavljal zahtevek za razveljavitev skupščinskega sklepa, sprejetega na morebitni kasnejši skupščini. V zavarovanje takega prepovednega zahtevka je mogoče predlagati tudi začasno odredbo, zato je treba vsebino prvega odstavka 64. čl. ZPre-1 po oceni pritožbenega sodišča pravilno interpretirati tako, da je prevzemnik poleg ciljne družbe procesno legitimiran samo, če tožeča stranka poleg tožbe za razveljavitev sklepa skupščine uveljavlja tudi ugotovitveni ali prepovedni zahtevek oziroma morebitni predlog za zavarovanje ali prisilno izvršitev tožbenih zahtevkov. Zaradi učinka subjektivnih meja pravnomočnosti bo morala tožeča stranka takšno zahtevo za pravno varstvo vložiti proti ciljni družbi in proti prevzemniku. Ker je bil v obravnavani zadevi vložen zgolj zahtevek za razveljavitev določenih skupščinskih sklepov, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in zakonito, ker je tožbeni zahtevek zoper drugo-do šestotoženo stranko zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Prevzemnik (ali skupina oseb, za katere se po določbi 8. čl. ZPre-1 šteje, da deluje usklajeno), ki je dosegel prevzemni prag iz vseh delnic z glasovalno pravico ciljne družbe, ne more uresničevati teh pravic, dokler ne poda prevzemne ponudbe v skladu s prevzemno zakonodajo ali ne odtuji delnic na takšen način, da prevzemnega praga ne dosega več (prvi odstavek 63. čl. ZPre-1). Namen te prepovedi je v tem, da se nezakonitemu prevzemniku (torej osebi, ki bi v skladu s prevzemno zakonodajo morala dati obvezno prevzemno ponudbo, pa te ponudbe na način in pod pogoji, kot jih določa ZPre-1, ni dala) izreče civilna sankcija v obliki mirovanja glasovalnih pravic iz vseh delnic. Obveznost dati prevzemno ponudbo nastane takrat, ko prevzemnik doseže prevzemni prag po prvem odstavku 12. čl. ZPre-1; torej ko gre za položaj, ki nastopi, ko prevzemnik v skladu z drugim odstavkom 7. čl. ZPre-1 doseže 25% delež glasovalnih pravic v ciljni družbi. Pravna posledica, ki je predpisana v 63. čl. ZPre-1, ima po oceni pritožbenega sodišča pomen pravne sankcije, ki je predpisana zaradi kršitve zapovedi iz prvega odstavka 12. čl. ZPre-1. Z drugimi besedami to pomeni, da omenjene civilne sankcije ne more biti, če ni prevzemnikove kršitve v obliki neizstavitve obvezne prevzemne ponudbe. Slovenska prevzemna zakonodaja pozna poleg splošnega (25% delež glasovalnih pravic) prevzemnega praga tudi druge prevzemne pragove, ki so prilagojeni posebnim situacijam, ki pri prevzemih lahko nastanejo. Tako je v 22. čl. ZPre-1 določenih več izjem oziroma posebnih pravil, ki izključujejo uporabo splošnega pravila iz drugega odstavka 7. čl. ZPre-1. V konkretnem primeru je relevantno prav pravilo iz 2. tč. drugega odstavka 22. čl. ZPre-1, po katerem oseba, ki je dosegla splošni prevzemni prag, ni dolžna dati prevzemne ponudbe, če je delež glasovalnih pravic drugega delničarja v ciljni družbi višji od deleža te osebe. Prevzemni prag takšnega drugega delničarja v ciljni družbi je v razmerju do deleža delničarja, ki je presegel le splošni prevzemni prag, posebni prevzemni prag, ki je enak deležu glasovalnih pravic, ki jih ima v ciljni družbi druga oseba, to je tista oseba, ki dosega najvišji delež glasovalnih pravic. Vendar pa mora oseba, ki je oproščena obveznosti, dati prevzemno ponudbo po prvem in drugem odstavku 22. čl. ZPre-1, dati prevzemno ponudbo ob prvi nadaljnji pridobitvi delnic, razen če prevzemnega pragu ne dosega več. Seveda se takšna oseba razbremeni obveznosti dati prevzemno ponudbo že tedaj, če odtuji delnice, pridobljene v okviru omenjene prve nadaljnje pridobitve, kar z drugimi besedami pomeni, da ni potrebno, da bi odtujila določen delež delnic na takšen način, da bi se njen delež glasovalnih pravic iz delnic zmanjšal pod 25% splošni prevzemni prag. Takšna oseba ne more biti sankcionirana po 63. čl. ZPre-1, saj ni prekršila nobene zapovedi. To pa velja tudi v konkretnem primeru, ko so druga-do šestotožena stranka pred sporno skupščino prvotožene stranke (ciljne družbe) odsvojile 17,03% vseh delnic ciljne družbe, zaradi česar so postale te družbe imetnice skupaj 32,37% vseh delnic ciljne družbe, kar je manj kot 32,63% vseh delnic ciljne družbe, katerih imetnik je bila tedaj družba P. d.d.. Pojem prevzemni prag je treba torej razumeti v kontekstu različnih možnih položajev in v vsebinski povezavi z določbami 22. čl. ZPre-1, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče sprejeti pravne interpretacije določbe 2. tč. prvega odstavka 63. čl. citiranega zakona, ki jo ponuja tožeča stranka in ki se nanaša na odsvajanje delnic pod prevzemni prag. Drugo-do šestotožena stranka po odsvojitvi 17,03% deleža niso bile dolžne znova dati prevzemne ponudbe, in sicer zaradi takrat (na dan sporne skupščine ciljne družbe) višjega deleža imetništva delnic s strani delničarja družbe P. d.d. Upoštevaje določbe iz 2. tč. drugega odstavka 22. čl. ZPre-1 jim namreč ni mogoče očitati, da so kršile dolžnost dati prevzemno ponudbo, kar posledično pomeni, da jim ni bilo mogoče onemogočiti izvrševanja glasovalnih pravic na način iz 63. čl. ZPre-1. Resda je v tistem času veljala odločba Agencije za trg vrednostnih papirjev z dne 3.7.2008 (priloga A2), ki pa obravnava pravni položaj, ko so imele drugo-do šestotožene stranke še status nezakonitih prevzemnikov s skupnim deležem glasovalnih pravic v ciljni družbi v višini 49,41 %, torej več kot je znašal delež delničarja družbe P. d.d. Poleg tega v času odvijanja sporne skupščine prvotožene stranke ta odločba še ni bila pravnomočna, kasneje pa je bila celo odpravljena z odločbo Vrhovnega sodišča (priloga B17). Sicer pa civilno sodišče na to upravno odločbo ni bilo vezano, saj ni šlo za odločitev glede predhodnega vprašanja, marveč za odločitev o identičnem dejanskem stanju. Civilno sodišče je namreč vezano na pravnomočno odločbo, s katero je drug organ v okviru svojih pristojnosti odločil o pravici ali pravnem razmerju kot o glavni stvari, le če je to vprašanje prejudicialnega pomena za odločitev v civilnem postopku. Zgolj pri kazenskih obsodilnih sodbah je podana vezanost civilnega sodišča tudi pri odločanju o identičnem dejanskem stanju (14. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Skratka, tudi pritožbeno sodišče v zvezi s tem vprašanjem soglaša s pravnimi stališči in argumenti, ki so jih podale tožene stranke, pri čemer je treba na tem mestu šteti kot zatrjevanja teh strank tudi vsebino iz vseh treh pravnih mnenj, ki jih je v postopku na prvi stopnji v sodni spis priložila prvotožena stranka (priloge ob B10 – B12). Nobenega tehtnega razloga ni, da se izjema po 2. tč. drugega odstavka 22. čl. ZPre-1 ne bi mogla uporabiti samo zato, ker je prevzemnik (ali skupina oseb, ki deluje usklajeno) že presegel delež dotlej prvega delničarja v ciljni družbi (konkretno 33% delež družbe P. d.d.), kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba. Ker se je po odsvojitvi deleža 17,03% glasovalnih pravic v ciljni družbi, delež omenjene skupine družb zmanjšal na 32,37%, torej pod delež delničarja družbe P. d.d. (posebni prevzemni prag), je po 2. tč. prvega odstavka 63. čl. v zvezi z 2. tč. drugega odstavka 22. čl. ZPre-1 obveznost teh družb dati prevzemno ponudbo prenehala, kar pomeni, da so znova pridobile glasovalno pravico iz vseh delnic, katerih imetnice so tedaj bile. V konkretnem primeru prevzemni prag torej ni bil 25 %, temveč je znašal zaradi izjeme po 2. tč. drugega odstavka 22. čl. ZPre-1 32,63%, kot je bil tedaj delež glasovalnih pravic prvega delničarja P. d.d. v ciljni družbi. Kaznivo in protipravno stanje nastopi le tedaj, ko oseba ne da prevzemne ponudbe, pa bi jo po zakonu morala dati (čl. 12, 22/4, 75 in 76 ZPre-1).

Tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbeno navedbo, da prvotožena stranka – glede na to, da jo je na naroku za glavno obravnavo zastopala že pooblaščena (pri prvotoženi stranki zaposlena) oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom – ni bila upravičena za zastopanje angažirati dodatno še odvetnika. To pravico je prvotožena stranka imela, pri čemer je glede na naravo in pravno težo spora ta strošek mogoče opredeliti tudi kot potreben izdatek. Iz spisovnih podatkov (zapisnik o naroku, pooblastili v prilogah B18 in B20) nadalje jasno izhaja, da je pooblaščeni odvetnik prvotožene stranke Stojan Zdolšek na naroku za glavno obravnavo predložil v sodni spis s strani zakonitega zastopnika prvotožene stranke podpisano pooblastilo. Čeprav izostanek žiga pravne osebe na pooblastilu nima nobenega učinka na samo veljavnost pooblastila, pa je prvotožena stranka naknadno dostavila v sodni spis še eno pooblastilo za zastopanje po odvetniku S. Z., ki tokrat ni bilo samo podpisano s strani zakonitega zastopnika prvotožene stranke, marveč tudi opremljeno s štampiljko te pravne osebe. V tej zvezi tožeča stranka v postopku na prvi stopnji tudi nikdar ni podala zahteve za overitev podpisa zakonitega zastopnika prvotožene stranke na predloženem pooblastilu, zato je šteti njeno navedbo v pritožbi, s katero izraža dvom o pravem podpisniku na pooblastilu kot docela pavšalno in z ničemer izkazano novoto.

Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.