Jedro

Po določbi 12. člena Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti se pri določanju razlike v vrednosti v primerih iz 25. in 26. člena ZDen za nepremičnine, ki so kulturni spomenik, dodatna vrednost (vrednost, ki jo ima zgradba, ker je kulturni spomenik) ne upošteva in se razlika v vrednosti določi po predpisih, navedenih v 5. členu tega Pravilnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti stranki z interesom Mestni občini A. stroške postopka v višini 280,908 EUR, v 15 dneh od vročitve tožbe tožeči stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka priznala Mestni občini A. investicijska vlaganja v zgradbo v A., ... ulica št. ..., parc. št. ... k.o. A., pravnomočno vrnjeno pokojnemu upravičencu B.B. z delno odločbo Ministrstva za kulturo RS, št. ..., izdano dne 9. 3. 1995, v višini 142.634,08 EUR v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, ki sta jih dolžni plačati dedinji navedene nepremičnine (sklep Okrajnega sodišča v Celju opr. št. D ...), C.C. in D.D., vsaka do 1/2 zneska, kar znaša za vsako 71.317,04 EUR, v roku 10 let v enakih mesečnih obrokih, ki znašajo za vsako navedeno dedinjo 594,30 EUR v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, s pričetkom desetega dneva prvega naslednjega meseca po pravnomočnosti te odločbe do končnega izplačila, na račun Mestne občine A.; v 2. točki izreka, da se upravičencu B.B. za podržavljeni pozidani del podstrehe v izmeri 123,20 m2 določi odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 8.704,74 DEM; v 3. točki, da mora zavezana stranka SOD izročiti obveznice v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe; v 4. točki, da je za skrbnika za poseben primer določena pravna naslednica C.C. V obrazložitvi je tožena stranka glede 1. točke izreka, ki je v upravnem sporu sporna, navedla, da so bile nepremičnine podržavljene pokojnemu B.B. in vrnjene z delno odločbo z dne 9. 3. 1995 v naravi, razen v delu, ki se je nanašal na po podržavljenju pozidano podstreho in z dne 5. 11. 1999 vložen zahtevek Mestne občine A. za vrnitev razlike iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine. Po določbi 24. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) so lahko stranke iz 60. člena ZDen (najemojemalci in zavezanci, ki so do 7. 12. 1991 vlagali v podržavljeno nepremičnino) glede nepremičnin, ki so bile ob uveljavitvi tega zakona že pravnomočno vrnjene, v roku enega leta od njegove uveljavitve, to je do 7. 11. 1999, priglasile svoje zahtevke iz naslova vlaganj v te nepremičnine. V zvezi s tem zahtevkom je tožena stranka postavila s sklepom z dne 8. 5. 2002 izvedenca dr. E.E., z nalogo, da ugotovi morebitno bistveno povečano vrednost predmetne zgradbe, brez dela podstrehe, ki jo zaseda lastnik F.F. Izvedenec je dne 28. 9. 2005 izdelal delovni izvod cenilnega poročila, iz katerega je izhajalo, da je vrednost predmetne nepremičnine ob podržavljenju znašala 276.885,83 DEM, po stanju ob vračanju pa 555.857,77 DEM ter ugotovljena razlika med obema vrednostima znaša 278.971,94 DEM, kar pomeni 100,75 % povečanje njene sedanje vrednosti nasproti njeni vrednost ob podržavljenju. Pravne naslednice pokojne vlagateljice so podale na cenitev dne 26. 10. 2005 svoje pripombe, ki jih je izdelal cenilec G.G. Izvedenec E.E. je na pripombe odgovoril dne 28. 11. 2005, na ta odgovor pa je pooblaščenka podala še dodatne pripombe z vlogo z dne 22. 12. 2005. Tožena stranka je za razjasnitev pripomb na cenilno poročilo opravila dne 18. 1. 2006 ustno obravnavo, na kateri je izvedenec E.E. odgovoril na vse pripombe pooblaščenke, pri čemer je ta, kakor obe vlagateljici, sprejela pojasnila izvedenca. Na tej podlagi je izvedenec izdelal dne 18. 1. 2006 končno izvedeniško cenilno poročilo, ki je bilo posredovano obema strankama in iz katerega izhaja, da je vrednost denacionalizirane nepremičnine ob podržavljenju znašala 276.881,99 DEM, po stanju ob vračanju pa 555.850,06 DEM. Glede na to gre zavezani stranki, Mestni občini A., s strani denacionalizacijskega upravičenca, skladno s 25. členom ZDen, pravica do povrnitve njenih investicijskih vlaganj v navedeni višini. Rok je določen glede na 4. odstavek 25. člena ZDen, pri čemer je tožena stranka obrestno mero določila ob analogni uporabi 45. člena ZDen.

Tožnici izpodbijata odločbo tožene stranke pod 1. točko izreka, v kateri so priznana Mestni občini A. investicijska vlaganja v višini 142.634,08 EUR. Menita, da je tožba utemeljena, ker ne drži, da bi Mestna občina A. dne 5. 11. 1999 podala zahtevek za vrnitev razlike iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine. Njun pravni zastopnik se je namreč zglasil na Ministrstvu za kulturo in pri pristojnem referentu ugotovil, da Mestna občina A. do aprila 2002 še ni vložila zahtevka za vrnitev razlike iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine. To je z obiskom na ministrstvo ugotovila tudi ena od pravnih naslednic. Do aprila 2002 Mestna občina A. tudi ni predložila nikakršne dokumentacije o vlaganjih v nepremičnino. Zahtevek za vrnitev razlike je vložila šele maja 2002. Nadalje tožena stranka ni upoštevala zahtevka zaradi neuporabe zgradbe v znesku 31.740.000,00 SIT, razen tega pa je vlagateljica zahtevka v času od 1. 1. 1995 do 2000 v objekt vložila 1.395.000,00 SIT investicijskih sredstev. Tožena stranka je bila po 26. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen dolžna obvestiti vlagateljico zahtevka oziroma njeni pravni naslednici, da imata pravico uveljavljati nadomestilo za nezmožnost uporabe objekta, pa tudi druge zahtevke, ki so navedeni v tožbi, kar ni storila. Prepričani sta tudi, da je cenitev zgradbe v času zaplembe prenizka, saj gre za zgradbo, zgrajeno leta 1450, ki predstavlja dragocen kulturni spomenik in ima zaradi tega tudi večjo vrednost. Objekt je bil v času zaplembe večvreden od po cenilcu ugotovljene vrednosti v času zaplembe za nasilno odstranjen grb, ki se je nahajal nad oboki atrijske dvonadstropne stavbe, ki jo je MOL porušila v letu 1978 in je povsem spremenila videz atrija. V času obrtne dejavnosti pekarne je bilo v tej zgradbi skladišče za moko in druge proizvode, ob zaplembi pa so bila zaplenjena tudi vsa proizvodna oprema ter surovine za proizvodnjo kruha in pekovskega peciva. Pri tem je prišlo do izgube - prenehanje opravljanja obrtne dejavnosti vse do danes, s tem pa tudi ob dolgoletni dohodek. Dokazila o rušenju objekta so priložena v celotnem denacionalizacijskem spisu, iz gradbene dokumentacije je precizno izdelan in opisan postopek rušenja atrijske stavbe brez omembe odstranitve grba. Poleg tega je Mestna občina A. odstranila večji del notranjega dela stavbe v vzhodnem delu v prvem in drugem nadstropju in na novo zgradila stopnišče iz prvega preko drugega nadstropja do podstrešja za atelje slikarja F.F. Pri tem je odstranila del stanovanja v prvem in drugem nadstropju. V vzhodnem delu stavbe do leta 1978 ni bilo notranjega prehoda - stopnišča iz prvega v drugo nadstropje, ampak je vsako nadstropje imelo centralni vhod iz hodnika v prvem in drugem nadstropju, kar je sedaj povsem spremenjeno. Kakšen je bil izgled samostojne atrijske zgradbe, je razvidno iz fotografskega gradiva, ki se nahaja v denacionalizacijskem spisu. Pri vseh nedopustnih posegih v dragocen kulturni spomenik pa Mestna občina A. povsem neupravičeno uveljavlja svoj delež vlaganj, kar do sedaj ni z ničemer dokazala, saj se ni udeležila nobene obravnave in ni predložila nobene gradbene dokumentacije o vlaganjih, razen o nedopustnem rušenju tretje samostojne stavbe notranjega dvorišča atrija. Na dvorišču se je nahajal tudi vodnjak, ki je bil prav tako odstranjen. Vsa ta rušenja (dvonadstropne atrijske stavbe, odstranitev dragocenega grba in vodnjaka na dvorišču so dragocena kulturna dediščina) so se dogajala v letu 1978 in so nedvomno znižala vrednost celotnega objekta, vendar v letu 1978, ne pa v letu 1945, ko je bila opravljena zaplemba in ko je objekt vseboval vse prej našteto in je bil zagotovo več vreden od cenitve, ki jo je za leto 1945 upošteval cenilec. Prav tako je Mestna občina A. po vložku v objekt vse od leta 1978 dalje vse prostore oddajala v najem, kar pomeni, da je s prejetimi najemninami pokrila svoja vlaganja v objekt. Vsa škoda, ki jo je Mestna občina A. povzročila na objektu, je podrobno opisana in dokumentirana v delni odločbi o denacionalizaciji z leta 1995. Predlagata, da sodišče v 1. točki izpodbijane odločbe tožbi ugodi.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranka z interesom v tem postopku Mestna občina A. je na tožbo odgovorila in navedla, da je zahtevo za vrnitev razlike iz naslova večvrednosti vložila pred izdajo odločbe z dne 9. 3. 1995 in dne 5. 11. 1999. Za zahtevek tožnic zaradi neuporabe zgradbe upravni organ ni pristojen, ampak je za to pristojno sodišče. Neutemeljeni pa so tudi očitki, da je cenitev zgradbe v času zaplembe prenizka. Vse pripombe na cenitev nepremičnin, tako v času podržavljenja, kot v času vračanja, so bile namreč razrešene v postopku pred toženo stranko in so zato nadaljnje pripombe neupoštevne. Navedbe, da je Mestna občina A. po vložku v objektu vse od leta 1978 dalje vse poslovne prostore oddajala v najem do aprila 1995, ko je bil objekt vrnjen, niso sporne. Mestna občina A. je bila namreč imetnik pravice uporabe in je bila do tega upravičena. Neutemeljena pa so zatrjevanja, da je Mestna občina A. svoja vlaganja pokrila s prejetimi najemninami. Mestna občina A. je s svojimi vlaganji bistveno povečala vrednost nepremičnin, kar izhaja iz cenitvenega poročila, na katerega pa tožeče stranke niso imele bistvenih pripomb, kar pa so jih imele, pa so bile v celoti razčiščene na obravnavi, ki jo je izvedla tožena stranka. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka odločila o zahtevi Mestne občine A. za povrnitev investicijskih vlaganj v zgradbo v A., ... ulica št. ..., ki je bila pravnomočno vrnjena pokojnemu upravičencu B.B., z delno odločbo Ministrstva za kulturo št. ... , izdano dne 9. 3. 1995. Zahteva, v tem postopku stranke z interesom, zavezanca v denacionalizacijskem postopku, temelji na določbi 5. odstavka 25. člena ZDen, ki določa, da lahko ne glede na določila 1., 2. in 4. odstavka tega člena zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena ZDen, zahteva od upravičenca iz naslova večvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, če ta presega eno polovico prvo objavljenega bruto domačega proizvoda na prebivalca Republike Slovenije v letu pred vložitvijo zahteve za denacionalizacijo.

Že uvodoma je med strankama sporna podanost formalne predpostavke za obravnavanje zahteve, namreč ali je bila zahteva postavljena v zakonsko določenem roku. Po določbi 24. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen (Uradni list RS, št. 65/98), lahko stranke iz 60. člena ZDen v zadevah, v katerih je bilo že pravnomočno odločeno s pravnomočno odločbo, podajo zahtevo iz 25. in 26. člena, v roku enega leta po uveljavitvi tega zakona, torej do 7. 11. 1999. Ugovori tožečih strank, ki jih v tej smeri navajajo, so neutemeljeni, saj že iz odločbe o vrnitvi nepremičnin upravičencu z dne 9. 3. 1995 izhaja, da je zavezanec tako zahtevo postavil, iz spisa in izpodbijane odločbe pa tudi, da ga je ponovno postavil še 5. 11. 1999. Tožena stranka je torej pravilno presodila zahtevo kot pravočasno in jo vsebinsko obravnavala. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da tožena stranka nepravilno ni upoštevala zahtevka tožnic zaradi neuporabe objekta (od 7. 12. 1991 do 29. 4. 1995), saj odločanje o navedenem zahtevku ni stvar upravnega denacionalizacijskega postopka.

Med strankami je nadalje sporno, glede na izpodbijano 1. točko izreka, vprašanje pravilne uporabe materialnega prava pri določitvi višine odškodnine zaradi povečane večvrednosti. Po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo in ugotovila vsa relevantna dejstva. Tožnici ugovarjata, da gre pri sporni zgradbi za dragocen spomenik - zgradbo iz leta 1450, ter da je bila njena vrednost v času podržavljenja prenizko ocenjena. Nesporno je, da je stavba z Odlokom Občine A. z dne 26. 6. 1986 razglašena za kulturni spomenik. Vendar ugovor o prenizko ocenjeni vrednosti v času podržavljenja ne drži. Po določbi 12. člena Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Uradni list RS, št. 24/92 v nadaljevanju Pravilnik) se pri določanju razlike v vrednosti v primerih iz 25. in 26. člena ZDen za nepremičnine, ki so kulturni spomenik, dodatna vrednost (vrednost, ki jo ima zgradba, ker je kulturni spomenik) ne upošteva in se razlika v vrednosti določi po predpisih, navedenih v 5. členu tega Pravilnika. Iz 2. odstavka 5. člena pa izhaja, da se osnovna vrednost določi po stanju na dan podržavljenja na podlagi predpisov iz 2. in 3. odstavka 85. člena ZDen. Navedena ureditev je logična, saj bi bilo ob vrnjeni nepremičnini v naravi (kot je primer v obravnavani zadevi) in obravnavanju zahtevka po 25. ZDen, nesmiselno ugotavljati dodatno vrednost ob podržavljenju in ob vračanju kot posebno dodatno vrednost, ki bi jo bilo potrebno enako ovrednotiti v obeh relevantnih časovnih trenutkih. Pri obravnavanju zahtevka zavezanca je bistvena večvrednost nepremičnine, kot razlika med vrednostjo ob podržavljenju in ob vračanju.

Pri ugotovitvi obeh vrednosti je izvedenec uporabil podzakonske akte, na katere napotuje 85. člen ZDen in ki se v denacionalizaciji uporabljajo pri vrednotenju nepremičnin (Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetji oziroma premoženja - Uradni list RS, št. 23/92 in 26/2000 in Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja - Uradni list SRS, št. 25/81 in 65/99), zato je upravni organ po razjasnitvi pripomb strank, ki se nanašajo na upoštevanje relevantnih dejstev pri izdelavi cenitve (pripombe tožnic z dne 22. 10. 2005, 23. 12. 2005 in pripombe dane na obravnavi 18. 1. 2006), utemeljeno sledil izvedeniškemu mnenju. Tožnici v tožbi opozarjata na grb, ki je stal nad oboku atrijske hiše, ki je bila leta 1978 porušena, ter vodnjak in menita, da so rušitve znižale vrednost celotnega objekta. Pri navedenem ugovoru sodišče obrazlaga, da je iz cenitve razvidno, da je bila atrijska zgradba ocenjena ob podržavljenju kot obstoječa, na podlagi že navedenih podzakonskih aktov, ki pa za dele stavb ne predvideva posebnega vrednotenja. Vrednost atrijske zgradbe se je upoštevala v dobro upravičenca pri ugotovitvi večvrednosti ob vračanju. Nadalje tožnici ugovarjata, da je bil odstranjen večji del notranjega dela stavbe na vzhodnem delu, v prvem in drugem nadstropju, in na novo zgrajeno stopnišče. Navedene okoliščine niso predmet posebnega vrednotenja, saj se novozgrajeno stopnišče upošteva kot stanje ob vračanju, staro stanje pa kot stanje ob podržavljenju. Nadalje navajata, da stranka z interesom v postopku ni predložila nobene gradbene dokumentacije razen rušenja tretje samostojne zgradbe notranjega dvorišča, kar ob nespornem ogledanem dejanskem stanju objekta ob vračanju ni relevanten ugovor. Ugotovljena več vrednost stavbe pa se tudi ne more zmanjšati na račun najemnin, ki jih je dobila stranka z interesom tekom upravljanja zgradbe, saj za tako pobotanje v ZDen ni podlage (2. odstavek 72. člena ZDen).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s prehodno določbo 2. odstavka 105. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Sodišče je ugodilo predlogu stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka, saj tožeča stranka s tožbo ni uspela, kar je v skladu z načelom uspeha v pravdi po določbi 1. odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04), v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1. Sodišče je stroške stranke z interesom, ki jih je dolžna povrniti tožeča stranka, odmerilo na 280,908 EUR. Presodilo je, da so bili potrebni stroški (155. člen ZPP) za ta upravni spor, glede na določbe Odvetniške tarife, stroški za sestavo odgovora na tožbo v višini 500 točk - vrednost, ki jo sodišče odmeri v upravnem sporu, ko presoja zakonitost upravnega akta, kar pomeni, da gre za spor ne ocenljive vrednosti, materialne stroške za opravljene storitve v višini 2 % ter znesek tako priznanih stroškov povečalo za 20 % DDV.