Jedro

Zaradi ugoditve reviziji in spremembe sodbe višjega sodišča v zvezi s sodbo okrajnega sodišča se je izkazalo, da je tožnik plačal nekaj, česar ni bil dolžan. Dogovor o plačilu in delni odpust dolga, četudi je ta naslovljen izvensodna poravnava, ni povzročil nastanka nove obveznosti tožnika, torej ni vzpostavil samostojnega, veljavnega temelja za (pre)plačilo, ki je s sodbo Vrhovnega sodišča RS svoj pravni temelj izgubilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 6.419,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2012 in 1.115,05 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas pred 12. 6. 2012. 2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. V obsežni pritožbi natančno povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, sicer pa je bistvo pritožbe v poudarku, da sta pravdni stranki 3. 11. 2010 sklenili izvensodno poravnavo in dogovor o plačilu, kar med pravdnima strankama ni bilo sporno. Tožena stranka vztraja pri stališču, da je bila takšna izvensodna poravnava dopustna ter da gre v resnici za poravnavo, saj tožeča stranka sploh ni podala trditev, da ne gre za izvensodno poravnavo. Ker je sodišče ta dejstva ugotavljalo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, sodba pa predstavlja presenečenje.

Pritožnica meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pravnomočnost sodbe pomeni, da negotovost o pravnem razmerju ne obstoji in da sklenitev poravnave o takem pravnem razmerju ni dopustna. Negotovost je nedvomno obstajala, saj je tožnik zoper pravnomočno sodbo vložil izredno pravno sredstvo. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni bilo dokazano medsebojno popuščanje pri sklepanju izvensodne poravnave.

Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo toženčevo izjavo v izvensodni poravnavi, da dolg priznava in njegovo zavezo, da v primeru neplačila in postopka pred sodiščem ne bo ugovarjal dolgu. S tem se je tožnik odpovedal sodnemu varstvu glede presoje utemeljenosti v poravnavi priznanega dolga. Ker je tožnik sporni znesek plačal na podlagi izvensodne poravnave in ne na podlagi kasneje razveljavljenih sodb, podlaga za plačilo z razveljavitvijo sodb ni odpadla. Tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zato ni utemeljen.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil na podlagi sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 632/2007 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah P 86/2006 dolžan plačati 13.642,91 EUR, kakor sta pravdni stranki njegovo obveznost izračunali v dogovoru, ki sta ga naslovili izvensodna poravnava in dogovor o plačilu s 3. 11. 2010 (priloga B17 v spisu). Zoper sodbo višjega sodišča je tožnik vložil revizijo, toženka pa je vodila izvršilni postopek. Da bi se izognil neugodnim posledicam izvršilnega postopka, je tožnik svoj dolg plačal. V zvezi s plačilom sta pravdni stranki sklenili dogovor, ki sta ga naslovili izvensodna poravnava in dogovor o plačilu. Po tem, ko je tožnik plačal 11.254,00 EUR, je Vrhovno sodišče RS njegovi reviziji delno ugodilo in sodbo višjega sodišča spremenilo tako, da je pritožbi delno ugodilo in je bil toženec dolžan plačati manj (višina v pritožbenem postopku ni sporna).

6. Med pravdnima strankama je tudi v pritožbenem postopku pravzaprav sporno le eno odločilno vprašanje. To je, ali izvensodna poravnava in dogovor o plačilu s 3. 11. 2010 predstavlja samostojen izvršilni naslov, zaradi katerega je tožnik utemeljeno plačal tudi vtoževani znesek in toženka za prejeti znesek ni bila neupravičeno obogatena, ali ne.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem odločilnim vprašanjem obrazložilo, da je bistvo navedenega sporazuma v dogovoru o načinu poplačila terjatev, ugotovljenih s sodbama sodišč prve in druge stopnje. Zaključilo je, da je causa navedenega dogovora način plačila judikatne terjatve z delnim odpustom dolga (319. člen Obligacijskega zakonika; OZ) in da dogovora ni mogoče razumeti in presojati samostojno izven teh okvirov. Takšno stališče in obrazložitev sodišča prve stopnje sta pravilni.

8. Sodišče prve stopnje je moralo pravno naravo izvensodne poravnave in dogovora o plačilu presoditi po vsebini dokumenta in ne na podlagi njenega naslova (2. odstavek 1054. člena OZ). Tako se izkaže kot nepomembno pritožbeno zatrjevanje, da tožeča stranka dogovor ves čas imenuje izvensodna poravnava in da ne trdi, da ne gre za izvensodno poravnavo. Iz besedila izvensodne poravnave in dogovora o plačilu pa izhaja točno to, kar je zaključilo sodišče prve stopnje. Dogovor ni nov izvršilni naslov, ampak temelji na pravnomočni sodbi in je izvršilni naslov le v povezavi s sodbama ter kolikor sta izvršilni naslov sodbi, na katerih temelji. Le kot takšno (torej, nanašajočo se na judikatno terjatev) je mogoče razumeti tudi izjavo tožnika v 3. točki izvensodne poravnave in dogovora o plačilu, da “dolžnik dolgu ne bo ugovarjal, saj ga izrecno priznava“.

9. Zaradi ugoditve reviziji in spremembe sodbe Višjega sodišča v Celju Cp 632/2007 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah P 86/2006 se je izkazalo, da je tožnik plačal nekaj, česar ni bil dolžan. Dogovor o plačilu in delni odpust dolga, četudi je ta naslovljen izvensodna poravnava, ni povzročil nastanka nove obveznosti tožnika. Dogovor o plačilu in delni odpust dolga, četudi je ta naslovljen izvensodna poravnava, torej ni vzpostavil samostojnega, veljavnega temelja za (pre)plačilo, ki je s sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 736/2008 s 15. 3. 2012 svoj pravni temelj izgubilo (1. in 3. odstavek 190. člena OZ).

10. Pritožba zaradi opisanega ni utemeljena. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj glede na odpisano za odločitev o tožbenem zahtevku niso odločilnega pomena. Višje sodišče je zato in ker tudi ni podan nobeden od razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, v skladu z določbo 353. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.