Jedro

Pustno rajanje v vrtcu je šteti za običajno igro, ki je sicer lahko povezana z določenim tveganjem nastanka poškodbe, vendar ne gre za tveganje v smislu nevarne dejavnosti, ki bi utemeljevala objektivno odškodninsko odgovornost vrtca, temveč za tveganje v tem smislu, da ni izključeno nesrečno naključje. Do poškodbe na enak način bi kljub skrbnosti staršev lahko prišlo tudi v domačem okolju.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka kot zavarovalec odškodninske odgovornosti zavarovanca Vzgojno varstvenega zavoda Ž. odgovorna za dne 13.2.1994 mld. tožnici nastalo poškodbo v VE B. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 670.000,00 SIT s pp.

Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se pritožba tožene stranke zavrne. Sodišče druge stopnje ni zavzelo stališča do izjave vzgojiteljice: "veste, tudi z rokami mahaš in ne veš, kako je do poškodbe prišlo". Prav ta izjava dokazuje, da je bila vzgojiteljica premalo skrbna in pozorna. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da bi morali biti gibi in ples vzgojiteljice takšni, da tudi ob nenadnem in nepričakovanem gibu katerega od otrok le-tega ne bi bilo mogoče zadeti po obrazu. Lisa na dekličinem obrazu je dokaz, da je imela vzgojiteljica dolge, močno zaokrožene, če že ne koničaste nohte, sicer do take poškodbe ne bi moglo priti. Vzgojiteljica je nekontrolirano mahala z rokami. Od nje pa se zahteva taka stopnja skrbnosti, kot od njene delovne organizacije, torej največja možna stopnja. Zato bi temu morali biti prilagojeni njeni gibi, nohti pa bi morali biti skrbno pristriženi. Tožeča stranka vztraja pri svojem stališču, da gre pri dejavnosti vrtca, zlasti takih rajanjih, za povečano nevarnost poškodb. Ker je do poškodbe prišlo v vrtcu, je ta odškodninsko odgovoren svojemu varovancu za nastalo škodo. Pri maksimalno skrbnih, pa kljub temu še sproščenih gibih in pri skrbno pristriženih nohtih do škode ne bi prišlo. Sicer pa ob prireditvah in sploh pri igri lahko pride do poškodbe, zaradi česar je po mnenju tožeče stranke podana tudi objektivna odgovornost vrtca. Vsaka dejavnost v vrtcu mora biti izvajana tako, da je dovolj varna in kontrolirana, kljub temu pa sproščena. Ker poškodbe niso izključene, tudi odškodninska odgovornost ne more biti izključena.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče pri odločanju uporabljalo določbe ZPP 1977. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, prišlo pa tudi ni do revizijsko uveljavljane kršitve iz 13. točke drugega odstavka navedenega člena. Neutemeljen je očitek sodišču druge stopnje, da se ni izjavilo o delu vzgojiteljičine izpovedi, ki jo revizija citira, saj gre za del, ki je iztrgan tako iz samega stavka kot iz celote pričine izpovedi. S takim iztrganjem iz celote se lahko spremeni pomen izpovedi in prav to skuša revizija, ko sama nadaljuje, da citirana izpoved dokazuje premajhno pozornost in skrbnost vzgojiteljice. Pri tem ni odveč pripomniti, da revizija ne citira npr. tistega dela izpovedi vzgojiteljice, v katerem le-ta govori, da je mladoletna tožnica pritekla od strani in v času, ko je ona med plesanjem mahala z rokami in da otroka ni videla (listna št. 17 spisa). Revizija z očitano procesno kršitvijo očitno želi nekoliko drugače prikazati potek dogodka, kot sta ga ugotovili sodišči druge in prve stopnje.

Iz odločilnih dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere so zaradi prepovedi revizijskega izpodbijanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977) vezani stranke in revizijsko sodišče, izhaja naslednji potek škodnega dogodka. Dne 13.2.1994 je zavarovanec tožene stranke organiziral v vrtcu pustno rajanje, ki so se ga udeležili otroci, vzgojiteljice, varuhinja in nekateri starši. Rajali so prosto, v krogu in v koloni. Mladoletna tožnica se je v času prostega rajanja želela igri priključiti, stekla je proti vzgojiteljici, ki je ob rajanju zamahovala z rokami (ploskala). Ob tem se je mladoletna tožnica zaletela v vzgojiteljičino roko, tako da jo je le-ta s prstom - nohtom popraskala po licu. Do poškodbe je prišlo zaradi otrokovega nenadnega premika. Vzgojiteljica je imela kratke nohte. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju revizijsko sodišče ni moglo obravnavati drugačnih revizijskih trditev o dolgih, močno zaokroženih, če že ne koničastih nohtih vzgojiteljice in tudi ne trditev o njenem nekontroliranem mahanju z rokami.

Že v tožbi je tožeča stranka zatrjevala, da zavarovancu tožene stranke ni očitati pomanjkljivega nadzora nad otroki, svoj odškodninski zahtevek pa je opirala na dejstvo, da je do škodnega dogodka prišlo v vrtcu, kar naj bi samo po sebi zadostovalo, ker da je odškodninska odgovornost vrtca za poškodbe otrok v vrtcu objektivne narave. Na takem stališču delno vztraja tudi v reviziji. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tako stališče materialnopravno zmotno. Kraj, kjer pride do poškodbe, ne predstavlja odločilne okoliščine za obstoj objektivne ali subjektivne odškodninske odgovornosti. Odločilna so druga dejstva, ki so določena v zakonskih dejanskih stanovih zakonskih določb, ki pridejo v posameznem primeru v poštev.

Nepravilno je nadaljnje stališče tožeče stranke, da naj bi bila odgovornost vrtca za poškodbe otrok v vrtcu objektivne narave.

Dejavnost varstva in vzgoje otrok ni nevarna dejavnost. V okviru te dejavnosti organizirano pustno rajanje v vrtcu ni nevarno. Gre za igro, ki je zajeta v vzgojnovarstveni program vrtca, ki je del zabave in ki je tudi povsem običajna. Vendar dejstvo, da je rajanje običajna igra, še ne pomeni, da je iz take igre izključeno kakršnokoli tveganje. Vsako gibanje v igri, zlasti če je igra kolektivna, je povezano z določenim tveganjem nastanka škode. Vrtec takega običajnega tveganja ne more in tudi ne sme izključiti, ker bi bil pretiran nadzor (ali celo prepoved) tudi tistih iger, ki nosijo minimalna tveganja, v nasprotju s cilji vzgojnovarstvene dejavnosti. Med te cilje spada tudi vzgoja in skrb za razvoj otrokovih gibalnih sposobnosti, kot pravilno poudarja sodišče druge stopnje. Vse obrazloženo pomeni, da je pustno rajanje v vrtcu šteti za običajno igro, ki je sicer lahko povezana z določenim tveganjem nastanka poškodbe, vendar ne gre za tveganje v smislu nevarne dejavnosti, ki bi utemeljevala objektivno odškodninsko odgovornost vrtca, temveč za tveganje v tem smislu, da ni izključeno nesrečno naključje. Do poškodbe na enak način bi kljub skrbnosti staršev lahko prišlo tudi v domačem okolju.

Pravilni so materialnopravni razlogi sodišča druge stopnje, da je za obravnavani škodni dogodek potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), po kateri za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu, odgovarja delovna organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če ne dokaže, da je v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Gre za odgovornost za svojega delavca, ki je subjektivne, ne pa objektivne narave. Da se razbremeni odškodninske odgovornosti, mora delovna organizacija dokazati, da je njen delavec ravnal tako, kot je bilo treba oziroma kot bi ravnala delovna organizacija kot oseba, ki se ukvarja z določeno dejavnostjo. Revizija delavki zavarovanca tožene stranke očita premajhno skrbnost zaradi predolgih nohtov in premajhne pazljivosti pri zamahovanju z rokami. Na prvi očitek je že bilo odgovorjeno, da je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje. Drugi očitek ni utemeljen, ker zahteva od vzgojiteljice pri mahanju z rokami med rajanjem "maksimalno skrbne, pa kljub temu še sproščene gibe". Vzgojiteljica je morala otrokom prikazati, kako bodo prosto rajali in se nato skupaj z njimi (in starši) igrati. Revizija podrobneje ne opredeli, kakšni naj bi bili zahtevani gibi vzgojiteljice. Če jih je razumeti v smislu preprečitve, da bi se otrok, ki nenadoma priteče, zadel v roko, taka zahteva dejansko pomeni prepoved igranja vzgojiteljice z otroki in je zato neutemeljena. Povedano je že bilo, da je pretiran nadzor ali celo prepoved iger, ki nosijo minimalna tveganja, v nasprotju z vzgojno varstvenimi cilji, med katerimi je tudi razvoj gibalnih sposobnosti otrok. Zato vzgojiteljici ni mogoče očitati, da bi glede na konkretne ugotovljene okoliščine ne ravnala tako skrbno, kot bi morala ona sama oziroma kot bi moral vrtec kot profesionalna organizacija, ki se ukvarja z varstvom in vzgojo otrok.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Zavrnilni izrek vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov tožeče stranke.