VSL Sodba II Cp 137/2024

Jedro

Sodišče ni upoštevalo procesnih dejanj toženke, ki jih tožeča stranka ocenjuje kot zavlačevalna (vključno s predlogi za prekinitev postopka). S tem je preprečilo zatrjevano zlorabo pravic in pravilno uporabilo 11. člen ZPP.

Ker je imela toženka za očitane posege pri ureditvi spornega dela solastne poti (dvig terena, tlakovanje površine, postavitev opornega zidu) veljavno obligacijsko podlago (dovoljenje lastnika zemljišča in med vsemi solastniki sklenjen dogovor o načinu uporabe poti), ni zakonskih pogojev za zahtevano zaščito pred vznemirjenjem zaradi navedenih ravnanj, ker niso (bila) protipravna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna opustiti vsako poseganje v solastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parcelna številka 1708/15 k. o. X in v lastninsko pravico na parcelni številki 1708/18 iste k. o., še zlasti: odstraniti AB, oporni zid 4,6 m × 64 cm z zaključnim stebrom in svetilko v višini 85 cm na nepremičnini parcelna številka 1708/15, opustiti parkiranje vozil na tlakovanem trikotnem delu dovozne poti na parcelni številki 1708/15 (pot), odstraniti nasut pesek in tlakovce skupaj z robniki na dovozni poti in po odstranitvi peska (nasipa) pot povrniti v prvotno stanje z nasutjem makadama na način, da bo višinski kot terena 282,42 m. n. v., tako da bo tožeča stranka lahko na nepremičnino parcelna številka 1708/18 postavila nadstrešek skladno z izdanim ji gradbenim dovoljenjem, da ji bo omogočen dostop in parkiranje z vozili pod nadstreškom (točka I/1 izreka); ter za prepoved vsakršnega bodočega nadaljnjega vznemirjanja z opisanimi ravnanji (točka I/2 izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 2.071,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točka II izreka).

2.Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka odstavka 338. člena ZPP1 in kršitve ustavnih pravic (14., 22. in 33. člena Ustave RS). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in plačilom pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude naprej. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Kot dejansko zmotne, protispisne in neobrazložene graja ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje o vseh odločilnih ugotovljenih dejstvih (o načinu pretekle rabe poti po obstoječem dovozu tožene stranke; o soglasju solastnikov za delno posest spornega dovoza; o podanem dovoljenju prvega (izključnega) lastnika toženki za posege oziroma ureditev spornega dela poti) ter pravno presojo, da očitana ravnanja toženke niso bila protipravna. Podaja svojo dokazno oceno. Sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh navedb tožeče stranke, da je napravilo površno in pomanjkljivo dokazno oceno, odločalo mimo trditvene podlage tožene stranke in v nasprotju z izvedenimi dokazi priznalo pravno varstvo osebi, ki je zlorabila pravice ter jo s kršitvijo pravil o prekluziji neupravičeno priviligirala. Zmotno je uporabilo materialno pravo, ker je zanemarilo dvojno pravno podlago (vznemirjenje lastninske in solastninske pravice). Nepravilno je odločeno o parkiranju in odvodnjavanju. Vztraja, da so bila toženkina ravnanja protipravna in da ji je sodišče neupravičeno priznalo sodno varstvo, čeprav je zlorabila pravice. Zaradi odločitve o glavni stvari posledično kot zmotno izpodbija odločitev o stroških.

3.Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj jo višje sodišče zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V mejah pritožbenih navedb in ob uradnem preizkusu, pri katerem pazi na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v okviru podane trditvene in dokazne podlage pravdnih strank pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o zahtevanem negatornem varstvu (očitanih posegih tožene stranke v lastninsko pravico tožeče stranke na zemljišču parcelna številka 1708/18 in v solastninsko pravico na dostopni poti k tej nepremičnini) in varstvu pred zatrjevanimi prepovedanimi imisijami, ki naj bi izvirale iz toženkine nepremičnine in oteževale uporabo nepremičnine tožeče stranke. Pri odločanju je pravilno uporabilo materialnopravne določbe SPZ2 o upravičenjih solastnika (66. člen SPZ), o upravljanju s solastno stvarjo (67. člen SPZ), o zaščiti pred vznemirjanjem (99. člen SPZ) in varstvu solastnika (100. člen SPZ), pri odločanju o zatrjevanih prepovedanih imisijah pa iz 75. člena SPZ. Po pravilno ugotovljenih pravno odločilnih dejstvih je sprejelo pravilno materialnopravno odločitev o obeh tožbenih zahtevkih in jo utemeljilo s pravilnimi pravnimi in dejanskimi razlogi, na katere se tudi pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Ker sprejema odločitev kot pravilno, skupaj z dokazno oceno in razlogi, ki jih ne bo ponavljalo, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene navedbe pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O kršitvah ustavnih pravic in procesnih kršitvah

6.Tožeča stranka zahteva negatorno varstvo (odstranitev opornega zidu z zaključnim stebrom in svetilko; opustitev parkiranja na tlakovani površini solastne poti pred vhodom v hišo tožene stranke; odstranitev nasutega peska, tlakovcev, robnikov na dovozni poti in vzpostavitev prejšnjega stanja z znižanjem višinske razlike, vse tako, da bo tožnica lahko na svoji parceli postavila nadstrešek, za katerega je pridobila gradbeno dovoljenje, da ji bo omogočen dostop in parkiranje vozil pod nadstreškom) ter varstvo pred prepovedanimi imisijami, češ da zaradi zgornjih dejanj tožeče stranke zastaja voda oziroma se stekajo meteorne vode na njeno nepremičnino.

7.Tožbeni zahtevek je bil po izvedenem dokaznem postopku in ugotovitvi, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega in prekomernega ravnanja, v celoti zavrnjen. Z dokazno oceno in ugotovitvijo, da zatrjevanih posegov tožene stranke v (so)lastnino tožeče stranke ni bilo, sodišče ni poseglo v ustavno pravico tožeče stranke do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS).

8.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvah določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 5., 7. in 212. členom ZPP, 11. ter 286. členom ZPP, po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in o kršitvi 14. člena Ustave (o enakosti pred zakonom) in 22. člena Ustave (o enakem varstvu pravic).

9.Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se seznani z navedbami obeh strank, da oceni njihovo dopustnost in relevantnost ter da se v obrazložitvi sodbe opredeli do tistih navedb, ki so dopustne in bistvene za odločitev. Sodišče prve stopnje se je zadostno opredelilo do odločilnih tožbenih navedb o vseh očitanih ravnanjih toženke (ureditev dovoza k toženkini hiši - točka 24 in 25; odvodnjavanje - točka 28; parkiranje in preglednost ceste - točka 24) in pravnih podlagah, na katerih je temeljila svoje zahtevke (posegi v solastninsko in lastninsko pravico tožeče stranke) na eni strani in do dejanskih in pravnih ugovorov tožene stranke (da ne gre za protipravna ravnanja in prepovedane imisije, o dogovoru med solastniki o delni posesti in uporabi poti in o vzrokih za stekanje vode na parcelo tožeče stranke) na drugi strani. Trditvena podlaga toženke o soglasju solastnikov o delni posesti in rabi solastne poti je bila izrecno podana v pripravljalni vlogi na redni številki 24, pritožbene navedbe o sojenju mimo trditev toženke so neutemeljene.

10.Pritožba (razen za videoposnetke) ne konkretizira, katere nedovoljene (prepozne) dokaze in navedbe tožene stranke je sodišče izvedlo, se nanjo oprlo in kako je to vplivalo na zakonitost sodbe. Na relativne procesne kršitve pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Zato na pritožbene očitke o kršitvi pravila o prekluziji (286. člen ZPP) in privilegiranju tožene stranke (neenakopravna obravnava strank - kršitve 14. in 22. člena ustave RS) ne bi bilo treba odgovarjati. Ker pa so očitno neutemeljeni in protispisni, pritožbeno sodišče vendarle opozarja na točko 8 sodbe z jasnimi in pravilnimi razlogi o naknadno predlaganih in izvedenih dokazih (ker niso zavlekli postopka) in neupoštevanju oziroma zavrnitvi naknadnih dokazov (vključno z videoposnetki) ter navedb tožene stranke.

11.Pravilnim in popolno obrazloženim odločitvam glede izvedbe dokazov ni treba ničesar dodati. Nejasne so pritožbene navedbe o toženkini zlorabi procesnih pravic, ker je podajala nove navedbe in dokaze po prvem naroku in predlagala prekinitev postopka. Kot izhaja iz obrazložitve v točki 8 sodbe, sodišče ni upoštevalo procesnih dejanj toženke, ki jih tožeča stranka ocenjuje kot zavlačevalna (vključno s predlogi za prekinitev postopka). S tem je preprečilo zatrjevano zlorabo pravic in pravilno uporabilo 11. člen ZPP. Sankcije za zlorabo procesnih pravic so različne. Najprej pridejo v poštev preventivni ukrepi - neupoštevanje procesnih dejanj, ki pomenijo zlorabo procesnih pravic, kar je pri vodenju postopka sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

12.Sodba ima jasne in popolne razloge o pravno relevantnih dejstvih: o vseh očitanih dejanjih toženke, ki naj bi vznemirjala tožečo stranko; o preteklem, dogovorjenem in izvajanem načinu uporabe poti; o tem, da želi tožnica spremembo ustaljenega načina uporabe solastne poti; o pravno relevantnem soglasju za ureditev dostopne poti na način, kot je izveden v naravi; o možnostih nadaljnje uporabe poti in nepremičnine tožeče stranke na ustaljeni način in tudi o ugotovitvah inšpekcijskega nadzora. Razlogi si med seboj ne nasprotujejo. Omogočajo vsebinski preizkus sprejetih odločitev. Nestrinjanje z razlogi, dokazno oceno in pravno odločitvijo, ki jo izraža pritožba, ne vodi do očitanih kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednje pritožba ne konkretizira. Pritožbenemu sodišču ni treba iskati tehničnih napak pri povzemanju dokazov v obrazložitev, ker na absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti.

13.Pritožnica tudi z očitki o protispisnih ugotovitvah sodbe v resnici kritizira sprejeto dokazno oceno. Ne more uspeti. Dokazna ocena je celovita in kompleksna. Upoštevani so rezultati dokazovanja z več različnimi dokaznimi sredstvi (zaslišanje strank, prič, listine, fotografije, izvedenec) in ob uporabi kombinacije metod. Z enostranskim izpostavljanjem izpovedb tožnice in tistega dela izpovedb prič, ki bi utegnile koristiti tožnici, ne more omajati celovite dokazne ocene sodišča prve stopnje. Utemeljena je z razumljivimi pravnimi in logičnimi argumenti. Procesnih kršitev 8. člena ZPP in po 14. ter 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS torej ni.

O ureditvi sporne poti

14.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo:

-pravdni stranki sta lastnici sosednjih parcel in solastnici vsaka do 1/5 ceste - dostopne poti do njunih nepremičnin;

-sporna pot je bila do leta 2009 v izključni lasti A. A. (prevzemnik zaščitene kmetije); s prodajno pogodbo v letu 2009 je pot prodal štirim kupcem, vsakemu do 1/5, sam je ostal solastnik do 1/5; v pogodbi je bilo ugotovljeno, da gre v naravi za dostopno cesto do stanovanjskih hiš oziroma zemljišč v lasti kupcev, da jo uporabljajo že več kot 20 let, da jim je znana lega, velikost in stanje poti;

-sporni del poti je bil že pred sklenitvijo prodajne pogodbe (2009) namenjen za izključno uporabo toženke, posebej je bil geodetsko odmerjen v letu 1979;

-očitana dela na spornem delu poti (dvig terena zaradi lažjega dovoza v garažo toženke, tlakovanje dovoza, oporni zid) za ureditev dovoza, ki ga je imela edina v uporabi toženka, so se pričela izvajati in je bil dovoz v bistvenem narejen še preden je pot prešla v solastnino;

-toženka je imela dovoljenje za navedeno ureditev dela poti (dovoza) tedanjega izključnega lastnika poti;

-način uporabe solastne ceste (dvignjen teren za dovoz k toženkini hiši, točno določeni in urejeni dovozi za vsako hišo - dogovor med solastniki o izključni uporabi (delni posesti) določenih delov solastne poti v naravi) je bil med solastniki določen in dogovorjen in so se z njim vsi strinjali že pred leti, mirno se je izvrševal že več kot 30 let pred vložitvijo tožbe;

-tožnica je pridobila sporne nepremičnine v svojo (so)last v letu 2019 po darilni pogodbi z B. B., slednja jih je pridobila v svojo last leta 2015 po prodajni pogodbi s C. C.;

-tožeča stranka in njeni pravni predniki so do svoje nepremičnine ves čas lahko in so dostopali le po obstoječem dovozu k svoji nepremičnini, ki je na začetku makadam, naprej tlakovan, na parcelo tožnice se po spornem delu poti, ki ga je uporabljala toženka, ni dalo priti že pred letom 2009;

-preden je solastni delež na cesti pridobila tožnica, do sporov med dotedanjimi solastniki ni prihajalo; nihče ni uporabljal spornega dela poti in ga imel namen uporabljati na način (za dovoz), kot želi sedaj doseči in način rabe spremeniti tožeča stranka; kadar je bilo potrebno, so z večjim vozilom na spornem delu poti lahko manevrirali tudi drugi solastniki, vožnje preko robnikov pa so bile osamljene, niso predstavljale ustaljenega načina uporabe poti;

-toženka z izvedeno ureditvijo spornega dela poti ne ovira solastninske pravice tožnice niti dotedanjega načina izvrševanja solastninske pravice na cesti; tožnica lahko svojo solastninsko in lastninsko pravico še naprej uporablja na način, kot je bil ustaljen med solastniki;

-tožnica želi spremeniti dotedanji način uporabe solastne nepremičnine in na novo preko solastne ceste določiti nov dovoz za svojo parcelo, ki ga bi potrebovala zaradi načrtovane gradnje nadstreška za avtomobile, za katerega je pridobila gradbeno dovoljenje; na tak način ne tožnica ne njena pravna prednica nista nikoli uporabljali poti.

15.Dejansko stanje o zatrjevanem vznemirjenju solastninske in lastninske pravice tožeče stranke je pravilno ugotovljeno. Ugotovitve sodišča o preteklem načinu uporabe spornega dela poti in želenem (spremenjenem) načinu, ki ga želi doseči tožnica zaradi umestitve novega objekta v prostor, imajo oporo v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu. Pritožba jih z ničemer ne omaja. Ob ugotovitvah, da je bil sporni del solastne poti urejen že bistveno preden je pridobila na njem solastninsko pravico tožeča stranka, in ob ugotovitvah o mirnem izvajanju dogovora solastnikov o deljeni uporabi poti, so zgrešeni in neutemeljeni vsi pritožbeni očitki, da je toženka z ureditvijo dovoza k svoji garaži zlorabila svoje pravice.

16.Pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da očitani posegi toženke niso bili protipravni. Ključne so ugotovitve, da je bil obstoječi del sporne poti - dovoz do toženkine hiše - urejen, še preden je pot prešla v solastnino. Pritožnica prezre, da je sodišče že po zapisu pogodbe o prodaji poti ugotovilo, da je bila vsem kupcem poti (med katerimi še ni bilo priče C. C.) znana lega, velikost in stanje nepremičnine. Z zaslišanjem skupnega pravnega prednika vseh solastnikov (prodajalca poti) pa se je zanesljivo prepričalo, da je imela toženka z njegove strani že pred prodajo poti dovoljenje za ureditev dovoza k njeni nepremičnini na sedanji način. Ker je šlo pri prodaji poti za zatečeno stanje in so bili dostopi do posameznih nepremičnin kupcev že urejeni in vsem znani, toženka njihovega soglasja za ureditev dostopa do svoje nepremičnine ni več potrebovala. Pritožbeno izpostavljanje navedb tožene stranke in izpovedbe priče C. C., češ da toženka pri njej ni iskala soglasja za dela, torej ne more omajati pravilne presoje sodišča, da posegi toženke niso bili protipravni. Pridobljeno dovoljenje lastnika nepremičnine za gradnjo/ ureditev dovoza izključuje protipravnost njenega (graditeljevega) ravnanja.

17.Pravilna je tudi dokazna ocena in pravni zaključek sodišča prve stopnje, da so se solastniki po pridobitvi poti v solastnino sporazumeli o ohranitvi ustaljenega načina (deljene) uporabe solastne poti. S fotografijami v spisu in izpovedbami toženke in prič je bilo zanesljivo ugotovljeno, da tožnica in njeni pravni predniki do svoje nepremičnine nikoli niso dostopali preko spornega dovoza toženke, ampak zgolj po "svojem" dovozu (v začetku makadam, naprej tlakovan). Za nasprotno pritožbeno oceno ni podlage v zbranih in pravilno ocenjenih dokazih. Dostop preko spornega dela poti onemogoča ne le na fotografijah vidna višinska razlika med sosednjimi zemljišči z opornim zidom, kar kot moteče uveljavlja tožnica, pač pa tudi ciprese, ki so po ugotovitvah sodišča prve stopnje zasajene na zemljišču tožnice vzdolž zidu in stebra s svetilko na spornem dovozu. Spričo navedenih fizičnih ovir ostajajo pritožbene navedbe o dostopanju preko tega dela zemljišča na parcelo tožnice neprepričljive.

18.Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do toženkinih navedb in njenega pravnega naziranja o pravnih podlagah, ki izključujejo protipravnost njenih ravnanj. V točki 23 je kot zmotne zavrnilo navedbe o priposestvovanju služnostne pravice na lastni stvari. Na pravno podlago, ki jo ponujajo pravdne stranke, sodišče ni vezano. V okviru toženkine trditvene podlage in na podlagi ugotovljenih dejstev o izvedenem dokaznem postopku pa je pravilno presodilo, da je imela toženka za očitano ureditev dostopne poti in svojo (izključno) uporabo tega dela solastne poti veljavno (pogodbeno) podlago. Ugotovitve o načinu in času ureditve spornega dovoza, o dvajsetletni deljeni uporabi ceste na enak ustaljen način pred sklenitvijo prodajne pogodbe iz leta 2009, o vsebini prodajne pogodbe o prodaji poti ter o nadaljnjem mirnem izvajanju dogovorjenega načina uporabe poti med solastniki, ki je trajalo vse do tedaj, ko je solastni del obravnavane poti pridobila tožnica, imajo oporo v pravilno ocenjenih listinah (prodajna pogodba), fotografijah stanja v naravi, in pravilno ocenjenih izpovedbah podpisnikov prodajne pogodbe iz leta 2009 in njihovih pravnih naslednikov. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo komu, v katerih delih in zakaj je verjelo in zakaj in v katerih delih ne. Pritožbeno sodišče mu spričo natančne analize procesnega gradiva lahko le pritrdi. Z golim zanikanjem ključnih ugotovljenih dejstev pritožba ne omaje prepričljive in logične dokazne ocene sodišča prve stopnje. Tudi z očitki o nepravilni in neupoštevni dokazni oceni listine inšpekcijskega organa z dne 3. 5. 2019 ne, s katerim se je sodišče prepričalo, da izdelani dostop do toženkine hiše po tehnični plati ne ovira (javnega) prometa na cesti. Gre za dodatno podkrepitev pravilnega zaključka sodišča, da očitane ovire ne vznemirjajo (tudi) solastnikov sosednjega zemljišča.

19.Za določitev načina rabe stvari v solastnini je res potrebno soglasje vseh solastnikov (peti odstavek 67. člena SPZ), kot pravi pritožba. V obravnavanem primeru je bila po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pogodba o načinu deljene uporabe solastnine sklenjena s pisno pogodbo o prodaji poti, ki so jo podpisali vsi tedanji solastniki. Pogodba je bila v celoti tudi realizirana. V skladu s prvim odstavkom 99. člena SPZ lahko lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha, če ga kdo tretji protipravno vznemirja. Medsebojno petitorno zaščito imajo tudi solastniki (100. člen SPZ). Varovana dobrina je mirno uživanje (so)lastninske pravice. Negatorna tožba je izključena, kadar je tretji - toženec pooblaščen na podlagi stvarne pravice, zakonske omejitve lastnine, sosedskega prava ali obligacijskega razmerja, da vznemirja lastnika, torej, ko je lastnik stvari dolžan trpeti vplive na svojo stvar3. Ker je imela toženka za očitane posege pri ureditvi spornega dela solastne poti (dvig terena, tlakovanje površine, postavitev opornega zidu) veljavno obligacijsko podlago (dovoljenje lastnika zemljišča in med vsemi solastniki sklenjen dogovor o načinu uporabe poti), po pravilni odločitvi sodišča prve stopnje ni zakonskih pogojev za zahtevano zaščito pred vznemirjenjem zaradi navedenih ravnanj, ker niso (bila) protipravna. Dejstvo, kje (drugje) ima tožnica z gradbenim dovoljenjem predviden vhod in dostop do svoje nepremičnine, za obravnavani lastninski spor ni relevantno. Sodišče navedb tožeče stranke v tej smeri ni prezrlo. Utemeljeno jih je zavrnilo v točki 21, kar na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ni vplivalo.

O parkiranju in oviranju dostopa s tožničinega zemljišča na pot

20.Vprašanje pravilne presoje uporabe 99. člena SPZ terja tudi presojo, ali sporni posegi (oporni zid s svetilko in ugotovljeno občasno parkiranje avta na spornem tlakovanem delu poti) ovirajo preglednost ceste oziroma dostop s tožničinega zemljišča na cesto. Na podlagi mnenja izvedenca, fotografij stanja v naravi in ugotovljenega dolgoletnega načina izvajanja solastninske pravice je sodišče ugotovilo, da postavljeni oporni zid, steber s svetilko in občasno parkiranje avtomobila pred tožničino garažo ne ovira preglednosti ceste in v ničemer ne spreminja dotedanjega izvajanja solastninske pravice. Z že omenjenim zapisnikom inšpekcijskega organa pa se je prepričalo, da izdelani dovoz ne ovira niti javnega prometa na ulici. V ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera po pravilni oceni sodišča prve stopnje navedena ravnanja ne pomenijo ovire pri izvrševanju solastninske pravice oziroma protipravnega vznemirjenja lastninske pravice tožeče stranke.

O odvodnjavanju

21.Na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke je sodišče ugotovilo:

-da se meteorna voda v večjem delu zliva s ceste na uvoz pred garažo tožnice, le v minimalni količini tudi s površine tlakovanega uvoza pri uvozu tožene stranke;

-da je vzrok za odtekanje vode na parcelo tožnice prenizka umestitev njenih nepremičnin v prostor in ne v postavitvi zidu, dvigu klančine in tlakovanju dovoza na solastni cesti;

-da odstranitev vtoževanega peska (znižanja nivoja ceste na spornem delu), tlakovane površine in opornega zidu ne bi preprečile stekanja meteornih voda na nepremičnino tožeče stranke;

-da je težave mogoče odpraviti na druge načine, ki jih je podal izvedenec, in da zamakanja ne bi bilo mogoče preprečiti, tudi če bi toženka naredila vse, kar v tej pravdi zahteva tožeča stranka.

22.Protispisni in očitno neutemeljeni so pritožbeni očitki, da se je sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja nepravilno oprlo na predložene prepozne videoposnetke. Iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, da se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca in video gradivo, ki je bilo pravočasno predloženo v spis in ga je skupaj z drugimi izvedenimi dokazi pravilno dokazno ocenilo.

23.Vsako poseganje v lastninsko pravico sosednje nepremičnine še ne pomeni protipravnega posega, ki bi opravičevalo sodno varstvo. Poseg postane protipraven, ko preseže določen tolerančni prag. Lastniku nepremičnine gre sodno varstvo pred vznemirjenjem, kadar je uporaba njegove nepremičnine zaradi posega otežkočena preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna in če poseg povzroča znatnejšo škodo (75. člen SPZ). Tožnica ni dokazala, da bi prekomerno odtekanje voda na njeno nepremičnino prihajalo (le) z nepremičnine tožene stranke, pa tudi tega ne, da je stekanje vode, ki v ugotovljenem minimalnem obsegu priteka s toženkine nepremičnine, presegalo krajevno običajno mero ali da bi ji zaradi tega nastajala znatnejša škoda. Ker je sodišče s strokovnim mnenjem izvedenca zanesljivo ugotovilo, da odstranitev ovir, ki jih zatrjuje tožnica, očitanega stekanja voda na tožničino nepremičnino ne bi moglo preprečiti, je bil zahtevek na odstranitev teh ovir utemeljeno zavrnjen. Zahtevek za povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način.

24.Pritožbeni razlogi niso podani. Po pravilni ugotovitvi dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zatrjevanih in uradno upoštevanih procesnih kršitev in kršitev ustavnih pravic, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

25.O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženka pa je z odgovorom na pritožbo v bistvenem le povzela svoje navedbe s prve stopnje, s čimer ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Zato naj tudi ona sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka v (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami.

3Frantar, T., Stvarno pravo, GV Ljubljana, 1993, stran 64 in 65.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 11 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 66, 67, 99

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSL Sodba II Cp 137/2024

ECLI:SI:VSLJ:2025:II.CP.137.2024 Civilni oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Zveza:

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas