Jedro

To, ali je ta del škode nastal v posledici v nesreči utrpele poškodbe ledvene hrbtenice ali pa v posledici do nesreče zanj nezaznavnih degenerativnih sprememb, prirojene anomalije in klinasto stisnjenega vretenca, ki pa so ravno zaradi nesreče postale za tožnika zaznavne, je v pogledu obstoja vzročne zveze nepomembno. Nepravilne (ali pomanjkljive) trditve o tem zato to ne morejo biti razlog za zavrnitev dela zahtevka, ki se nanaša na ta del škode.

V primeru, ko je glede določenega dejstva dokazni standard, po katerem je izključen vsak razumen dvom v njegovo resničnost, nedosegljiv, je mogoče odločati tudi na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti, pri čemer se najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, to pa je tisti, ki presega 50 %. Na podlagi mnenja izvedenca, ki je zgolj dopustil možnost, da so spremembe tožnikovega življenja po nesreči lahko bile sprožilni element za manifestacijo težav z ledveno hrbtenico, pa ni mogoče zaključiti, da je vzročna zveza dokazana z nadpolovično verjetnostjo.

Tožena stranka bo prisojene zneske odškodnine iz naslova izgubljenega dohodka znižala za akontacijo dohodnine in tožniku izplačala zgolj tak zmanjšan znesek. Obveznost bo s tem delno izpolnjena direktno tožniku, delno pa Republiki Sloveniji. Do kakršnekoli obogatitve tožnika zato ne more priti.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v - točki II izreka glede zahtevka za plačilo zneska 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2008 dalje do plačila in - točki III izreka.

V preostalem se pritožba tožeče in v celoti pritožba tožene stranke zavrne in v izpodbijanih, a nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bilo toženi stranki naloženo, da tožeči stranki plača iz naslova nepremoženjske škode znesek 5.534,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2009 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 3.800,00 EUR, in sicer od 24. 4. 2009 do 1. 6. 2009, iz naslova premoženjske škode pa znesek 4.734,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2009 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.570,00 EUR in sicer od 24. 4. 2009 do 1. 6. 2009 (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek (to je zahtevek za plačilo 10.466,00 EUR s pripadki iz naslova nepremoženjske škode ter zahtevek za plačilo 23.591,54 EUR s pripadki iz naslova premoženjske škode), je bil zavrnjen (točka II izreka). Glede stroškov je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 575,74,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija del odločitve pod točko II izreka, tožena stranka pa del odločitve pod točko I ter stroškovno odločitev. Obe uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Obe priglašata tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) meni, da je prisojena odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem prenizka. V tem delu vlaga pritožbo za neprisojenih 2.000,00 EUR. Opozarja na svojo izpovedbo in ugotovitve izvedenca. Slednji je ob zaslišanju izpovedal, da so prav posledice nesreče sprožile tožnikove težave tudi z ledvenim delom hrbtenice in da bi bil tožnik sicer lahko še leto ali več brez težav. Meni, da njegova trditev, da je utrpel zlom vretenca, ne more biti razlog za zavrnitev dela zahtevka. Tožnik je imel razlog, da je postavil takšno trditveno podlago (medicinska dokumentacija, stališče dr. P.). Tudi za strah prisojena odškodnina je prenizka. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik šolan glasbenik in živi za in od glasbe. Trpel je strah, ali (in kako) bo še lahko nadaljeval s svojim glasbenim udejstvovanjem. O tem je izpovedala tudi žena. Meni, da umetniki močneje čustvujejo, globoko skrbijo in zaradi tega je bil tudi njegov strah toliko večji. Sodišče bi mu moralo prisoditi celoten vtoževan znesek, to je še 1.100,00 EUR. Nepravilno je prisojena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi v zvezi s tem opozarja na nepravilno stališče sodišča, da je tožnik zahtevek utemeljil s trditvami, ki so se v postopku izkazale za neresnične ter s tem povezane ugotovitve izvedenca. Meni, da njegova trditvena podlaga zadošča in bi mu moralo sodišče priznati najmanj 5.650,00 EUR oziroma 2.150,00 EUR več. Za ta znesek se pritožuje. Glede škode, ki je tožniku nastala iz naslova potrebne pomoči in postrežbe meni, da je sodišče nepravilno upoštevalo nekaj let staro sodno prakso in urno postavko v višini 2,92 EUR, namesto postavke najmanj v višini 4,00 EUR. To je odškodnina za neprofesionalno pomoč in postrežbo, ki jo prisojajo in so jo prisojala prvostopenjska in instančna sodišča v mnogih primerih. Pomoč je potreboval najmanj 150 ur. O tem je kot priča izpovedala tudi žena. Meni, da mu pripada še neprisojenih 395,00 EUR. Nepravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik 6 mesecev ni mogel poučevati harmonike. Glede učenca N.V. je sodišče nenatančno navedlo, da tožnik ni prepričljivo izkazal, da bi ga v letu 2008 poučeval glasbo. Sodišče se je samo od sebe sklicevalo na to, da je bil datum začetka pouka 10. 9. 2007 in da naj bi priča V. povedal, da je tožnik prihajal pol leta do enega leta, ni pa upoštevalo, da je izpovedal tudi o tem, da sta se dogovorila za dlje časa, to je dve ali tri leta. Priča je tudi potrdila, da je imel tožnik nesrečo in da takrat ni hodil poučevat. Je pa prihajal pred škodnim dogodkom pol leta do eno leto. Nepravilno je delno zavrnjen zahtevek, ki se nanaša na poučevanje A. V.. Priča D. V. je izpovedal, da je bil dogovor sklenjen za eno leto. Jasno je torej, da bi tožnik otroka učil vsaj 10 mesecev, ko zaradi poškodbe tega ni mogel početi in ne le šest, kot je ugotovilo sodišče. Nepravilno je zavrnjen zahtevek za škodo, ki je tožniku nastala, ker ni mogel igrati v gostilni D., čeprav je priča D. H. potrdila sklenitev pogodbe o igranju in višino plačila. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je prišlo do avtomatske prekinitve pogodbe, ker tožnik do prometne nesreče še ni igral. Nobena od pogodbenih strank namreč ni ugotovila nobene kršitve, če bi bilo drugače, bi o tem izpovedal tožnik, če ne tožnik, pa priča D. H.. Pojasnjuje, da decembra 2007 ni nastopal, ker ni bilo ustreznih rezervacij, pogodba pa zato ni bila kršena. Sodišču očita nenatančnost, saj bi lahko ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena za nastopanje na zabavah in sicer za ponedeljke, torke in srede od 3. 12. 2007 dalje, ni pa bilo v pogodbi navedeno, kateri ponedeljek, torek in sredo naj bi tožnik začel nastopati. Do avtomatske prekinitve pogodbe zato ni prišlo, takšno kršitev pa bi morali pogodbeni stranki tudi ugotoviti. V konkretnem primeru o prekinitvi priča ni izpovedala in sodišče tega samo ne more ugotoviti. V izogib plačilu prevelikih sodnih taks se pritožuje zgolj za neplačanih 800,00 EUR, ki bi jih zaslužil z igranjem za Novo leto ter neplačanih 7.200,00 EUR, za katere meni, da bi jih najmanj zaslužil v letu 2008. Ta znesek predstavlja približno polovico možnega zaslužka. Opozarja še, sta pogodbeni stranki pri pogodbi vztrajali, kar je dopustno. Tudi sicer pogodbe za igranje sploh ne bi potreboval, saj bi lahko igral tudi na podlagi ustnega dogovora.

Tožena stranka v svoji pritožbi navaja, da je sodišče ugotovilo, da tožnik zaradi nesreče ni mogel igrati in poučevati glasbe za čas od prometne nesreče, to je 21. 12. 2007 do 11. 5. 2008, nato pa je ne glede na to menilo, da je vzročna zveza podana za celo leto. Splošno znano naj bi bilo, da se pogodbe sklepajo za eno leto, dokaz nasprotnega pa naj bi bil na toženi stranki. Tako ugotovljena vzročna zveza je napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi ter tudi v nasprotju s preostalo obrazložitvijo sodbe. S tem je sodišče zagrešilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovitve sodišča o obstoju vzročne zveze glede poučevanja harmonike ter igranja v T. D. kar v celem letu 2008, so zato napačne. Poleg tega je dokaz vzročne zveze na tožeči stranki, ne pa na toženi. Meni, da je sodišče nekritično presojalo pričanje D. V. ter B. V.. Bila sta neprepričljiva, izpovedbi pa tudi nista skladni z listinskimi dokazi. Splošno znano je, da se šolsko leto v srednjih šolah zaključi z začetkom junija, nesreča pa je bila 21. 12. 2007. Ugotovitvam o poučevanju v obdobju 10-tih mesecev zato ni mogoče slediti. Meni, da je vprašanje, ali je tožnik prejemal neto ali bruto zneske pomembno. Tožnik, ki je harmoniko poučeval na črno, ne more biti neupravičeno obogaten. Izplačilo celotnega zneska, brez odbitka davčnih obveznosti pa bi pomenilo prav to. Opozarja na določila Zakona o dohodnini, ki tožniku nalagajo dolžnost plačila dohodnine. Opozarja, da se dohodnina plača tudi od odškodnine, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, zavarovalnica, ki ji je naloženo plačilo odškodnine, pa je tudi zavezana za plačilo akontacije. Tožnik je upravičen zgolj do neto zneska. V zvezi s tem bi sodišče moralo postaviti izvedenca finančne stroke. Ker tega ni storilo, je relativno bistveno kršilo postopek. Meni, da je napačna tudi odločitev glede pravdnih stroškov. Tožnik je z zahtevkom uspel v sorazmerno tako nizkem znesku, da bi moralo sodišče odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške.

Na pritožbo tožene stranke je tožnik odgovoril. Meni, da je pritožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Glede pritožbe tožeče stranke Obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Opredelitev (dejstev) pravno pomembne vzročne zveze sodi v oškodovančevo trditveno in dokazno breme.

Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritrjuje pritožbi, da je tožnik svojemu trditvenemu bremenu v tem pogledu zadostil, saj je trdil, da je vsa škoda, tudi tista, ki se navezuje na težave z ledveno hrbtenico, posledica prometne nesreče v kateri je bil udeležen in za katero je v celoti odgovoren zavarovanec tožene stranke. To, ali je ta del škode nastal v posledici v nesreči utrpele poškodbe ledvene hrbtenice ali pa v posledici do nesreče zanj nezaznavnih degenerativnih sprememb, prirojene anomalije in klinasto stisnjenega vretenca, ki pa so ravno zaradi nesreče postale za tožnika zaznavne, je v pogledu obstoja vzročne zveze nepomembno. Nepravilne trditve o tem zato to tudi ne morejo biti razlog za zavrnitev dela zahtevka, ki se nanaša na ta del škode.

Ne glede na to pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tisti del zahtevka, ki se nanaša na zatrjevano škodo iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je povezana z ledveno hrbtenico, zavrnilo, pravilna. V tem delu namreč ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazana vzročna zveza.

V sodni praksi tako velja, da je v primeru, ko je glede določenega dejstva dokazni standard, po katerem je izključen vsak razumen dvom v njegovo resničnost, nedosegljiv, mogoče odločati tudi na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti, pri čemer se najpogosteje uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, to pa je tisti, ki presega 50 % (1). V konkretnem primeru pa na podlagi mnenja izvedenca, ki je zgolj dopustil možnost, da so spremembe tožnikovega življenja po nesreči (nošenje mavca, berglje, šepanje) lahko bile sprožilni element za manifestacijo težav z ledveno hrbtenico, ni mogoče zaključiti, da je vzročna zveza dokazana z nadpolovično verjetnostjo. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom, da zatrjevana škoda v zvezi z ledveno hrbtenico ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Neutemeljeni so posledično pritožbeni očitki o prenizko prisojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih tožnik utemeljuje s trditvami o vzročni zvezi med prometno nesrečo ter težavami z ledveno hrbtenico.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). To načelo po eni strani terja upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanca, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razponov odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična, tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku za ugotovljeno škodo po njeni širši in ožji individualizaciji prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza zgoraj navedenim merilom.

Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina (ob upoštevanju, da škoda, ki je posledica težav z ledveno hrbtenico ni v vzročni zvezi z nesrečo) za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 5.000,00 EUR, strah 1.100,00 EUR in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.500,00 EUR.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v nezgodi utrpel udarnino prsnega koša, udarnino medenice, izpah prvega in drugega prsta desne roke in odrgnine po obeh kolenih. Tožnik je med zdravljenjem, ki se je zaključilo v aprilu 2008, trpel nevšečnosti (dvakrat se je zdravil v bolnišnici, trikrat je bil pregledan v travmatološki ambulanti, izpostavljen je bil ionizirajočemu sevanju, 30 - krat je bil na fizikalni terapiji, 19 dni je nosil imobilizacijo z mavcem desne noge, med zdravljenjem je jemal antibiotike, sredstva proti bolečinam in pomirjevala ter bil petkrat pregledan pri izbranem zdravniku) in bolečine (en teden hude, dva tedna srednje hude in štiri mesece lahke). Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti te okoliščine primerno upoštevalo. Prisojeni znesek tudi ne odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse.

Ustrezno je odmerjena tudi odškodnina iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je posledica zgoraj naštetih poškodb. Kot je ugotovilo sodišče, ima tožnik v predelu prstov desne noge bolečine pri spremembah vremena ter dalj časa trajajoči hoji. Pri takšni hoji ima bolečine tudi v predelu desnega kolka s tem, da so le-te v 50% posledica poškodbe, v ostalih 50% pa posledica sprememb v kolčnem sklepu. Prisojena odškodnina iz tega naslova v višini 3.500,00 EUR zato ni prenizko odmerjena in je skladna tudi z obstoječo sodno prakso, za katero je primere navedlo že sodišče prve stopnje.

Glede na intenzivnost in trajanje strahu je v primernem znesku odmerjena tudi odškodnina za prestani strah. Ob nesreči je tožnik utrpel kratkotrajen, a zelo intenziven strah, nato pa dva meseca še srednje hud strah za izid zdravljenja. Takšno intenzivnost strahu je sodišče ugotovilo ne le na podlagi mnenja izvedenca, pač pa tudi izpovedbe samega tožnika. Ker je slednji ob zaslišanju opisal svoje lastno občutenje strahu ob nesreči in v času zdravljenja, kar je sodišče tudi upoštevalo, je očitek, da je bilo premalo upoštevano, da je tožnik umetnik, ki intenzivneje doživlja strah, neutemeljen.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik pomoč in postrežbo v času zdravljenja potreboval pet tednov po dve uri dnevno, skupaj 70 ur. Res je sicer, da iz izpovedbe tožnika in priče M.S. izhaja, da je tožnik pomoč potreboval dlje časa, vendar pa njunim izpovedbam iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje že navedlo in se pritožbeno sodišče z njimi strinja in se nanje sklicuje, ni mogoče slediti in je treba upoštevati predvsem mnenje izvedenca. Mnenje izvedenca pa ugotovitve o času potrebne pomoči potrjuje.

Pravilno je bilo odločeno tudi o višini te škode. Ker je urni postavki nad zneskom 2,92 EUR tožena stranka (obrazloženo) ugovarjala, je bila dolžnost tožnika, da trditev, da znaša urna postavka 4,00 EUR, na ustrezen način dokaže. Tega pa ni storil. Ker ni šlo za profesionalno pomoč in postrežbo, se na ceno teh storitev ne more sklicevati, glede cene za neprofesionalno pomoč pa se je zgolj pavšalno skliceval na sodno prakso, ki naj bi priznavala višjo urno postavko. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je pri ugotavljanju višine škode sledilo toženi stranki oziroma tisti višini urne postavke, ki ni bila prerekana.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča, da tožnik ni dokazal, da bi v letu 2008, če ne bi bil poškodovan v prometni nesreči, N. V. poučeval glasbo. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem sklicuje na razloge, ki jih je v točki 23 izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Dodaja zgolj to, da imajo ugotovitve o datumu, ko naj bi se poučevanje začelo ter njegovem trajanju, podlago v izvedenih dokazih (pogodba – A64, izpovedba priče L. V.). Drži sicer, da je L. V. potrdil, da je imel tožnik prometno nesrečo in da v tem času ni poučeval, vendar pa je v tem delu izpovedba v nasprotju s tistim, kar je priča povedala pred tem in ji zato sodišče utemeljeno ni sledilo.

Pravilna je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik A. V. v letu 2008 lahko učil (le) še šest mesecev, to je do konca šolskega leta. Na podlagi pogodbe (A62) je namreč ugotovilo, da je bila le-ta sklenjena za šolsko leto 2007/2008. Šolsko leto pa se zaključi v zadnji polovici junija. Glede na to, da se je tožnik poškodoval 21. 12. 2007, je s poučevanjem tako moral prenehati šest mesecev pred iztekom dogovorjene dobe. Na ugotovitev, da je šlo za dogovor o poučevanju za šolsko leto, ne more vplivati dejstvo, da je zaslišana priča D. V. izpovedoval o dogovoru za eno leto, saj pogodba izkazuje drugače. Je pa pritožba utemeljena v delu, ki se nanaša na škodo, ki jo tožnik zatrjuje v posledici nemožnosti nastopanja v gostilni D.. Za ugotovitev, da je še pred tožnikovo nesrečo prišlo do avtomatske prekinitve pogodbe, saj je tožnik pogodbo kršil, sodišče prve stopnje ni imelo trditvene podlage (2), poleg tega pa je tak (materialnopraven) zaključek, upoštevajoč ugotovljena dejstva, vsaj preuranjen.

Drži sicer, da je v pogodbi (priloga A67) zapisano, da se v primeru kršitve s strani izvajalca in naročnika le-ta avtomatsko prekine, vendar pa tega, da tožnik do trenutka, ko se je poškodoval, v tem lokalu še ni igral, ne da bi bilo ugotovljeno tudi zakaj ne, ni mogoče opredeliti kot kršitev pogodbe. Razlogi za to, da tožnik v decembru še ni nastopil, so namreč lahko različni, med drugim tudi takšni, ki ne pomenijo kršitve pogodbe. Tako tožnik v pritožbi opozarja, da v decembru 2007 ni bilo nastopov, ker ni bilo ustreznih rezervacij, sta pa pogodbeni stranki pri pogodbi vztrajali. Zaslišana priča D. H. namreč o kakršnihkoli kršitvah pogodbe in njeni prekinitvi pred trenutkom, ko se je tožnik poškodoval, ni izpovedovala.

Odločitev pa, kot je bilo že navedeno, v tem delu ni le materialnopravno nepravilna, pač pa je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo kršitve ter zaključkom, da je prišlo do prekinitve pogodbe, prekoračilo tudi trditveno podlago, ki sta jo ponudili pravdni stranki (7. člen ZPP). Na to smiselno opozarja tudi tožnik v pritožbi.

Pritožbi je bilo iz navedenih razlogov v tem delu potrebno ugoditi. Ker je zaradi opisane kršitve in napačne materialnopravne presoje ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je pritožbeno sodišče na podlagi 354. in 355. člena ZPP sodbo v tem delu oziroma za znesek 8.000,00 EUR s pripadki (tožnik je odločitev v tem delu izpodbijal zgolj do višine 8.000,00 EUR) razveljavilo in vrača zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožene stranke Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen, saj si razlogi, ki jih je navedlo v zvezi z ugotovljeno vzročno zvezo, ne nasprotujejo. Drži sicer, da je ugotovilo, da zaradi bolečin, ki so posledica poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči, tožnik ni mogel poučevati in igrati harmonike najdlje do 11. 5. 2008, vendar pa je vzročno zvezo za obdobje po 11. 5. 2008 utemeljilo z ugotovitvijo, da se pogodbe o poučevanju glasbe in pogodbe za druge dejavnosti šolnikov sklepajo za obdobje enega leta oziroma obdobje enega šolskega leta. Zato obstaja velika verjetnost, da so si učenci poiskali novega učitelja. V takšnem primeru tožnik s poučevanjem, tudi po tem, ko bi to sicer, upoštevajoč zdravstveno stanje, že lahko delal, ni mogel nadaljevati. Razlogi v tem delu se smiselno nanašajo tudi na igranje v T. D.. Nasprotja torej ni.

Dejstvu, da so bile pogodbe, ki jih je sklenil tožnik, sklenjene za obdobje enega leta oziroma v nekaj primerih enega šolskega leta, torej tudi za obdobje po 11. 5. 2008, toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje pritožnica ne izpodbija niti v pritožbi. V pritožbi tudi ne izpodbija ugotovitve, da obstaja velika verjetnost, da je bil tožnik kot učitelj (oziroma angažiran izvajalec) zaradi nemožnosti poučevanja oziroma igranja, nadomeščen z novim učiteljem oziroma drugim izvajalcem tudi v času, ko bi sicer že lahko igral oziroma poučeval glasbo. Ker je temu tako, tudi podlage za trditev, da je vzročna zveza napačno ugotovljena, ni.

Tudi ne drži, da bi sodišče prve stopnje dokazno breme glede tega, da tožnikove pogodbe niso bile sklenjene za eno leto, prevalilo na toženko. Tega, kot je bilo ugotovljeno, niti ni trdila. Sodišče je toženo stranko opozorilo le na dokazno breme v zvezi z njeno trditvijo, da bi tožnik po 11. 5. 2008 s poučevanjem oziroma igranjem lahko nadaljeval. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nasprotja med ugotovljeno vzročno zvezo oziroma ugotovljenimi dejstvi v zvezi s tem, ter izvedenimi dokazi. Ker pritožnica očitkov v tem delu tudi ne konkretizira, jih pritožbeno sodišče zato zavrača. Tožena stranka neutemeljeno graja dokazno oceno izpovedbe prič D. V. in B. V.. Obe izpovedbi je sodišče namreč skrbno ocenilo in ju primerjalo tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, predvsem izpovedbo tožnika in vsebino predloženih pogodb. Dejstvo, da so se pogodbe podpisovale za nazaj, še ne pomeni, da (ustnega) dogovora med posamezno pričo in tožnikom glede poučevanja ni bilo. V čem naj bi se izpovedbi obeh prič ne ujemali z listinskimi dokazi, pa pritožnica ne pojasni. Glede na to, da je tožnik B. V. v letu 2007 učil dva do tri mesece, pogodba pa je bila dogovorjena za obdobje enega leta, je pravilen tudi zaključek, da bi ga tožnik, če ne bi bil poškodovan, poučeval še nadaljnjih 10 mesecev.

Neutemeljeni so tudi očitki, ki se nanašajo na vprašanje, ali je tožnik prejemal plačilo v neto ali bruto zneskih oziroma na to, da sodišče tožniku ni prisodilo (le) neto zneskov.

Zavezanec za plačilo dohodnine je fizična oseba (4. člen Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh-2). Posamezne obdavčljive vrste dohodkov so naštete v 18. členu tega zakona. Tudi odškodnina, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, je obdavčljiva (peti odstavek 27. člena ZDoh-2). K plačilu davka od dohodka je torej zavezana fizična oseba, ki je upravičena do te odškodnine. Zavezanec je dolžan plačevati akontacijo dohodnine (prvi odstavek 124. člena ZDoh-2). Izračun akontacije se opravi z davčnim obračunom ali z odmero akontacije dohodnine. Če se izračun akontacije opravi na prvi način, to je na podlagi davčnega obračuna z davčnim odtegljajem, potem je ta izračun dolžan opraviti plačnik davka (drugi odstavek 125. člena ZDoh-2). Plačnik davka pa je oseba, ki izplačuje obdavčljive dohodke (tretji odstavek 125. člena ZDoh-2). Plačnik davka in zavezanec za plačilo dohodnine sta lahko dve različni osebi. Če nista isti, plačuje akontacije plačnik davka in ne zavezanec in jih celo mora plačati. Podrobnosti so urejene v Zakonu o davčnem postopku (Ur. l. RS št. 117/2006 in naslednji). Pritožnica ima torej prav, ko trdi, da je kot izplačevalec odškodnine tudi zavezana za plačilo akontacije dohodnine. Vendar pa to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je tožnik prejemal neto ali bruto zneske in tožniku prisoditi zgolj neto znesek. Ker to ni potrebno, tudi ni bilo nobene potrebe, da bi bil v postopku postavljen izvedenec finančne stroke.

Čeprav plača akontacijo dohodnine plačnik, se z akontacijo dohodnine v resnici izpolnjuje davčna obveznost davčnega zavezanca. Če plačnik plača akontacijo dohodnine, to torej stori v korist davčnega zavezanca. Morebitno plačilo akontacije davka (po davčnopravnih predpisih) pomeni torej izpolnjevanje obveznosti, nastale po civilnopravnih predpisih, do davčnega zavezanca. Povedano drugače: tožena stranka bo prisojene zneske odškodnine iz naslova izgubljenega dohodka znižala za akontacijo dohodnine in tožniku izplačala zgolj tak zmanjšan znesek. Obveznost bo s tem delno izpolnjena direktno tožniku, delno pa Republiki Sloveniji. Takšno ravnanje toženke bo veljalo za izpolnitev po prvem odstavku 280. člena OZ. Do kakršnekoli obogatitve tožnika zato ne more priti (3).

O delu pritožbe, ki se nanaša na stroškovno odločitev, se pritožbeno sodišče posebej ne izjavlja, ker to ni potrebno. Stroškovno odločitev je bilo namreč potrebno razveljaviti že zaradi delne razveljavitve odločitve o glavni stvari in bo torej o stroških sodišče prve stopnje ponovno odločalo s končno odločbo.

Pritožba tožene stranke je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in vrača zadevo v novo sojenje, je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

(1) Primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, stran 731 in odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 153/2009. (2) Nobena od pravdnih strank tako ni trdila, da bi tožnik na kakršenkoli način kršil sklenjeno pogodbo, niti tega, da je le-ta zato nehala veljati.

(3) Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v zadevi II Cp 126/2012.