Jedro

Invalidu III. kategorije je delovno razmerje pri delodajalcu zakonito prenehalo, ker mu je delodajalec v skladu z določbo 1. odst. 140. čl. ZPIZ in v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje zagotovil ustrezno delovno mesto pri drugem delodajalcu, potem ko je ugotovil, da ne razpolaga z ustreznim delovnim mestom, na katerega bi tožnika kot invalida III. kategorije lahko razporedil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se kot nezakoniti razveljavita odločbi tožene stranke in sicer odločba uprave, št. 242 HM/DT z dne 24.3.1998 in sklep komisije za pritožbe, št. 109 JP/VV z dne 10.7.1998, da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo ter mu povrniti prikrajšanje pri plači in na ostalih nadomestilih za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja naprej, dokler bodo obstajali zakoniti pogoji, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače oz. nadomestila do plačila ter mu za navedeni čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter mu povrniti povzročene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila, vse v roku 8 dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da nima sodba sodišča prve stopnje razlogov, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede "ustreznega dela" pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje stoji namreč na stališču, da tožnik prejema od ZPIZ-a prikrajšanje pri plači zaradi nepriznavanja nadomestila iz naslova delovne dobe. Namreč navedeni delodajalec mu tega nadomestila ne priznava, zato je treba ugotoviti, da ne gre za ustrezno delo, saj je tožnik sklenil delovno razmerje zaradi plače in ne zaradi veselja do dela pri delodajalcu.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe. Navaja pa, da za uveljavljanje zahtevkov iz naslova zatrjevanih kršitev obveznosti novega delodajalca iz pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja tožniku, pa ni pasivno legitimirana stranka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 354. čl. tedaj veljavnega zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90), na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi s sprejetimi pravnimi stališči sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na pravilne zaključke in pravilno obrazložitev tega sodišča. V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami pa zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik invalid III. kategorije, da tožena stranka ne razpolaga z ustreznim delovnim mestom, na katerega bi tožnika lahko razporedila glede na njegovo preostalo delovno zmožnost in omejitve, kot izhajajo zanj iz odločbe ZPIZ-a o priznani stopnji invalidnosti in da si je tožena stranka prizadevala za delovne invalide III. kategorije invalidnosti najti drugo ustrezno delo s pomočjo zavoda za zaposlovanje (dokaz B/3 - dopis z dne 10.3.1997), saj je sklenila dogovor o zaposlitvi delavcev z X d.o.o. (dokaz B/2), iz katerega izhaja, da je tožena stranka v okviru tega dogovora, ob sodelovanju zavoda za zaposlovanje, tožniku zagotovila ustrezno delovno mesto pri drugem delodajalcu. Pravilno je tudi ugotovilo, da ustreznost tega delovnega mesta potrjuje izdano dodatno mnenje IK ZPIZ-a (dokaz B/5), pa tudi sam tožnik je izjavil, da mu delo, ki ga sedaj opravlja pri X. d.o.o., ustreza (l.št. 16). Glede na take pravilne ugotovitve je pravilno zaključilo, da je tožena stranka ravnala ustrezno in ravnala tudi v skladu z določbo 1. odst. 140. čl. zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ (Ur.l. RS št. 12/92, 5/94, 7/96), zato je svojo odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka tudi pravno pravilno in prepričljivo obrazložilo ter s takimi zaključki in s tako obrazložitvijo tega sodišča soglaša v celoti pritožbeno sodišče. Ob tem pa je sprejelo pravno stališče, da je tožena stranka izdala izpodbijana sklepa v skladu z določilom 15. čl. ZTPDR (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) in 15. čl. splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti - SKPGd (Ur.l. RS št. 40/97) ter v skladu z določbo 1. odst. tedaj veljavnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa, da mora organizacija oz. delodajalec, če zaradi narave dejavnosti, organizacije dela in glede na preostalo delovno zmožnost zavarovanca, pa pri njem ni dela zanj, na katerega bi ga bilo mogoče razporediti, le-temu, v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje, zagotoviti ustrezno delo v drugi organizaciji oz. delodajalcu, kar je tožena stranka storila s sklenitvijo dogovora o zaposlitvi delavcev (dokaz B/2). Gre torej za specialni prevzem na delo k drugemu delodajalcu. Zato sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialno pravo, kot to zmotno trdi pritožba. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistveno kršitev določb postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima tudi razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, sicer pa pritožba tudi ne navede, v katerem delu nima izpodbijana sodba razloge, kot to pravno zmotno trdi pritožba. Ostale tožnikove pritožbene navedbe pa niso odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe, zato je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške, ker ni uspel s pritožbo (1. odst. 154. čl., v zvezi s 1. odst. 166. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.

Določbe ZPP in ZTPDR je pritožbeno sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določilom 1. odst. 4. čl. ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I in 45/1/94).