Jedro

Okoliščina, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica storila več hujših kršitev delovnih obveznosti, za katere je mogoče izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ter da so bile ugotovljene tudi kvalifikatorne okoliščine, ki dopuščajo, da lahko tožena stranka tožnici izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, ne izključuje možnosti, da zoper tožnico ne bi bil uporabljen blažji ukrep, kar bi lahko storili organi tožene stranke, pa tudi sodišče, če v postopku preverjanja zakonitosti odločitve delodajalca presodi, da obstajajo pogoji za spremembo disciplinskega ukrepa. V takem primeru lahko na temelju 2. točke 1. odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih poseže tudi v zakonsko in pogodbeno opredeljeno disciplinsko oblast delodajalca. To lahko stori zaradi usklajevanja standardov uporabe disciplinske oblasti delodajalcev ter zaradi zagotavljanja ustavnega načela enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije). Sodišče prve stopnje je presodilo, da ob ugotovljenem dejanskem stanju niso bile dovolj upoštevane socialne razmere, v katerih je živela tožnica.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnice in disciplinski odločitvi organov tožene stranke, s katerimi je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, spremenilo tako, da je izreke sklepov glede nekaterih disciplinskih kršitev tožnice razveljavilo, druge pa potrdilo in disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja spremenilo tako, da je tožnici izvršitev izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja odložilo za dobo enega leta. Toženi stranki je naložilo, da tožnico sprejme nazaj na delo, za obdobje od prenehanja delovnega razmerja dalje pa prizna vse pravice iz delovnega razmerja in opravi ustrezna izplačila ter ji povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožnica dne 16.1.1996 prišla na delo z zamudo, zaradi katere bi v delovnem procesu lahko nastala škoda, saj dela kot črevarka. Gre za delovno mesto, kjer mora biti delo hitro opravljeno, sicer se pričnejo procesi razkrajanja. Hujšo disciplinsko kršitev je storila tudi s tem, da je žalila nadrejene delavce in povzročala nered. S tem je tako motila sodelavce in nadrejene, da ji je direktor odredil, da naj zapusti podjetje. Njeno delo so morali opraviti drugi delavci. Ugotovilo je, da tožnica ni storila nekaterih drugih kršitev, ki so ji bile očitane. Sodišče je odločilo o spremembi disciplinske sankcije ob upoštevanju, da tožnica prej še ni bila disciplinsko obravnavana. Poudarilo je, da tožnici ni mogoče že v prvem disciplinskem postopku izreči najstrožjega disciplinskega ukrepa in da ji je treba dati možnost, da svoje obnašanje izboljša. Njene manjše disciplinske prekrške v preteklosti je tožena stranka prenašala zaradi njenega socialnega položaja, ker je mati samohranilka in mati petih otrok. Prav ta okoliščina pa je odločilno vplivala na presojo sodišča prve stopnje pri odločanju o primernosti izrečenega disciplinskega ukrepa.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navajala je, da sodišče prve stopnje ni pristojno spreminjati izrečenega disciplinskega ukrepa. Neupravičeno je sklicevanje na tožničin socialni položaj, ker so nekateri otroci že zaposleni. Napačna je ugotovitev, da ni odklonila dela dne 16.1.1996. Tožnica je bila že prej v disciplinskem postopku in ji je bil izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja s pogojno odložitvijo izvršitve odločitve, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo. Soglašalo je z odločitvijo in obrazložitvijo sodišča prve stopnje ter v svoji obrazložitvi še dodalo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, katere disciplinske kršitve je storila tožnica, kot tudi to, da so bile v postopku ugotovljene tudi kvalifikatorne okoliščine, ki jih določa 89. člen ZDR. Zato je izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja zakonit. Sodišče druge stopnje je navedlo, da soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so bili izpolnjeni pogoji za pogojno odložitev najstrožjega disciplinskega ukrepa. Tožnica je bila res že prej disciplinsko obravnavana, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, vendar je bilo to v letih 1980 in 1985. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o spremembi disciplinskega ukrepa in pri tem kot olajševalno okoliščino pravilno štelo dejstvo, da je tožnica samohranilka in mati petih otrok. Tožnica je sicer dobra delavka, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba dati tožnici možnost, da spremeni svoj odnos do dela ter obnašanja.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi kršitev določb pravdnega postopka, z navedbo, da je spremenjeni ukrep nerazumljiv, da nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. Predlaga, da naj revizijsko sodišče razveljavi sodbi sodišč ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnice, ali da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ostane v veljavi nepogojni izrek disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ali da razveljavi omenjeni sodbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica storila hujše kršitve delovnih obveznosti, za katere je mogoče v skladu z notranjo kolektivno pogodbo izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Ugotovilo je tudi, da so bile v postopku ugotovljene kvalifikatorne okoliščine, ki omogočajo izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnja za izrek milejšega disciplinskega ukrepa ni imelo zakonske podlage. Ker je šlo za več kot eno hujšo kršitev in ker tožnica ni prvič kršila delovnih obveznosti, je ukrep prenehanja delovnega razmerja utemeljen. Sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati primernosti izrečenega disciplinskega ukrepa. Napačno je bila presojena teža posledic njenega ravnanja, s katerimi so bili kršeni sanitarni predpisi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Te kršitve pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo. Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti tudi na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Glede očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče ugotavlja, da revident smiselno uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev pravdnega postopka po določilih 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki pa jih revizijsko sodišče ni ugotovilo, saj je vsebina izreka sodbe sodišče druge stopnje razumljiva, sodišče pa je v obrazložitvi sodbe jasno navedlo razloge za svojo odločitev.

Sodišči nista zmotno uporabili materialnega prava.

Okoliščina, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica storila več hujših kršitev delovnih obveznosti, za katere je mogoče izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, ter da so bile ugotovljene tudi kvalifikatorne okoliščine, ki dopuščajo, da lahko tožena stranka tožnici izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, ne izključuje možnosti, da zoper tožnico ne bi bil uporabljen blažji ukrep, kar bi lahko storili organi tožene stranke, pa tudi sodišče, če v postopku preverjanja zakonitosti odločitve delodajalca presodi, da obstajajo pogoji za spremembo disciplinskega ukrepa. V takem primeru lahko na temelju 2. točke 1. odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) poseže tudi v zakonsko in pogodbeno opredeljeno disciplinsko oblast delodajalca. To lahko stori zaradi usklajevanja standardov uporabe disciplinske oblasti delodajalcev ter zaradi zagotavljanja ustavnega načela enakosti pred zakonom (2. odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije). Tako sta ravnali sodišči prve in druge stopnje tudi v tem primeru. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ob ugotovljenem dejanskem stanju niso bile dovolj upoštevane socialne razmere, v katerih je živela tožnica. Pri svoji presoji se je sodišče prve stopnje sicer oprlo na napačno ugotovljeno dejstvo, da tožnici v preteklosti še ni bil izrečen noben disciplinski ukrep, vendar je dejstvo, da je bila v preteklosti že obravnavana v disciplinskih postopkih, upoštevalo sodišče druge stopnje, ki je presodilo, da je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna. Presodilo je, da so podane tehtne olajševalne okoliščine, ki opravičujejo pogojno odložitev izrečenega disciplinskega ukrepa. Sodišče druge stopnje je kot obteževalno okoliščino upoštevalo (prvi odstavek 90. člena ZDR, prvi odstavek 64. člena podjetniške kolektivne pogodbe) dejstvo, da je bil tožnici v preteklosti že izrečen disciplinski ukrep, vendar je upoštevalo tudi to, da se je to zgodilo pred leti. Sodišči sta pri izbiri disciplinske sankcije upoštevali naravo in težo same kršitve, ki je ogrozila delovni proces pri toženi stranki, vendar sta presodili, da je tožena stranka pri odločanju o disciplinski sankciji premalo upoštevala socialne razmere tožnice. Tožnica je bila v času, ko ji je bil izrečen ukrep, samohranilka, ki je skrbela za več nepreskrbljenih otrok, vključno s prizadeto hčerko. Bistvenega pomena je tudi ugotovitev, da je bila tožnica dobra delavka. Iz teh razlogov sta bili odločitvi sodišč, da sta izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožnice odložili za dobo enega leta primerni in zakoniti.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi sodišče druge stopnje bistveno kršilo določila ZPP ali da bi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je revizijo na temelju določil 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP0 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) kot predpise Republike Slovenije.