Jedro

S tem, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dokaze, ki jih ni izvedlo, je tožniku odvzelo možnost ustreznega obravnavanja pred sodiščem (8. člen ZPP). Ker je tožnik v pritožbi grajal to kršitev in je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo, je tudi sodišče druge stopnje kršilo postopkovna pravila.

Obrazložitev

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahtevala ugotovitev, da je lastnik v izreku prve sodbe navedenih parcel in da mu mora tožena stranka (v nadaljevanju: toženci) izstaviti listino, na podlagi katere se bo v zemljiški knjigi vknjižil kot lastnik navedenih parcel. 2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti tej pravnomočni sodbi je tožnik pravočasno vložil revizijo. V njej pod naslovom: „Dejstva in okoliščine zadeve” obširno pojasnjuje svoje poglede na dejansko stanje in vztraja pri trditvi, da je pok. F. B. leta 1964 ustno odredil način uporabe in uživanja in s tem razdelil sporne nepremičnine. Tudi pod naslovom: „Kršitev določb pravdnega postopka“ navaja, kako je dokazoval ustno razdružitev premoženja in njeno 40-letno soglasno izvajanje. Ker pa sodišči prve in druge stopnje temu nista sledili, meni, da nista ustrezno izvedli in ovrednotili predlaganih dokazov. Trdi, da nista analitično in sintetično ovrednotili izjav prič, prav tako pa nista ocenili predlaganih listinskih dokazov. Zato sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi z 8. in 286. členom ZPP. Tožnik je relativne in absolutne kršitve Zakona o pravdnem postopku uveljavljal v pritožbi in se pri tem skliceval še na kršitev pravice do enakega obravnavanja pred sodiščem in enakega varstva pravice (22. člen Ustave). Posebej je ugovarjal, da sodišče prve stopnje ni pravilno pregledalo štirih pravdnih spisov, ker je v dokazni sklep povzelo le spora pod N 21/96 in P 21/88, ostalih pa ni navedlo in jih ni pregledalo, v obrazložitvi sodbe pa se nanje sklicuje. Pri tem dodaja, da toženci pri predlaganju teh dokazov niso navedli, kaj želijo s temi listinami dokazati. Toda sodišče druge stopnje je ugovore pavšalno zavrnilo in s tem zakrivilo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativno bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom, saj ni pravilno ocenilo izpovedi prič in listin (zlasti cenitev in zahtevkov za dodelitev subvencij). Zato tožnik z revizijo uveljavlja tudi kršitev po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Posebej graja razlago, da kaže, da je pravni prednik F. B. starejši nepremičnine razdelil le v smislu uporabe in obdelave in da s tem ni imel namena prenesti lastninske pravice na nepremičninah na svoje potencialne dediče. Meni, da je sodišče druge stopnje pomanjkljivost sodišča prve stopnje skušalo odpraviti tako, da je samo razložilo vsebino, način in pomen take delitve. Sledijo povzetki iz sodnih odločb o tem, da je mogoče dokazovati dejstva z različnimi dokazi (in ne le z listino). Pod naslovom: „Materialno pravo” očita sodiščema, da nista ustrezno uporabili pravnega standarda: ravnanja, iz katerega se da zanesljivo sklepati da obstoji. Izraža prepričanje, da je bilo ravnanje pravdnih strank konkludentno in je mogoče zanesljivo sklepati, da so spoštovale ustni dogovor, saj so na prevzetih nepremičninah G., št. 1 in 21 gradile nove stanovanjske in gospodarske objekte ter spreminjale prejšnje. S tem sta pravdni stranki na originaren način (gradnja na tujem svetu po par. 418 ODZ oz. po 24. in 25. členu ZTLR)) pridobili lastninsko pravico. Ker je zaradi vsega navedenega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in ker so bile bistveno kršene določbe ZPP, tožnik predlaga spremembo sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v obravnavanje pred drugim sodnikom.

4. Toženci so odgovorili na revizijo. Predlagajo njeno zavrnitev, ker iz revizije izhaja, da ne gre za kršitve materialnih določb ali ZPP, temveč za to, da se tožnik ne more sprijazniti z dejanskim stanjem, ki je drugačno od tistega, ki ga zatrjuje tožnik. Toženci ugovarjajo trditvi, da bi tožnik več kot 40 let užival nepremičnine, saj so bili zaradi tega številni spori, tudi pred sodiščem. Dodajajo, da ni logično, da bi F. B. st. sestavil oporoko, s katero je izključil od dedovanja tožnikove prednike, in nanje prenesel lastništvo. Toženci negirajo tudi tožnikovo trditev o tem, da niso ustrezno predlagali dokazov in da sodišče ni pregledalo sodnih spisov, saj iz zapisnika z dne 21. 3. 2005 jasno izhaja razlog, poleg tega pa gre za pravnomočne odločitve o sporih. Tudi razlagi sodišč sta dovolj argumentirani in razumljivi, kršitve načela kontradiktornosti iz 22. člena Ustave pa ni, saj je bila tožniku dana pravica do izjave.

5. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožnik pravilno opozarja na to, da je v pravdi zatrjeval, (1) da so bile sporne nepremičnine razdeljene na podlagi ustne odredbe F. B., s katero je razdelil nepremičnine, ki so bile po njegovi smrti predmet zapuščine, in (2) da je tožnik sporne nepremičnine nato več kot 40 let mirno užival v dobri veri, da je njihov lastnik. Za svoje trditve je predlagal priče in listinske dokaze, ki jih sodišče ni upoštevalo, izvedlo pa naj bi dokaz z listinami, ki so jih predložili toženci in to v nasprotju s pravili ZPP. Pri tem utemeljeno opozarja, da bi morali toženci po 286. členu ZPP najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njihovih predlogov, in ponuditi dokaze, ki so potrebni za utemeljitev njihovih navedb, toda v odgovoru na tožbo (in v nadaljnjih vlogah) niso predlagali pregleda sodb, ki so jih predložili med listinskimi dokazi pod B. Na glavni obravnavi dne 21. 3. 2005 je sodišče sprejelo dokazni sklep, da se pregleda nepravdni spis naslovnega sodišča N 21/96, vpogleda listinske dokaze v prilogi pod A in B, vpogleda v zemljiško knjigo naslovnega sodišča in zasliši pravdne stranke. Nato se je sodišče lotilo zasliševanja strank in iz zapisnika ne izhaja, da bi pregledalo ali prebralo kateregakoli izmed listinskih dokazov. Tega tudi ni storilo na naslednjem naroku 9. 5. 2005, ko je sprejelo dodatni sklep o zaslišanju štirih prič in jih je zaslišalo. Toda v razlogih sodbe se je sklicevalo na listinske dokaze in je na 5. strani izrecno navajalo številke sporov, ki naj bi se vodili pri naslovnem sodišču, in sicer: P 28/67 in P 274/70 (ki sta se v resnici vodila pred Okrožnim sodiščem v Kopru) P 107/86 ter P 21/88. S tem, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dokaze, ki jih ni izvedlo, je tožniku odvzelo možnost ustreznega obravnavanja pred sodiščem (8. člen ZPP). Razlogi v sodbi, ki se opirajo na listinske dokaze, zlasti na navedene sodbe so bili torej za tožnika novost in popolno presenečenje, ker toženci teh dokazov niso predlagali, sodišče pa jih na obravnavi ni vpogledalo. S tem je tožniku odvzelo ustavno pravico do enakega varstvo pravic v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije, URS)(3) , ker se o dokazih ni mogel izjaviti . Kršilo je tudi določilo 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) s Protokoli,(4) ker ni izvedlo pravdnega postopka v skladu z zakonom in bi mu bilo mogoče očitati pristranskost. 8. Ker je tožnik v pritožbi grajal to kršitev in je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo, je tudi sodišče druge stopnje kršilo postopkovna pravila, ko je na 4. strani navedlo, češ da je prvo sodišče vpogledalo predložene listinske dokaze v prilogi A in B spisa in da so stranke imele možnost se o njih izjaviti. Če bi sodišče druge stopnje natančneje preverilo tožnikove ugovore v pritožbi, bi ugotovilo, da iz zapisnikov ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje vpogledalo kak listinski dokaz. Zato je tudi sodišče druge stopnje tožniku odvzelo ustavno pravico do enakega varstvo pravic v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije, URS)(5).

9. Ker je revizija utemeljena, je bilo treba po prvem odstavku 379. člena ZPP ugoditi reviziji in razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrniti zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Za obravnavanje pred drugim sodnikom ni razlogov.

10. Odločitev o pravdnih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008. Op. št. (3): Uradni list RS, št. 33/199-I -68/2006. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 33/1994, MP št. 7. Op. št. (5): Uradni list RS, št. 33/199-I - 68/2006.