Jedro

Parcela xxx kot javno dobro ne more biti predmet obravnave ustanovitve nujne poti v sodnem postopku, predlagatelj pa tudi ni izkazal obstoja posebne pravice uporabe javnega dobra na navedeni nepremičnini. Predlagana nujna pot zato ni utemeljena, saj zgolj z ustanovitvijo nujne poti po drugih dveh parcelah ta pot ne bi dosegla svojega namena, saj ne bi bila povezana z javno cesto.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo: - da se zavrne predlog predlagatelja, da se za potrebe nepremičnine s parcelno št. 82/6 k.o. T. ustanovi nujna pot, ki poteka v celotni dolžini v širini 4,00 m od ceste - javno dobro s parcelno št. 1292 k.o. T., preko parcele št. 52 iste k.o. - javno dobro -ceste ter v nadaljevanju preko dela parcele 69 k.o. T. ter dela parcele 81 k.o. T., kot služečih zemljiščih, ki so v lasti nasprotnih udeležencev, za hojo in vožnjo z vsemi vrstami vozil, pri čemer je skica izvedenca geodetske stroke M.M. z dne 10.10.2012 sestavni del sodne odločbe.

Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagatelj po svojem pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in o predlogu odloči, podrejeno pa da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje v 23. točki obrazložitve, saj so v nasprotju z mnenjem sodno postavljenega izvedenca. Da je parcela št. 52 k.o. T. (v nadaljevanju parcele ne bodo označene s k.o., se pa vse nahajajo v k.o. T.) javno dobro - cesta, ni sporno. Nujna pot se predlaga na zemljiščih v zasebni lasti, vprašanje priključka nujne poti in sam dostop iz javne ceste do nujne poti pa je stvar upravnega postopka. Predlagatelj s svojim predlogom v ničemer ne posega v javno dobro, želi le ustanoviti nujno pot na zemljiščih v zasebni lasti, saj bo šele na tak način lahko sprožil ustrezne pravne postopke za dovolitev priključka na javno cesto. V kolikor se sprejeme pravno naziranje sodišča prve stopnje, pritožnik ne more pridobiti nujne poti, dokler nima urejenih priključkov (dostopa) z javne poti. Takšni priključki pa niso dovoljeni oz. niti niso obravnavani v upravnem postopku, dokler nujna pot ni ustanovljena. S takšnim pravnim naziranjem pride pritožnik v pat pozicijo, ko ne more storiti ničesar, a se mu hkrati odvzame pravico do nujne poti, katera mu gre po samem zakonu. Čeprav z vidika same pritožbe navedeno morda ni pravno relevantno, pritožnik ponovno ugotavlja, da sodišče ne razmejuje med sodnim postopkom ureditve nujne poti in upravnim postopkom pridobitve ustreznih priključkov, temveč ju medsebojno pogojuje. Pritožnik meni, da je sodna pristojnost le dovolitev ustrezne nujne poti, medtem ko bo vprašanje priključka na javno cesto pritožnik urejal z občino. Pooblaščenec Občine pa je na zadnjem naroku, po ugotovitvi, da je izvedenec P. podal svoj predlog na podlagi idejne zasnove, že podal soglasje, da se na parceli št. 52 dovoli priključek nujne poti na javno pot, smiselno pa je enako priznal za parcelo št. 1292 in pritožnika v primeru pozitivne sodne odločbe pozval na občino zaradi sklepanja pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij pri gradnji priključka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena trditev, da predlagatelj s svojim predlogom v ničemer ne posega v javno dobro, ne drži. Iz predloga je namreč razvidno, da predlaga ustanovitev nujne poti od parcele 1292 preko parcele 52, katera je javno dobro in parcel 69 in 81, ki sta v solasti nasprotnih udeležencev. Torej želi, da se mu dovoli vzpostavitev nujne poti tudi po parceli št. 52. Kot izhaja iz podatkov zemljiškega katastra, parcela št. 52 predstavlja pot, sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu ugotavlja (9. točka obrazložitve), da v delu, kjer naj bi potekala nujna pot navedena parcela predstavlja izhodišče pešpoti, kar navaja tudi predstavnik Občine T. (listovna št. 44). Torej navedena parcela ne predstavlja javne ceste v smislu 88. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), javno cesto v smislu 88 člena SPZ predstavlja parcela št. 1292 (1), od katere predlagatelj tudi predlaga ustanovitev nujne poti. Upoštevaje stanje parcele št. 52 v naravi, je tako razumeti, da bi bilo potrebno za vzpostavitev nujne poti v naravi v širini in za namene kot je predlagano, vanjo poseči. Tega se očitno zaveda tudi predlagatelj, zato je predlagal, da se nujna pot vzpostavi tudi po parceli št. 52, da bi z izdano sodno odločbo pridobil podlago za poseg v parcelo št. 52. Glede na določbo tretjega odstavka 19. člena SPZ je sicer možno na javnem dobrem pridobiti posebno pravico uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Posebno pravico uporabe pa je moč dodeliti posebej, in to v upravnem in ne v civilnopravnem postopku. Sodišča, ki odločajo v civilnopravnih zadevah, tudi sicer niso pristojna za odločanje o vprašanjih v zvezi dobrinami v splošni rabi (primerjaj dr. Andrej Berden, SPZ s komentarjem, stan 128). Navedeno pomeni, da parcela št. 52 kot javno dobro ne more biti predmet obravnave ustanovitve nujne poti v sodnem postopku. Ker navedena parcela ne more biti predmet sodnega postopka, in ker predlagatelj ni izkazal, da ima na tej parceli posebno pravico uporabe (tega ne zatrjuje niti v pritožbi), predlagana nujna pot ne more biti utemeljena, saj zgolj z ustanovitvijo nujne poti po parcelah št. 69 in 81, za kar se v pritožbi zavzema predlagatelj, ta pot ne bi dosegla svojega namena, saj ne bi bila povezana z javno cesto.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne bo odgovarjalo, saj niso relevantne za odločitev v tej zadevi.

Glede na vse navedeno je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 356. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

op. št. 1: Za navedeno nepremičnino iz zemljiškega katastra izhaja, da predstavlja cesto, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve, in sicer da gre v naravi za občinsko javno cesto T-D.