Jedro

Tožena stranka, na kateri je po določbi 84. člena ZDR-1 dokazno breme, ni dokazala, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka izrecno navedla, da delavcu v skladu s četrtim odstavkom 94. člena ZDR-1 pripada 15-dnevni odpovedni rok, ki prične teči naslednji dan po vročitvi odpovedi. S tem je tožena stranka sama ugotovila, da je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče v roku 15-dnevnega odpovednega roka. Navedeno pomeni, da ni podan pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (če ob upoštevanju vseh okoliščin interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) in je zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo po poteku odpovednega roka dne 5. 3. 2014, dne 8. 4. 2014 pa se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu A. d.o.o.. Ker tožnik ne more imeti dvojnega delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje ob ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku pravilno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki do nove zaposlitve pri drugem delodajalcu, to je do 7. 4. 2014, ko je pogodbo o zaposlitvi razvezalo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2014, ki je bila tožniku vročena 18. 2. 2014 nezakonita in se razveljavi (I. točka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 5. 3. 2014, temveč je z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz njega, trajalo do 7. 4. 2014 ter mu: - za marec 2014 obračunati 734,02 EUR bruto nadomestila plače, od tega bruto znesek odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2014 do plačila; - za april 2014 obračunati 201,58 EUR bruto nadomestila plače, od tega bruto zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2014 do plačila (III. točka). Prav tako je naložilo v plačilo toženi stranki v roku 8 dni tožniku obračun 500,00 EUR bruto odškodnine po 118. členu ZDR-1, od tega zneska odvod predpisanih davkov in prispevkov, tožniku pa plačilo neto zneska, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku obračunati 65,76 EUR bruto regresa za letni dopust za leto 2014, od tega bruto zneska odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila (V. točka).

Kar tožnik zahteva več ali drugače - ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo tudi od 16. 5. 2014 do 30. 6. 2014, da ga je tožena stranka tudi za ta čas dolžna prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter mu za ta čas obračunati in izplačati plače, ki bi jih prejel, če bi delal, skladno s podpisano pogodbo o zaposlitvi z dne 18. 10. 2010 z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, da mu je tožena stranka dolžna za marec 2014 obračunati in plačati plačo, višjo od prisojenih 734,02 EUR bruto (do 780,80 EUR bruto), z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, da mu je dolžna obračunati in izplačati odškodnino po 118. členu ZDR-1, višjo od prisojene v znesku 500,00 EUR bruto (do 3.000,00 EUR bruto) ter obračunati in plačati regres za letni dopust za leto 2014 v bruto znesku, višjem od prisojenega 65,76 EUR bruto (do 131,03 EUR bruto) z zahtevanimi zamudnimi obrestmi - je zavrnilo (VI. točka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku povrniti 2,40 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (VII. točka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je sodišče pravilno razsodilo, da je izredna odpoved z dne 4. 2. 2014 nezakonita in se razveljavi ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter je sodišče tudi pogodbo o zaposlitvi razvezalo. V konkretnem primeru je pomembno tudi to, da je tožniku pri drugem delodajalcu delovno razmerje prenehalo zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ter da ni izkoristil možnosti prejemanja nadomestila pri pristojnem zavodu. Pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ne gre za prenehanje delovnega razmerja po volji ali krivdi delavca, delavec pa prosto odloča o tem, ali bo izkoristil pravice, ki izhajajo iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožnik je nevešč prava in ni vedel, da bi lahko izkoristil to pravico, zaradi česar bi bila morda pretrgana vzročna zveza pri nezakonitem ravnanju tožene stranke in povrnitvi obveznosti iz naslova priznanja delovnega razmerja. Tožnik ocenjuje, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2014 v znesku 65,27 EUR bruto, pri čemer ZDR-1 v četrtem odstavku 161. člena določa, da če ima delavec pravico le do izrabe sorazmernega dela dopusta, ima pravico do sorazmernega dela regresa. Ker tožnik ocenjuje, da mu je potrebno priznati delovno razmerje tudi za čas od 16. 5. 2014 do 30. 6. 2014, bi moral prejeti še regres za letni dopust za navedeno obdobje. Tožnik ocenjuje, da je sodišče tožniku priznalo prenizko odškodnino po 118. členu ZDR-1 v višini 500,00 EUR bruto, pri čemer je bil pri toženi stranki zaposlen 6 let in pri tem ni upoštevalo, da je bil pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas in bi mu pripadala sicer odpravnina v višini 1.000,00 EUR neto ob upoštevanju njegove osnovne plače pri toženi stranki. Tožnik se je trudil pridobiti novo zaposlitev, pri čemer ocenjuje, da bi bila primerna odškodnina v višini 3.000,00 EUR bruto.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter navaja, da je zmotno stališče sodišča, ki se je postavilo na stališče, da tožena stranka ni uspela izkazati, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja, saj iz odpovedi izhaja, da tožniku pripada 15-dnevni odpovedni rok, pri čemer ni štelo, da je šlo za „pisni lapsus“. Tožniku je bila odpoved vročena 18. 2. 2014, odjavljen je bil iz zavarovanja z dnem 6. 3. 2014, torej po preteku 15-dnevnega odpovednega roka, pri čemer je bila odjava vložena 7. 3. 2014. Dne 22. 1. 2014 je prišlo do incidenta, ki predstavlja podlago za izredno odpoved. Tožniku je bilo na delovnem mestu vročeno obvestilo o očitanih kršitvah in vabilo na zagovor ter hkrati prepoved nadaljnjega opravljanja dela, tožnik pa posledično od 24. 1. 2014 dalje ni prihajal več na delo. Dne 31. 1. 2014 je bil opravljen zagovor, po zaključku katerega je bilo tožniku sporočeno, da mu bo pisna izredna odpoved z obrazložitvijo vročena po pošti v skladu z določbami ZDR-1. Dne 18. 2. 2014 je tožnik prejel dokument z naslovom „izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi“ s pravnim poukom, da lahko vloži tožbo pri pristojnem sodišču v roku 30 dni od vročitve. Dne 7. 3. 2014 je administrativni oddelek tožene stranke na pristojni organ tudi vložil obrazec za odjavo iz socialnih zavarovanj. Zaradi navedenega izredna odpoved še ni nezakonita. Sama odjava iz socialnih zavarovanj ne spada med pogoje za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se sklicuje na sodbo opr. št. Pdp 43/2006 z dne 18. 1. 2007, ki je bila sprejeta še pred uveljavitvijo ZDR-1. Potrebno je upoštevati pogodbeni interes delodajalca za nadaljevanje delovnega razmerja. Drugačno stališče bi bilo glede na pogodbeno koncepcijo pogodbe o zaposlitvi očitno pretirano formalistično. Drugačno stališče je sprejeto v zadevi opr. št. Pdp 22/2012 z dne 25. 4. 2012, kjer je sodišče navedlo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je bil v njej napačno določen le datum prenehanja delovnega razmerja (ker ni bilo upoštevano, da je tožnica upravičena do daljšega odpovednega roka glede na kontinuiteto delovnega razmerja pri toženi stranki pri prejšnjem delodajalcu, od katerega je bila prevzeta). V kolikor je bil tožnik prepozno odjavljen iz socialnih zavarovanj, gre za prekršek s področja delovno-socialnega prava v skladu z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožena stranka je dolžna vložiti odjavo na predpisanem obrazcu v 8 dneh od prenehanja delovnega razmerja. Zgolj dejstvo, da je finančno-računovodski oddelek tožene stranke, ki za omenjeno administrativno napako sploh ni vedel in je tožniku izplačal plačo tudi za marec 2014, ne more voditi do zaključka, da tožena stranka po vročitvi odpovedi ni prepovedala opravljanje dela tožniku oz. je s tožnikom želela nadaljevati delovno razmerje. Tožena stranka nima več pogodbenega interesa sodelovati s tožnikom. Izpolnjeni so vsi trije pogoji za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je sodišče prve stopnje zavzelo pretirano formalistično stališče. Ob navedenem se tožena stranka strinja s stališčem sodišča o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 6. 5. 2014 do 30. 6. 2014, saj okoliščine, da tožnik pri kasnejšem delodajalcu, družbi A. d.o.o. ni opravil poskusnega dela in mu je bila zaradi tega podana odpoved, ne gre pripisati toženi stranki. Tožena stranka odškodnino po 118. členu ZDR-1 ocenjuje v višini 500,00 EUR.

4. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika. Navaja, da po stališču Vrhovnega sodišča RS dvojna zaposlitev ni možna. Glede na to, da ima delavec pravico do izbire, katero od opcij po 118. členu ZDR-1 bo uporabil, ne more zahtevati, da se mu priznajo tudi pravice vmesnega obdobja brezposelnosti. Prav tako priznana odškodnina po 118. členu ZDR-1 ni prenizka. Tožnik je bil odjavljen iz socialnih zavarovanj, pri čemer je že 8. 4. 2014 pridobil novo zaposlitev in je bil brezposeln komaj 1 mesec. Pri tem je pridobil celo plačo, ki je višja kot pri delodajalcu.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2014. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje razvezalo pogodbo o zaposlitvi zaradi zaposlitve pri novem delodajalcu, za čas do razveze pogodbe pa je tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe stranki in zaslišalo tožnika. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je bil pravilno vabljen na zaslišanje in je vabilo tudi prejel, ni pa pristopil na zaslišanje, niti se ni opravičil, zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni zaslišalo. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo predlaganih prič B.B. in C.C., ker je ocenilo, da to ni bilo potrebno.

8. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu „monter/vzdrževalec/serviser“. Tožena stranka mu je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kjer mu je očitala, da 22. 1. 2014 ni upošteval navodila nadrejenega, da odvije sedežno garnituro in jo odpelje na oddelek, pri čemer je tožnik odrejeno mu delo grobo zavrnil brez utemeljenega razloga in pri tem tudi rekel, da bo delal kar hoče. Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), pri čemer mu je očitala, da je šlo za kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1 ter grožnjo po 135. členu KZ-1 in za kršitve pogodbenih obveznosti. Po podanem zagovoru je tudi ugotovila, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče. Ob navedenem pa je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi določila, da mu pripada 15-dnevni odpovedni rok po določilih četrtega odstavka 94. člena ZDR-1, ki prične teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, pri čemer bo tožnik v odpovednem roku izkoristil letni dopust in mu po poteku odpovednega roka preneha delovno razmerje.

K pritožbi tožeče stranke:

9. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2014 in pri tem ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje trajalo do 7. 4. 2014, ko je pogodbo o zaposlitvi razvezalo. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki po poteku odpovednega roka dne 5. 3. 2014, dne 8. 4. 2014 pa se je tožnik zaposlil pri drugem delodajalcu A. d.o.o.. Pravilno je stališče, da tožnik ne more imeti dvojnega delovnega razmerja in je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku priznalo delovno razmerje do nove zaposlitve pravilna. ZDR-1 namreč v 118. členu določa, da če sodišče ugotovi, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni zakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice in prizna ustrezno denarno povračilo. Iz izvedenih dokazov sicer izhaja, da je bil tožnik tudi od 16. 5. 2014 do 30. 6. 2014 brezposeln, pri čemer pa mu je delovno razmerje prenehalo pri delodajalcu A. d.o.o. z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Tožena stranka tako ne more biti odgovorna za tožnikovo brezposelnost, ki je posledica neuspešno opravljenega poskusnega dela tožnika pri novem delodajalcu, saj je vzročna zveza tožnikove brezposelnosti zaradi nezakonito podane izredne odpovedi pri toženi stranki bila pretrgana. Zaradi navedenega je pritožba tožnika v tem delu neutemeljena.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o plačilu sorazmernega dela regresa za letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 6. 3. 2014 do 7. 4. 2014 in pravilno štelo, da tožniku po določilih četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 pripada sorazmerni del regresa za letni dopust, saj navedeni člen določa, da če ima delavec pravico le do izrabe sorazmernega dela dopusta, ima pravico tudi do sorazmernega dela regresa. Tako je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo 1/12 regresa še v višini 65,76 EUR bruto, saj je celoten regres za letni dopust za leto 2014 znašal 789,15 EUR bruto.

11. Pritožbeni ugovor, da bi tožniku pripadala glede na trajanje delovnega razmerja v primeru odpovedi iz poslovnega razloga odpravnina v višini 1.000,00 EUR neto ob upoštevanju njegove osnovne plače, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo denarno povračilo iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 v višini 500,00 EUR bruto, pri čemer pa je res nepravilno navedlo, da gre za odškodnino, kar ni pravilno, saj novi ZDR-1 določa denarno povračilo, denarno odškodnino pa je določal prejšnji ZDR v 118. členu. Ne glede na navedeno pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je tožniku tožena stranka podala izredno odpoved dne 4. 2. 2014, tožnik pa se je zaposlil pri novem delodajalcu 8. 4. 2014, ko je tožniku delovno razmerje pri novem delodajalcu prenehalo zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, pri čemer se je dne 1. 7. 2014 ponovno zaposlil preko agencije D. d.o.o. v E. d.o.o., v nadaljevanju pa je pri tem delodajalcu sklenil pogodbo za določen čas 6-ih mesecev. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino v višini polovice njegove bruto plače, pri čemer je upoštevalo, da je bil pri toženi stranki zaposlen 6 let, tožnik je star 28 let in ima dobre možnosti za zaposlitev, prav tako pa se je dejansko zaposlil že 7. 4. 2014. Po prenehanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu se je ponovno zaposlil pri naslednjem delodajalcu 1. 7. 2014, kjer pa sicer prejema višjo plačo, kot jo je imel pri toženi stranki. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojeno denarno povračilo v višini 500,00 EUR primerno, saj je sodišče upoštevalo možnosti tožnika za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi.

K pritožbi tožene stranke:

12. Ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje preveč formalistično upoštevalo dejstvo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki po odpovednem roku 15 dni, zaradi česar naj ne bi bil izkazan razlog, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do odpovednega roka. Tožena stranka glede na to, da je bilo po določilih 84. člena ZDR-1 dokazno breme v primeru izredne odpovedi delodajalca na njej, glede na določilo 109. člena ZDR-1 (ki v prvem odstavku določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi), ni dokazala, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2014 v zadnjem odstavku obrazložitve izrecno navedla, da delavcu v skladu s četrtim odstavkom 94. člena ZDR pripada 15-dnevni odpovedni rok, ki prične teči naslednji dan po vročitvi odpovedi, s čemer je sama ugotovila, da je nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče v roku 15-dnevnega odpovednega roka. Pritožba se ob navedenem nepravilno sklicuje tudi na zadevo, opr. št. Pdp 22/2012 z dne 25. 4. 2012, iz katere izhaja, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je bil v njej napačno določen le datum prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče toženi stranki pojasnjuje, da konkretni primer ni primerljiv z navedeno zadevo, saj je šlo v navedeni zadevi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ko je odpovedni rok določen v samem zakonu, ne pa za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Ob navedenem tudi ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožene stranke, da je napačna določitev datuma prenehanja delovnega razmerja prekršek s področja Zakona o matični evidenci zavezancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 111/2013 s sprem. - ZMEPIZ-1), pri čemer je delodajalec dolžan vložiti ustrezno odjavo na predpisanem obrazcu v 8 dneh. Navedeno niti ni sporno in za rešitev predmetne zadeve irelevantno, saj samo dejstvo, da je odjava iz obveznega pokojninskega zavarovanja prekršek na (ne)zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, saj kot že navedeno, je pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Določitev odpovednega roka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ne more pomeniti administrativne napake, kot to navaja tožena stranka. Tudi zatrjevanje tožene stranke, da tožnik po podaji odpovedi efektivno ni več delal, pač pa da je imel le delovno razmerje pri toženi stranki, ko je koristil dopust, na samo zakonitost odpovedi ne vpliva.

14. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).