17. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe javnega zavoda Klinični center A., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 29. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba Kliničnega centra A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 24/2001 z dne 20. 12. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 166/2000 z dne 16. 11. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VII Pg 316/98 z dne 2. 12. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je v gospodarskem sporu ustavnemu pritožniku naložilo plačilo zneska 188.345.242,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi njegovo revizijo.

Pritožnik zatrjuje, da so v sodbah sprejeta stališča samovoljna oziroma arbitrarna, ker sodišča niso upoštevala predpisov, ki urejajo statusne spremembe javnih zavodov in predpisov, ki urejajo položaj njihovih ustanoviteljev pri tem.

Prav tako naj ne bi bila upoštevana praksa Ustavnega sodišča, oblikovana v zvezi s pravno naravo sklepov Vlade. Sodiščem očita tudi, da niso obrazložila, zakaj sklep Vlade kot ustanovitveni akt javnega zavoda ne more biti predpis. Pritožnik pa zatrjuje tudi, da je napačno stališče, po katerem delitvena bilanca ni pravni akt, ampak računovodska listina. Z izpodbijanimi sodbami naj bi bili kršeni pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane sodbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svobščine.

Pritožnik kršitev 22. člena, ki naj bi imela za posledico tudi kršitev 33. člena Ustave, utemeljuje z navedbami, da so v izpodbijanih sodbah vsebovana pravna stališča, ki so samovoljna oziroma arbitrarna, kar je imelo za posledico napačno materialnopravno odločitev. Pritožnik napačno razume ustavnopravno relevantni standard arbitrarne oziroma samovoljne odločitve, ki v določenih primerih lahko utemelji kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Oceno arbitrarnega ravnanja lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče svoje odločitve ni utemeljilo s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. O samovoljnosti sodišča pa govorimo takrat, kadar je odločitev sodišča že na prvi pogled očitno napačna. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Sodišča so namreč stališča, na katera so oprla svojo odločitev, dovolj izčrpno obrazložila in jih utemeljila z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti. To velja tako za stališče, da je delitvena bilanca računovodska listina, kot tudi za stališče, da sklep Vlade ni predpis.

Pritožnik se v ustavni pritožbi za utemeljevanje svojega stališča o pravni naravi sklepa Vlade sklicuje na odločitev Ustavnega sodišča, sprejeto v odločbi št. U-I-136/97 z dne 13. 10. 1999 (Uradni list RS, št. 92/99 in OdlUS VIII, 219). Navedena odločba, razen tega, da je tudi v njej šlo za sklep Vlade, izdan v drugačnih okoliščinah in z drugačnimi pravnimi učinki, nima ničesar skupnega z odločanjem v zadevi ustavnega pritožnika in z njo ni mogoče utemeljevati zatrjevanih kršitev. Zgolj pritožnikovo drugačno razumevanje prava pa ne zadošča za ugotovitev, da je bila kršena katerakoli človekova pravica in temeljna svoboščina.

Pritožnik tudi očitno napačno razume pomen pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Očitek, da je odločitev sodišča, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilna, namreč še ne izkazuje kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine. Za kršitev pravice do zasebne lastnine bi šlo le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa pritožnik ne zatrjuje.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger