Jedro

Odločba delodajalca (v delniški družbi) o določitvi plače je bila sestavni del tožnikove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja, zaradi česar je tožena stranka nedopustno posegla v pogodbo o zaposlitvi s tem, da je izdala novo odločbo o določitvi plače, s katero je tožniku določila nižji plačilni razred. Pogodbo o zaposlitvi je možno spreminjati le v soglasju obeh strank, ne pa enostransko, kot je storila tožena stranka. Tretji odstavek 47. člena ZDR določa, da se pogodba spremeni oziroma nova pogodba velja, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Nova odločba tožene stranke je tako nezakonita, zato je tožena stranka dolžna za tožnika obračunati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi tožniku šla glede na prvotno odločbo o določitvi plače oziroma pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 23. 3. 2011 o določitvi plače tožniku (točka I izreka). Ugotovilo je, da je tožnik v času od 1. 3. 2011 do 30. 9. 2011 upravičen do plače obračunane na podlagi 25. plačilnega razreda, od 1. 10. 2011 do 30. 4. 2012 (očitna pomota v zapisu številke, pravilno do 30. 4. 2013) pa do plače obračunane na podlagi 23. plačilnega razreda (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku za obdobje od 1. 3. 2011 do 30. 9. 2011 obračuna in izplača razliko med plačo, ki jo je tožnik prejel, ter plačo obračunano na podlagi 25. plačilnega razreda, za obdobje od 1. 10. 2011 do 30. 4. 2013 pa razliko med izplačano plačo ter plačo obračunano na podlagi 23. plačilnega razreda, od vsakokratnega mesečnega neto zneska razlike pa plača zakonske zamudne obresti, od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Ustavilo je postopek v delu, v katerem tožnik za obdobje od 1. 10. 2011 do 30. 4. 2013 zahteva višji znesek glavnice in obresti iz naslova obračuna in izplačila razlike v plači, od priznane razlike iz 3. točke izreka (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača stroške postopka v znesku 192,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka roka za plačilo do dneva plačila (točka V izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je tožnik s tožbo zahteval zgolj razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 23. 3. 2011, razveljavitev pa ima učinke le za naprej, zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za vtoževano obdobje dosodilo tudi obračun in izplačilo razlik v plači. V kolikor je tožnik želel, da se za nazaj odpravijo pravne posledice, bi moral zahtevati, da sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo odpravi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila podana, ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je v točki II izreka najprej ugotovilo, da je tožnik od 1. 10. 2011 do 30. 4. 2012 upravičen do plače obračunane na podlagi 23. plačilnega razreda, v točki III izreka pa je toženi stranki naložilo, da tožniku za obdobje od 1. 10. 2011 do 30. 4. 2013 (torej za eno leto več) izplača pripadajočo razliko med dejansko izplačano plačo in plačo obračunano na podlagi 23. plačilnega razreda. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožene stranke o tem, da je delovno mesto kontrolorja na igralnih mizah manj zahtevno od delovnega mesta gostitelja, saj je za prvo delovno mesto določen razpon med 17. in 27. plačilnim razredom, za drugo delovno mesto pa razpon med 17. in 29 plačilnim razredom. Tožniku je bil ob premestitvi na novo delovno mesto najprej pomotoma določen 25. plačilni razred (23. osnovni plačilni razred ter dva dodatna plačilna razreda zaradi nočnega dela), čeprav bi moral biti, glede na nižjo zahtevnost novega delovnega mesta določen 24. plačilni razred (22. osnovni plačilni razred ter dva dodatna plačilna razreda zaradi nočnega dela), kar je tožena stranka popravila z izdajo izpodbijane odločbe. Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku pravilno določen povprečni 22. plačilni razred (med 17. začetnim plačilnim razredom in 27. končnim plačilnim razredom). Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo določbo 12. člena Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke (v nadaljevanju podjetniška kolektivna pogodba), češ da velja tudi v primeru, ko delavec sam izrazi željo po spremembi delovnega mesta. Pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 4. odstavka 12. člena podjetniške kolektivne pogodbe o tem, da se delavcu plačilni razred ne zniža, če je zaradi bolezni na zahtevo zdravnika "prerazporejen". Ker se 12. člen podjetniške kolektivne pogodbe v celoti nanaša na prerazporeditve na drugo delovno mesto v okviru istega tarifnega razreda, navedeno pomeni, da je tudi v teh primerih možno določiti nižji plačilni razred. Kolikor bi zdržalo stališče sodišča prve stopnje, potem 4. odstavek 12. člena Podjetniške kolektivne pogodbe sploh ne bi bil potreben. Načelo kontradiktornosti je bilo kršeno, ker sodišče prve stopnje toženi stranki ni dopustilo, da odgovori na samem naroku na podane navedbe tožnika o tem, da naj bi bila pri toženi stranki uveljavljena praksa, da se v primeru "razporeditve" na drugo delovno mesto v okviru istega tarifnega razreda določi isti plačilni razred. Namen določbe 12. člena Podjetniške kolektivne pogodbe je, da delavci, ki jim je bila zaradi potreb tožene stranke, v podpis ponujena nova pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, obdržijo isti plačilni razred, kot so ga imeli pred tem, če je novo delovno mesto sistemizirano v okviru istega tarifnega razreda. Navedeni člen pa ni namenjen varstvu pravic delavcev, ki sami izrazijo željo, da želijo delati na manj zahtevnem delovnem mestu. Tožena stranka je tožniku na njegovo izrecno željo zagotovila delo na delovnem mestu kontrolorja na igralnih mizah. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne še preostali del tožbenega zahtevka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbene navedbe o nerazumljivosti izreka in o nasprotju med izrekom ter obrazložitvijo se nanašajo na očitno pisno pomoto v zapisu letnice v točki II izreka. To očitno pisno pomoto je sodišče prve stopnje medtem že samo odpravilo s sklepom Pd 183/2011 z dne 11. 10. 2013. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na kršitev načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da toženi stranki ni odobrilo posebnega roka, da odgovori na novote, ki naj bi jih tožnik navajal na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je bil zaslišan kot stranka. Navedeno bi sicer res lahko predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le v primeru, če bi sodišče prve stopnje svojo odločitev dejansko oprlo na te novote. Vendar pa sodišče prve stopnje tega ni storilo. Novota, glede katere naj bi bilo toženi stranki onemogočeno, da se do nje opredeli, so navedbe tožnika ter njegova izpovedba o tem, kaj naj bi mu pred spremembo delovnega mesta povedal predsednik sindikata A.A.. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na te navedbe in tudi ne na ta del izpovedbe tožnika, sicer pa navedeno sploh ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Na izpovedbo tožnika se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izrecno sklicuje v zvezi z ugotovitvijo, da delovni mesti gostitelja in kontrolorja .. spadata v 6. tarifni razred in da je upoštevajoč razpon delovnega mesta kontrolorja ... od 17. do 27. plačilnega razreda in da je bila znotraj tega razpona tudi prvotno določena plača. Navedeno ne predstavlja nobene novote, razen tega pa se sodišče prve stopnje glede tega dejstva sklicuje tudi na priloge v spisu A1, B1 in B9 ter na izpovedbo priče B.B.. Izpodbijana sodba se na izpovedbo tožnika sklicuje tudi v zvezi z dejstvom, da je bila odločba o določitvi plače priložena usklajeni pogodbi o zaposlitvi, kar prav tako ni nobena novota, saj je to tožnik navajal že v tožbi.

Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v skladu z zahtevkom, razveljavilo (in ne odpravilo) odločbo tožene stranke z dne 23. 3. 2011 o določitvi plače tožniku ne pomeni, kot zmotno meni tožena stranka, da tožnik ni upravičen do vtoževane razlike v plači za čas od 1. 3. 2011 do 30. 4. 2011, češ da razveljavitev učinkuje le za vnaprej. Res je, da je v upravnem pravu, pa tudi pri ustavnopravni presoji predpisov, uveljavljeno razlikovanje med odpravo in razveljavitvijo. Z odpravo odločbe ali drugega predpisa se odpravijo tudi pravne posledice, ki so nastale iz takšnega akta, kar pomeni, da ima odprava učinek za nazaj (ex tunc), če pa se odločba razveljavi, se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale, ne morejo pa nastati nadaljnje pravne posledice (učinek ex nunc). V praksi delovnih sodišč se je uveljavilo, da se navedeno razlikovanje med odpravo in razveljavitvijo ne upošteva, temveč se izraz razveljavitev uporablja tudi v primerih, ko bi bilo nomotehnično bolj pravilno uporabiti izraz odprava. Tako sodišča še vedno odločajo, da se razveljavi (in ne odpravi) odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne predstavlja ovire, da delavec ne bi bil upravičen do reparacije za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Delovno sodišče ne sodi na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami), temveč na podlagi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) in pa ZPP, ki pa takšnega razlikovanja med razveljavitvijo in odpravo ne poznata.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je do 1. 2. 2011 pri toženi stranki delal na delovnem mestu gostitelja, na katerem je prejemal plačo za 25. plačilni razred, pri čemer je bil uvrščen v 23. plačilni razred, dva plačilna razreda pa sta bila dodana zaradi nočnega dela; - tožnik je na podlagi lastne želje po spremembi delovnega mesta s toženo stranko 20. 2. 2011 podpisal dve pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja ...; - istočasno z vročitvijo obeh pogodb o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja ... je bila tožniku vročena odločba o določitvi plače z dne 3. 1. 2011, s katero je bila tožniku določena plača v 25. plačilnem razredu (23. plačilni razred in dva plačilna razreda zaradi dela v nočni izmeni); - tožniku je bila 5. 4. 2011 vročena nova odločba o določitvi plače, datirana s 23. 3. 2011, s katero je bil tožnik uvrščen v 24. plačilni razred; - po tej odločbi je tožnik plačo prejemal do 1. 11. 2011, nato pa je s prenehanjem dela v nočni izmeni prejemal plačo za 22. plačilni razred; - znižanje plače po odločbi z dne 23. 3. 2011 je tožena stranka izvedla zaradi stališča predsednika uprave, da delavec ne more ohraniti starega plačilnega razreda, če sam želi premestitev na nižje delovno mesto, temveč se ga v takšnem primeru uvrsti v povprečni plačilni razred novega delovnega mesta.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da je bila odločba o določitvi plače z dne 3. 1. 2011 sestavni del pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto kontrolorja ..., zaradi česar je tožena stranka nedopustno posegla v pogodbo o zaposlitvi s tem, da je 23. 3. 2011 izdala novo odločbo o določitvi plače, s katero je tožniku določila nižji plačilni razred. Pogodbo o zaposlitvi je možno spreminjati le v soglasju obeh strank, ne pa enostransko, kot je storila tožena stranka. Tretji odstavek 47. člena ZDR povsem jasno določa, da se pogodba spremeni oziroma nova pogodba velja, če na to pristane tudi nasprotna stranka. Že zgolj na podlagi tega pravnega stališča je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 23. 3. 2011 in toženi stranki naložilo, da obračuna razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi tožniku šla glede na odločbo o določitvi plače z dne 3. 1. 2011. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo tudi, ko je svojo odločitev oprlo na določbo 12. člena tarifne priloge podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke. Tožena stranka se je sklicevala na določbo drugega odstavka 12. člena tarifne priloge PKP, ki določa, da se ne glede na določbo prvega odstavka delavec, ki se v enem letu od začetka veljavnosti te metodologije med trajanjem delovnega razmerja razporedi na drugo delovno mesto v okviru istega tarifnega razreda, razvrsti najmanj v povprečni plačilni razred skupine delavcev, ki so razporejeni na to delovno mesto. Podjetniška kolektivna pogodba je bila sklenjena 16. 12. 2004, kar pomeni, da je ob izdaji izpodbijane odločbe o določitvi plače z dne 23. 3. 2011 poteklo več kot eno leto od začetka veljavnosti metodologije, ki je vsebovana v tarifni prilogi PKP. Določba drugega odstavka 12. člena tarifne priloge PKP je vezana na čas enega leta od začetka veljavnosti metodologije. Res da je v tretjem odstavku 12. člena tarifne priloge PKP določeno, da se določba drugega odstavka pri razporeditvah na drugo delovno mesto uporablja tudi po preteku enega leta, če reprezentativni sindikati v družbi dajo soglasje za njeno nadaljnjo uporabo. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi reprezentativni sindikati dali takšno soglasje, zato določbe drugega odstavka 12. člena tarifne priloge PKP v tem sporu ni možno uporabiti.

Sodišče prve stopnje se je zato utemeljeno oprlo na določbo prvega odstavka 12. člena tarifne priloge PKP, ki določa, da se delavec, ki se med trajanjem delovnega razmerja razporedi na drugo delovno mesto istega tarifnega razreda, razvrsti v isti plačilni razred, kakor ga je imel na prejšnjem delovnem mestu, če je ta v okviru plačilnih razredov za novo delovno mesto, sicer pa v mejni plačilni razred na novem delovnem mestu. Tožnik je bil na prejšnjem delovnem mestu v 25. plačilnem razredu, kar je v okviru plačilnih razredov novega delovnega mesta, saj je za delovno mesto kontrolorja ... predviden razpon plačilnih razredov od 17. do 27. plačilnega razreda.

Zmotno je pritožbeno stališče, da določbe 12. člena tarifne priloge PKP ni možno uporabiti v primerih, ko delavec sam izrazi željo, da bi delal na drugem delovnem mestu. Kaj takšnega iz besedila 12. člena tarifne priloge PKP ne izhaja. Res je sicer, da četrti odstavek 12. člena tarifne priloge PKP določa, da se delavcu plačilni razred ne zniža, če je prerazporejen na zahtevo zdravnika zaradi bolezni. Na podlagi te določbe ni možno a contrario sklepati, da se plačilni razred lahko zniža, če gre za prerazporeditev (sedaj sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi) na željo delavca in ne na zahtevo zdravnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določba 154. člen ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.