Jedro

Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da Uradu za preprečevanje pranja denarja ni pravočasno pisno poročala o nameravani transakciji, saj je pisno sporočilo o nameravani transakciji posredovala šele 30. 1. 2015 in ne prvi delovni dan po zaznavi razlogov za sum pranja denarja in financiranja terorizma, tj. 22. 1. 2015, oziroma naslednji dan po ustnem obvestilu, tj. 23. 1. 2015. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da opisano tožničino ravnanje, ki ga ne zanika, predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2015 in trajanja delovnega razmerja od 28. 2. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje, reparacijski zahtevek za ta čas ter zahtevek za denarno povračilo namesto reintegracije v višini 42.828,19 EUR bruto. Odločilo je, da tožnica krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom za spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenim zahtevkom. V pritožbi navaja, da obrazložitev izpodbijane sodbe v pretežni meri predstavlja prepis navedb tožene stranke, medtem ko se do ključnih argumentov in stališč tožnice sodišče prve stopnje ni opredelilo. S tem je storilo več absolutnih bistvenih kršitev določb postopka (8., 14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku). Po oceni tožnice je izredna odpoved glede na ustaljeno sodno prakso nezakonita. Tožnica je pisno prijavo nameravane sumljive transakcije sicer res podala z nekajdnevno zamudo, vendar je svojo napako nemudoma sanirala ter o njej obvestila toženo stranko in Urad za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju: UPPD). Toženi stranki niti tretji osebi ni nastala nobena škoda, nameravana transakcija ni bila nikoli izvedena. Zoper toženo stranko ni bil uveden postopek o prekršku niti ji ni bila izrečena sankcija. Zato očitana kršitev ne predstavlja kršitve, ki bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je skrajni ukrep delodajalca, predviden za najhujše kršitve delovnih obveznosti, ko z delavcem glede na težo kršitve in druge okoliščine primera ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnica je dejanje iskreno obžalovala, se opravičila in zadeve ni želela prikriti. Vse to so olajševalne okoliščine konkretnega primera, ki vplivajo na manjšo intenzivnost storjene napake. Tožnica vztraja, da očitana kršitev ne dosega standarda hujše kršitve delovnih obveznosti in da gre za enkratno lažjo kršitev. Če tožnica svoje napake ne bi naznanila, pri toženi stranki za njo ne bi izvedeli in bi tožnica zaradi poteka objektivnega roka za odpoved obdržala zaposlitev. Ne drži ugotovitev sodišča, da očitano dejanje po Zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma spada med najtežje kršitve. Četudi zakon okvalificira neko kršitev kot hujšo, ne gre nujno za hujšo kršitev v delovnopravnem smislu. Tožnica trdi, da je v obravnavanem primeru šele 30. 1. 2015 prejela pravilno izpolnjene podatke. Sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno sledilo izpovedbi A.A., ki je kot pooblaščenka za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma zainteresirana za izid spora. Nesprejemljivo je sklicevanje sodišča na ugotovitve oziroma postopek pred preiskovalno komisijo tožene stranke. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila osmi odstavek 38. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma in da očitano ravnanje predstavlja najtežjo kršitev po 19. točki 91. člena tega zakona. Navaja, da je bila v obravnavanem primeru nameravana transakcija ustno sporočena takoj naslednji dan po njeni zaznavi in bi UPPD lahko pravočasno ukrepal, ne glede na to, da je bila pisna dokumentacija kasneje dostavljena. Tožnica trdi, da ni ravnala hudo malomarno. Razloge za očitano kršitev je treba pripisati neustrezni kadrovski zasedenosti tožene stranke in posledično preobremenjenosti tožnice. Zamuda pri pisni prijavi ni izvirala iz sfere tožnice, temveč je bila posledica neustrezne organizacije tožene stranke ter ravnanj tretjih oseb. Po mnenju tožnice ni izpolnjen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožena stranka ni izkazala, v čem naj bi se kazal izjemno visok položaj pooblaščenke. V tem delu se je sodišče neutemeljeno oprlo na izpovedbo direktorice sektorja za razvoj zaposlenih. Tožnica vztraja, da kršitev ni pomembno vplivala na poslovanje tožene stranke, na njene odnose do strank na področju trga, na medsebojne odnose v podjetju (obratu) in podobno. Kršitev tožnice ni imela vpliva na poslovno in delovno okolje. Sodišče je kršilo ustavno načelo sorazmernosti v zvezi z ustavno zagotovljeno pravico do svobode dela. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je zaradi enkratnega dogodka, ki ga je tožnica takoj priznala in obžalovala, tožena stranka izgubila zaupanje do tožnice v takšni meri, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Vztraja, da je odpoved posledica šikaniranja tožnice s strani B.B. pred očitano kršitvijo. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ter da je na podlagi pravilno in popolnega ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni utemeljen. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo zahtevke strank in njihove navedbe v dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveni kršitvi iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj bi jih zagrešilo, ker se do ključnih argumentov tožnice ni opredelilo. Zakaj naj bi to predstavljalo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni pojasnjeno. Ta kršitev je podana, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je takrat, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, torej takrat, ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ničesar takega se sodišču prve stopnje ne očita, zato ta kršitev ne more biti podana. Prav tako pa ni podana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je predstavila svoje pravno stališče o nezakonitosti izredne odpovedi, sodišče prve stopnje pa je odločilo drugače in je takšno odločitev pravno utemeljilo. Zato očitana kršitev ni podana.

7. Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2015 očitala, da UPPD ni pravočasno pisno poročala o nameravani transakciji, saj je pisno sporočilo o nameravani transakciji UPPD posredovala šele 30. 1. 2015 in ne prvi delovni dan po zaznavi razlogov za sum pranja denarja in financiranja terorizma, tj. 22. 1. 2015, oziroma naslednji dan po ustnem obvestilu, tj. 23. 1. 2015. Očitala ji je tudi, da v sklopu pisnega sporočanja UPPD tožnica ni navedla in pojasnila razlogov za zamudo pri sporočanju.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu pooblaščenke za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma. V skladu z 2. točko 42. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (Ur. l. RS, št. 60/2007 in nasl. - ZPPDFT) pooblaščenka skrbi za pravilno in pravočasno sporočanje podatkov Uradu v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi. V skladu s petim v povezavi s šestim odstavkom 38. člena ZPPDFT mora pooblaščenka sporočiti Uradu ustrezne podatke o nameravani transakciji, ne glede na to, ali je bila pozneje opravljena ali ne, kadar v zvezi s transakcijo, stranko ali sredstvi obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma, in sicer še pred izvedbo transakcije, ter v sporočilu navesti rok, v katerem naj bi se ta opravila. Takšno sporočilo se lahko da tudi po telefonu ali posreduje po zaščiteni elektronski poti, vendar mora biti Uradu poslano še v pisni obliki najpozneje naslednji delovni dan. Navedeno pomeni, da se obveznost poročanja UPPD z ustnim obvestilom ne zaključi. Čeprav je poslovalnica tožene stranke pravočasno posredovala zahtevane podatke oziroma dopolnjeno dokumentacijo, tožnica te ni nemudoma pregledala in pravočasno sporočila podatke v pisni obliki. To je storila šele čez en teden, čeprav je navedeno opravilo spadalo med temeljne delovne obveznosti tožnice po pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 4. 2014. 9. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da opisano tožničino ravnanje, ki ga ne zanika, predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Tožnica je ravnala nevestno, ko UPPD ni pravočasno pisno sporočila podatkov o sumljivi nameravani transakciji. Tožnica je bila kot pooblaščenka zaposlena na delovnem mestu, ki je pri toženi stranki sistemizirano na visokem položaju. Odgovorna in pooblaščena je bila za izvajanje vseh ukrepov, s katerimi se zagotavlja preprečevanje in odkrivanje pranja denarja ter financiranje terorizma pri toženi stranki. Tožnica je kot pooblaščenka zastopala toženo stranko v razmerju oziroma sodelovanju z Uradom, pri pripravi skupnih pristopov k preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma pa sodeluje tudi v okviru Združenja D.. Vključena je tudi v zasnovo in razvoj notranjega programa zaščite pred pranjem denarja in financiranjem terorizma, ena od bistvenih nalog pa je sporočanje transakcij, pri katerih obstajajo razlogi za sum pranja denarja. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, ima tožena stranka tudi določena Navodila ..., ki jih je tožnica kršila, kakor tudi Pravilnik o načinu sporočanja podatkov Uradu Republike Slovenije za preprečevanja pranja denarja (Ur. l. RS, št. 90/2011). V takšnih okoliščinah primera ni pomembno, ali ZPPDFT v kazenskih določbah šteje očitano kršitev med najtežje kršitve. Ni pomembno niti to, da zoper toženo stranko ni bil začet postopek o prekršku in izrečena sankcija in da ji ni nastala škoda zaradi zamude pri pisnem sporočanju. Zadostuje, da glede na očitane kršitve pride do možnosti škodovanja poslovnim interesom delodajalca (37. člen ZDR-1). Bistveno je, da z vidika tožene stranke nevestno ravnanje tožnice v nasprotju z internimi navodili in zahtevami po svoji naravi ter pomenu pravočasnega in pravilnega sporočanja za učinkovito delovanja sistema odkrivanja in preprečevanja pranja denarja predstavlja hujše kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

10. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi kršila iz hude malomarnosti. Upoštevati je treba, da se po določbah 41. in 42. člena ZPPDFT od pooblaščenke pričakuje strokovna usposobljenost za naloge preprečevanja in odkrivanja pranja denarja in financiranja terorizma ter da dobro pozna naravo poslovanja tožene stranke, ki so izpostavljena tveganju za pranje denarja. Tožnica ni ravnala s predpisano skrbnostjo. Sklicevanje tožnice na nujnost imenovanja namestnika je brezpredmetno. Po določbi drugega odstavka 42. člena ZPPDFT namestnik nadomešča pooblaščenca med njegovo odsotnostjo v celotnem obsegu nalog iz prvega odstavka tega člena in opravlja druge naloge po tem zakonu, če je tako določeno z notranjim aktom organizacije, tožnica pa dne 22. 1. in 23. 1. 2015 ni bila odsotna. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica pri svojem delu v času očitane kršitve dne 22. 1. 2015 oziroma 23. 1. 2015 ni bila preobremenjena, in da svojega dela tega dne ni prilagodila prioritetni nalogi, nepravilno in zamudno sporočanje podatkov o sumljivi nameravani transakciji ne predstavlja pričakovane skrbnosti ter v celoti ustreza standardu hude malomarnosti v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 11. Podan je tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo ključen pomen zaupanja delodajalca do delavca, zlasti v primeru, ko gre na strani delodajalca za banko, na strani delavca pa za pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma. Glede pristojnosti oziroma sistema pooblastil je namreč pooblaščenka neposredno podrejena upravi banke. Pravilno je poudarilo, da tožena stranka pričakuje s strani pooblaščenke ustrezno večjo pozornost pri opravljanju dela. Tega ne pretehta okoliščina, da je tožnica obvestila toženo stranko o enkratni kršitvi in je ravnanje obžalovala. Neutemeljeno je sklicevanje tožnice na odločitve Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 286/2005, VIII Ips 45/2012, VIII Ips 46/2015, VIII Ips 78,/2016, VIII Ips 79/2016, VIII Ips 80/2016 in VIII 66/2016, saj primer glede dejanskih okoliščin ni primerljiv. Pritožbeno sodišče se zato strinja, da zaradi izgube zaupanja od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da bi s tožnico nadaljevala delovno razmerje do izteka odpovednega roka.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila podana iz osebnih razlogov. Okoliščine, ki jih v zvezi s tem v pritožbi ponavlja tožnica, ne kažejo, da je bila ta presoja napačna. Tudi sicer se tožnica ob ugotovitvi, da je kršitve v resnici storila, ne more sklicevati na to, da je bila odpoved posledica šikaniranja s strani priče B.B., ki ni sodeloval pri odločitvi o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj vseh zakonskih pogojev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot jih določa 109. člen ZDR-1, je neutemeljen očitek o nesorazmernem omejevanju pravice do svobode dela.

13. Sodišče prve stopnje je glede na vse obrazloženo utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Druge pritožbene navedbe tožnice za odločitev niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti s pritožbo zatrjevani razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.