Jedro

Ker v tožbi zatrjevanega načina nastanka škodnega dogodka niso potrdile niti ostale v postopku zaslišane priče, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da škodni dogodek kot ga zatrjuje tožnik, tožnik ni dokazal. To pa pomeni, da ni dokazal enega od ključnih elementov civilnega delikta: nastanka škodnega dogodka, ki mora biti kumulativno podan poleg obstoja nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke in pa vzročne zveze med takšnim ravnanjem in nastankom škodnega dogodka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama nastale ji stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 15.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2008 do plačila (točka I. izreka), hkrati pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 28,12 EUR pravdnih stroškov (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga njeno razveljavitev. Najprej pritožba citira navedbe sodišča prve stopnje v točki 7. obrazložitve sodbe, nato pa navaja, da bi moralo sodišče že na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugoditi tožbenemu zahtevku, ko je ugotovilo, da je bilo nekaj mokrega oziroma mastnega polito po tleh, takoj pri vhodu v sobo v hiši D.. Zato je nesporno, da je tožniku spodrsnilo na mastnih in spolzkih tleh ter posledično ostaja temelj odgovornosti tožene stranke. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da obstoji dvom, da je bil po tleh polit šampon, saj je tožnik povedal, da je po padcu na tleh videl polit zelen šampon, kar potrjujejo številni dokazi, tako vsebina prijave škodnega dogodka, kot poročilo detektiva S.M. z dne 7. 10. 2008, hkrati pa so tožnikovo izpovedbo potrdile tudi priče (D.K., M.K., S.B.). Dejstvo, da se Š.D. ne spomni, da bi se razburjala nad mastnim madežem na preprogi ter, da se priča D.K. ne spominja priče S.B., ne morejo vzbuditi dvoma v izpoved zaslišanih prič oziroma obstoj škodnega dogodka, saj gre za nepomembne podrobnosti, ki so jih priče lahko že pozabile, glede na to, da so bile zaslišane po več kot 4 letih po škodnem dogodku. Nadalje je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje zato, ker v postopek ni pritegnilo predlaganega izvedenca medicinske stroke o mehanizmu nastanka poškodbe, tožeči stranki pa ni bila dana možnost, da izvaja dokaze v svojo korist, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je na obravnavi 21. 9. 2011 predlagala poizvedbe pri UKC Maribor glede reševanja tožnika, kar prvostopenjsko sodišče ni opravilo, čeprav bi lahko na podlagi pridobljene dokumentacije oziroma zaslišanja reševalcev ugotovilo vzrok tožnikovega padca. Hkrati pa se pooblaščenec tožeče stranke v pritožbi opredeljuje tudi do pripomb pooblaščenke tožene stranke, ki je na ogledu sodišče ves čas prepričevala, da gre za goljufijo, in da je pooblaščenec tožeče stranke nizko padel, ker zastopa takšne zadeve. Pooblaščenec poudarja, da mu je tožnik nezgodo opisal na enak način kot jo je opisal sodišču, v nasprotnem ga v zadevi sploh ne bi zastopal. Tožnik je sosed tašče pooblaščenca in mu je ta dogodek opisal po tem, ko se je vrnil iz bolnišnice in sta se srečala na hodniku.

3. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine po tem, ko je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je v posameznih izpovedbah v postopku zaslišanih prič (priče: S.B., D.K., zakonca D., M.K., S.M.) toliko nedoslednosti, da se poraja dvom, da se je škodni dogodek pripetil kot ga zatrjuje tožeča stranka. Nedoslednosti med izpovedbami prič podrobno razčleni in opiše v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe. Zaključi, da so trditve tožnika, da je pri D. v dnevni sobi padel zaradi razlitega šampona in si pri tem poškodoval nogo sporne, in da tožnik ni dokazal zatrjevani način nastanka škodnega dogodka, čeprav je na njem dokazno breme, saj le-tega niso potrdile zaslišane priče oziroma v zvezi s škodnim dogodkom obstajajo neskladja v njihovi izpovedbi. V posledici je zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost lastnikov nepremičnine v smislu prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

7. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v zadevi s strani sodišča prve stopnje v celoti in popolnoma ugotovljeno, upoštevana so bila vsa pravno odločilna dejstva in na tej podlagi sprejet pravilen materialno pravni zaključek o neobstoju podlage tožbenega zahtevka.

8. Tožena stranka dejansko svoji pasivni legitimaciji v tem postopku ne ugovarja, ugovarja pa obstoju škodnega dogodka torej temelju njene odškodninske odgovornosti.

9. Med pravdnima strankama ni sporno, da je imel lastnik stanovanjske hiše, v kateri naj bi se po tožbenih trditvah tožnik poškodoval, pri toženi stranki zavarovano odgovornost po zavarovalni pogodbi. V Splošnih pogojih, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe, je v 3. točki prvega odstavka 44. člena določeno, da zavarovanje krije škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu, zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki ima za posledico poškodovanje oseb (telesne poškodbe, obolenje ali smrt) in/ali poškodovanje stvari (uničenje, izginitev ali poškodba stvari). Zavarovanje krije odgovornost zavarovanca za škode, za katere odgovarja kot lastnik, uporabnik ali najemnik stanovanja ali zasebne stanovanjske hiše ter dvorišča in vrta ob hiši. V obravnavanem primeru je za ugotovitev civilnopravnega odškodninskega delikta, torej kot materialno podlago za presojo odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 131. člena OZ in 965. člen OZ, po katerem lahko tretji pri zavarovanju pred odgovornostjo kot oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev nastale mu škode zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec do višine obveznosti po zavarovalni pogodbi.

10. Civilni delikt po prvem odstavku 131. člena OZ zajema pravno priznano škodo, nedopustno ravnanje odgovorne osebe, vzročno zvezo med tem ravnanjem in nastalo škodo ter krivdno odgovornost. Prve tri elemente mora dokazati tožeča stranka, in če jih dokaže se posledično domneva krivda, slednje pa se lahko odgovorna oseba razbremeni le, če dokaže neobstoj le - te.

11. Tožeča stranka v postopku zatrjuje nastanek škodnega dogodka (zaradi katerega je utrpela škodo), in da je vzrok za njegov nastanek na strani zavarovanca tožene stranke (lastnika stanovanjske hiše) zaradi na tleh politega šampona, na katerem naj bi tožniku zdrsnilo.

12. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in čemur se pridružuje tudi sodišče druge stopnje je ugotoviti, da tožnik v postopku ni dokazal niti samega nastanka škodnega dogodka kot ga je zatrjeval, posledično pa tudi ne nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke ter vzročne zveze med ravnanjem in nastankom škodnega dogodka. Tožeča stranka namreč tožbenih trditev (skupek dejstev, ki jih tožeča stranka navaja v utemeljitev svojega tožbenega zahtevka) o nastanku škodnega dogodka v postopku ni dokazala. Sodišče je v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano zaključilo, da izpovedbe prič (S.B., D.K., zakonca D., M.K.) zaradi njihove neskladnosti ne dajejo podlago za ugotovitev, da je škodni dogodek nastal na način zatrjevan v tožbenih trditvah. Trditev, da je bil po tleh polit šampon, na katerem je tožniku spodrsnilo in je torej šlo za nenaden in presenetljiv dogodek s škodno posledico zaradi nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke, tožeča stranka ni uspela dokazati. S tem pa ni podana podlaga tožbenega zahtevka.

13. V pritožbi tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o vseh izvedenih dokazih, s čimer izpodbija dejansko stanje kot zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, v posledici pa tudi zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje nima razloga dvomiti v dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj v le - tej ni kakršnekoli neskladnosti oziroma se sodišče do vseh izvedenih dokazov, tudi do izpovedb vseh v postopku zaslišanih prič, izrecno opredeli ter pojasni kakšni so razlogi za njihovo neverodostojnost oziroma kje vidi neskladnosti v njihovih izpovedbah (točka 7. obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče druge stopnje te razloge povzema, zaradi pritožbenih izvajanj pa dodaja kot sledi.

14. Pritožba trdi, da je tožniku spodrsnilo na mastnih in spolzkih tleh ter zato obstaja temelj odgovornosti tožene stranke. Po oceni sodišča druge stopnje je takšno pritožbeno izvajanje neutemeljeno. Res je, da je tožnik zatrjeval, da je padel na spolzkih tleh, na katerih je bil polit šampon, vendar tega dejstva v postopku ni dokazal. 15. Tožbenih trditev (niti tožnikovo izpovedbo) niso potrdile v postopku zaslišane priče. Tako priča S.B. ni potrdil, da je bil v času pred prihodom reševalcev prisoten oziroma navzoč na kraju škodnega dogodka poleg njega še sosed D.K., prav tako tudi D.K. ni potrdil navzočnosti S.B., temveč je izjavil, da nihče drug razen kasneje reševalcev in za njimi še lastnikov, na kraju dogodka ni bil prisoten. Zaslišani priči pa se pri svoji izpovedbi nista sklicevali na oddaljenost dogodka. Poleg tega D.K. ne potrdi, da je bil na tleh polit šampon, slednje potrdi le priča B., ki izpove, da je politi šampon po tleh celo pobrisala, ne ve pa za prisotnost priče K., medtem kot zakonca D. o tem, da bi bilo na tleh kaj politega ne vesta nič, enako tudi ne M.K.. Ob dejstvu, da nobena od zaslišanih prič škodnega dogodka ni neposredno videla, da D.K., prisoten po škodnem dogodku na kraju samem ni evidentno povedal o politem šamponu ter tudi ni potrdil navzočnosti S.B., ko slednji in pa tožnik zatrjujeta, da je bil B. na kraju samem prisoten, da je celo brisal mokroto pri vhodu v dnevno sobo, je zaključek sodišča, o vzpostavljenem dvomu oziroma neverodostojnosti njune izpovedbe pravilen, s tem pa postavljen upravičen dvom v zatrjevani način nastanka škodnega dogodka. Ker v tožbi zatrjevanega načina nastanka škodnega dogodka niso potrdile niti ostale v postopku zaslišane priče, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da škodni dogodek kot ga zatrjuje tožnik, tožnik ni dokazal. To pa pomeni, da ni dokazal enega od ključnih elementov civilnega delikta: nastanka škodnega dogodka, ki mora biti kumulativno podan poleg obstoja nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke in pa vzročne zveze med takšnim ravnanjem in nastankom škodnega dogodka. Neobstoj enega izmed navedenih elementov, ko torej v danem primeru ni ugotovljen obstoj škodnega dogodka kot ga zatrjuje tožeča stranka pomeni neobstoj civilnega delikta, kar posledično daje podlago za zaključek, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, za katerega bi na podlagi obstoječe zavarovalne pogodbe (polica stanovanjskega zavarovanja) med toženo stranko in njenim zavarovancem, odgovarjal zavarovanec kot lastnik stanovanjske hiše. 16. Pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo reševalcev „in ugotovilo vzrok tožnikovega padca“ ter ni pritegnilo izvedenca medicinske stroke, ki bi „lahko izdelal izvid in mnenje o mehanizmu nastanka poškodbe“, predstavljajo pritožbeno novote, ki so v pritožbenem postopku nedovoljene oziroma nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP), tožnik pa v postopku tudi ni zatrjeval oziroma izkazal, da teh predlogov ni mogel navesti pravočasno v postopku na prvi stopnji (nekrivdno).

17. Upoštevaje vse navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

18. Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo v celoti propadla je dolžna sama nositi nastale ji stroške pritožbenega postopka, vse pa v smislu določbe prvega odstavka 154. člena ZPP. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.