Jedro

Bolečina kot subjektivni občutek ni eksaktno merljiva in dokazljiva, vendar objektivni izvidi izkazujejo, da za relevantno obdobje pri tožniku ni potrjena takšna prizadetost oziroma intenziteta bolečin, da bi mu onemogočala delo. Zdravstveno stanje se namreč ugotavlja na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan 4. odstavek 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba št. ... z dne 8. 9. 2013 (pravilno: 8. 5. 2013) in odločba št. ... z dne 3. 4. 2013 ter odločba št. ... z dne 18. 7. 2013 in da se ugotovi, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni za polni delovni čas od 6. 4. 2013 do 18. 6. 2014. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da ne obstaja zdravljenje, ki bi mu pomagalo pri izboljšanju okvare hrbtenice, pač pa le zdravljenje, ki mu pomaga pri prenašanju bolečin, pri čemer se mu ob protibolečinskih terapijah pojavljajo slabosti, bolečine v želodcu in vrtoglavice. Pojasnjuje, da so najhujše bolečine, ki mu onemogočajo opravljanje osnovnih življenjskih opravil, tj. ko sploh ne more hoditi oziroma hodi z bolečinami, ki mu povzročajo slabost. Meni, da je pri ugotavljanju začasne nezmožnosti za delo potrebno upoštevati tudi druge posledice bolečin, tj. neprespanost, nevrotičnost, kar je ugotovljeno tudi v izvidih specialistov. Dopolnilno mnenje zdravstvene komisije je bilo dano po roku, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje. Poudarja, da predmet mnenja ni bilo ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo od 21. 9. 2011 do 10. 12. 2013, saj je bilo o nezmožnosti za delo do 31. 3. 2013 že pravnomočno odločeno. Ne strinja se z izvedenskim mnenjem, že v postopku mu je oporekal glede navedb, da bistvenih poslabšanj v letih od 2007 do 2014 ni zaznati, da se posledice okvar odražajo kot „nekaj“ slabša moč in gibljivost levega stopala ter da je v oceni kategorije invalidnosti in preostali delovni zmožnosti že upoštevana okvarjena hrbtenica in gibalna oviranost, ki se v zadnjih letih ni „pomembno“ spremenila, glede na to, da mu je bila leta 2010 ugotovljena invalidnost III. kategorije z omejitvami. Iz medicinske dokumentacije, ki se nahaja v spisu so razvidne razlike v zdravstvenem stanju. V postopku je tudi oporekal navedbi glede zabeležke v zdravstvenem kartonu dne 25. 3. 2014, da injekcij ne potrebuje več in da mu tedaj niso bila predpisana protibolečinska zdravila. Protibolečinska zdravila je prejel 12. 3. 2014 in ker mu niso koristila, je osebna zdravnica presodila, da mu jih ne da in počaka, da bi bolečine popustile. Hkrati je presodila, da za delo po 31. 3. 2013 ne bo sposoben, zato je tudi podala predlog za podaljšanje bolniškega staleža. Ne strinja se z navedbo, da je bilo poslabšanje stanja dokumentirano šele 16. 6. 2013 in v izvidu z dne 12. 6. 2013. V obeh dokumentih je namreč navedeno, da so se hude bolečine pojavile pred dvema tednoma, zato ni jasno, zakaj naj bi bil nezmožen za delo od 12. 6. 2013. Nasprotujoča je tudi izpoved izvedenca na zaslišanju, da se je oprl na zapise, da je bil zaradi hujših bolečin zdravljen konec marca in v začetku aprila 2013, saj je bil takrat dvakrat pri osebni zdravnici in da pri teh obiskih niso bile omenjene niti bolečine, ki so bile predmet predhodnega obdobja, niti protibolečinske terapije. Ne drži tudi navedba, da se je zdravstveno stanje poslabšalo junija 2013, bolečine so se pojavile že konec maja, kar sta navedla tako osebna zdravnica dne 16. 6. 2013, kot specialist dne 12. 6. 2013. Nadalje meni, da Navodila tožene stranke niso pravni predpis, ki je objavljen v Uradnem listu RS, zato niso pravno veljavna in zavezujoča. Meni, da sklicevanje sodišča prve stopnje na določbe 4. odstavka 9. člena in 4. alinee 1. odstavka 64. člena ZUTD ter 90. člena ZUJF v konkretnem primeru ni pravilno, saj je ob uveljavitvi oziroma začetku uporabe ZUTD že pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti in jih v skladu z 2. odstavkom 180. člena ZUTD zadržal v obsegu in trajanju po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Poudarja, da je bil ob začetku uporabe ZUTD (1. 1. 2011) in ob uveljavitvi ZUJF (31. 5. 2012) kot brezposelna oseba upravičen do pravice do denarnega nadomestila, ki mu je zaradi začasne nezmožnosti za delo mirovala. Meni, da je nepravilno pojasnilo sodišča prve stopnje, da ugotovljena začasna nezmožnost za delo od 14. 6. 2013 ne utemeljuje priznanja začasne nezmožnosti za delo za to obdobje, saj zaradi prekinitve začasne nezmožnosti za delo ne zapade več pod izjeme, ki jih določa 227. člen ZUJF in iz tega razloga posledično zanj ne velja določba 90. člena ZUJF, zato tudi do nadomestila plače za čas kasneje ugotovljene začasne nezmožnosti za delo ni upravičen. Opozarja še, da je tako v sodbi sodišča prve stopnje kot tudi v odločbi tožene stranke z dne 12. 8. 2013 napačno navedeno, da je bil prvi dan zadržanosti 6. 3. 2012 (na 7. strani sodbe je navedeno 6. 3. 2013). Na podlagi takšne napačne ugotovitve pa je bil uvrščen med osebe, za katere so veljale določbe 227. člena ZUJF. Meni, da je potrebno odločiti o uporabi prehodne določbe 180. člen ZUTD in ne glede na razlog ali je zakonodajalec pri pripravi sprememb spregledal možnost take situacije, se prehodne določbe, v katere drug predpis ne poseže, še vedno uporabljajo. Poudarja še, da pravica do socialne varnosti oziroma zdravstvenega varstva sodi med temeljne človekove pravice in svoboščine, ki jih določa Ustava RS in ta tudi ne dopušča kakršnegakoli odvzema priznanih oziroma pridobljenih pravic brez utemeljenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 5. 2013 s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 4. 2013 . Z navedeno odločbo je imenovani zdravnik tožene stranke odločil, da je tožnik od 1. 4. 2013 do 5. 4. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 6. 4. 2013 dalje pa zmožen za delo. Zaradi združitve postopkov je prvostopenjsko sodišče presojalo tudi pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe št. ... z dne 12. 8. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper sklep imenovanega zdravnika št. ... z dne 18. 7. 2013. S slednjim je imenovani zdravnik odločil, da se zavrže predlog osebnega zdravnika št. ... z dne 10. 7. 2012 za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo.

Pravno podlago za odločitev predstavljajo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ) in določbe Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila). Skladno z 2. odstavkom 80. člena ZZVZZ je izbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po 2. odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije (82. člen ZZVZZ). Po določbi 232. člena Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe. Po določbi 1. odstavka 233. člena Pravil pa osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku potem, ko je vpogledalo in prebralo dokumentacijo v upravnem in sodnem spisu ter pridobilo dopolnilno mnenje zdravstvene komisije, mnenje sodnega izvedenca nevrološke stroke ter po zaslišanju sodnega izvedenca presodilo, da je bil tožnik v spornem obdobju, tj. od 6. 4. 2013 dalje zmožen za delo. Takšni presoji sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je zdravstvena komisija res podala dopolnilno mnenje po izteku 30-dnevnega roka, ki ji ga je določilo sodišče prve stopnje, vendar navedeno ne vpliva na samo vsebino podanega mnenja. Zdravstvena komisija je v dopolnilnem mnenju z dne 10. 12. 2013 vztrajala, da je pri tožniku upravičena začasna nezmožnost za delo zaradi kroničnih zdravstvenih težav, zaradi katerih se intenzivno zdravi, vendar samo za krajša časovna obdobja, za daljši neprekinjen stalež od 21. 9. 2011 do 10. 12. 2013 pa ni resnega objektivnega zdravstvenega razloga. Pritožbeni očitek, da je bilo o začasni nezmožnosti za delo do 31. 3. 2013 že pravnomočno odločeno je utemeljen, v obravnavanem socialnem sporu je namreč sporna zgolj začasna nezmožnost za delo od 1. 4. 2013 dalje. Imenovani zdravnik je z odločbo z dne 3. 4. 2013, ki je predmet obravnavanega socialnega spora odločil, da je tožnik od 1. 4. 2013 do 5. 4. 2013 začasno nezmožen za delo, od 6. 4. 2013 dalje pa zmožen za delo. Sodišče prve stopnje je zato angažiralo še sodnega izvedenca nevrološke stroke in mu zastavilo vprašanje, ali je bil tožnik glede na ugotovljeno zdravstveno stanje v času od 6. 4. 2012 dalje začasno nezmožen za delo.

Sodni izvedenec nevrološke stroke je v mnenju z dne 19. 4. 2014 ugotovil, da je bil tožnik od 6. 4. 2013 do 13. 6. 2013 zmožen za delo, v obdobju od 14. 6. 2013 do 12. 7. 2013 pa je bil zaradi poslabšanja njegovih kroničnih težav z ledveno hrbtenico in levostransko ishialgijo začasno nezmožen za delo. Pojasnil je, da ima tožnik od operacije leta 1995 spremenljive težave s hrbtenico in od leta 2007 dalje težave z levo spodnjo okončino. Z večkratnimi preiskavami (RTG, MRI slikanja, EMG preiskava) so bile ugotovljene degenerativne spremembe na ledveni hrbtenici, zarastline pri operaciji in okvare lokalnih živčnih korenin. Bistvenih poslabšanj v teh izvidih vsa ta leta, vključno z najnovejšimi izvidi iz leta 2014, ni zaznati. Posledice opisanih okvar se odražajo kot nekaj slabša moč in omejena gibljivost levega stopala ter bolečine v križu ter vzdolž leve, poredko tudi desne spodnje okončine. Bolečine na tej osnovi niso stalno enake, ampak si sledijo občasna poslabšanja in izboljšanja. Ker je bila tožniku že leta 2010 priznana III. kategorija invalidnosti z opisom preostale delovne zmožnosti, je izvedenec ugotovil, da je v tej oceni že upoštevana okvarjena hrbtenica in gibalna oviranost, ki se v zadnjih letih ni pomembno spreminjala. Občasna poslabšanja zdravstvenega stanja so temeljila na intenziviranju bolečin, tedaj tudi dela z opisanimi olajšavami ni zmogel in je bil zato upravičen do bolniškega staleža. Izvedenec je tožnika tudi pregledal, ob tem pa poudaril, da se je za ugotovitev zdravstvenega stanja po 6. 4. 2013 lahko opiral le na takratne zapise v zdravstvenem kartonu in specialistčne izvide, sedanji pregled s presojo bolečine pred enim letom ni mogel biti odločujoč. V zdravstvenem kartonu je bilo namreč dokumentirano dajanje protibolečinskih injekcij 12. 3. 2013, nato pa je bila 25. 3. 2013 zabeležka, da injekcij ne potrebuje več in tedaj mu tudi niso bila predpisana protibolečinska zdravila. Poslabšanje bolečine je bilo dokumentirano spet šele 16. 6. 2013 in v fiziatričnem izvidu z dne 12. 6. 2013, zato je v juniju 2013 vsaj štirikrat dobil tudi kombinacijo zdravil proti bolečinam v injekcijah, kar kaže na takratne hude bolečine. Po tej terapiji je bil začasno nezmožen za delo od 12. 6. 2013 do 12. 7. 2013. Zaradi pripomb tožnika je sodišče prve stopnje izvedenca še zaslišalo. Izvedenec je vztrajal pri pisno podanem mnenju in po mnenju sodišča prve stopnje prepričljivo pojasnil, da gre pri tožniku za takšno zdravstveno stanje, ki se skozi čas spreminja, kar velja predvsem za bolečinska obdobja. Pojasnil je, da se je oprl na zapise, da je bil tožnik zaradi hujših bolečin zdravljen konec marca in v začetku aprila 2013, saj je bil takrat dvakrat pri osebni zdravnici in da pri teh obiskih niso bile omenjene niti bolečine, ki so bile predmet predhodnega obdobja, niti protibolečinske terapije. S tem naj bi se skladale tudi tožnikove trditve, da najhujše bolečine začnejo popuščati po dveh ali treh tednih, kar časovno dejansko ustreza ostalim podatkom v zdravstvenem kartonu, in sicer, da je prejel 12. in 13. 3. 2014 protibolečinske terapije, ponovne zabeležke v zvezi z bolečinami pa se pojavijo šele junija 2013. Tudi ta podatek se sklada s podatkom, da se je tožniku zdravstveno stanje ponovno poslabšalo junija 2013, zaradi česar mu je bil odprt bolniški stalež. Opozoril je še, da je pri presoji začasne nezmožnosti za delo potrebno upoštevati tudi dokončno odločbo o preostali delovni zmožnosti in v okviru tega ugotavljati obstoj začasne zmožnosti oz. nezmožnosti za delo. Izpostavil je še, da je v tožnikovem zdravstvenem stanju pomemben element bolečina in ravno iz tega razloga so ga usmerjali v tehnike obvladovanja bolečine z raznimi terapijami, ostale zdravstvene težave glede omejene gibljivosti pa so upoštevane že z omejitvami v dokončni odločbi ZPIZ z dne 21. 12. 2010. Tožnik se sicer v pritožbi v celoti ne strinja z izvedenskim mnenjem ter poudarja, da je bilo poslabšanje stanja dokumentirano šele 16. 6. 2013 in v izvidu z dne 12. 6. 2013, saj je v obeh dokumentih navedeno, da so se bolečine pojavile pred dvema tednoma. Pritožbeno sodišče poudarja, da bi se moral tožnik, v kolikor je trpel tako hude bolečine, da je menil, da je zaradi njih začasno nezmožen za delo, nemudoma oglasiti pri svoji osebni zdravnici. Tožnik je namreč tisti, ki mora biti aktiven pri skrbi za svoje zdravstveno stanje. Pri osebni zdravnici se je oglasil šele 17. 6. 2013 kot izhaja iz zdravstvenega kartona in navajal, da ga že 14 dni boli v križu in levi spodnji okončini. Ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo za nazaj je izjema. Osebni zdravnik jo lahko v skladu s 232. členom Pravil odobri največ za 3 dni za nazaj, od dneva, ko se je zavarovanec zglasil pri njem, razen če osebni zdravnik zaradi praznikov ni bil dosegljiv v tem času. Če je bil zavarovanec v bolnišnici ali če je zbolel v tujini, in v drugih utemeljenih primerih, ko ni mogel do osebnega zdravnika oziroma mu ni mogel sporočiti razlogov za zadržanost, imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija oceni odsotnost, daljšo od 3 dni. V obravnavanem primeru tožnik ni zatrjeval nobene od okoliščin, ki bi utemeljevala ugotavljanje začasne nezmožnosti za nazaj.

Glede trajanja začasne nezmožnosti, kot jo je ugotovil izvedenec, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz utemeljitve izvedenskega mnenja res izhaja, da je izvedenec menil, da je bil ponovni stalež upravičen že od 12. 6. 2013 do 12. 7. 2013, v samem mnenju pa je ugotovil, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo šele od 14. 6. 2013 do 12. 7. 2013. Navedeno je pripisati dejstvu, da je osebna zdravnica s predlogom imenovanemu zdravniku z dne 10. 7. 2013 kot prvi dan zadržanosti za novo obdobje začasne nezmožnosti za delo določila 14. 6. 2013. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bolečina kot subjektivni občutek res ni eksaktno merljiva in dokazljiva, vendar pa objektivni izvidi izkazujejo, da za relevantno obdobje pri tožniku ni potrjena takšna prizadetost oziroma intenziteta bolečin, da bi mu onemogočala delo. Zdravstveno stanje se namreč ugotavlja na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca. Na enak način so bile pri presoji začasne nezmožnosti upoštevane tudi druge posledice bolečin, ki jih tožnik navaja v pritožbi (neprespanost, nevrotičnost), torej le kolikor so bile zabeležene v medicinski dokumentaciji.

Glede na vse obrazloženo je torej pravilna in zakonita odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 5. 2013 v zvezi z odločbo št. ... z dne 3. 4. 2013, da je tožnik od 1. 4. 2013 do 5. 4. 2012 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 6. 4. 2013 dalje pa zmožen za delo. Navedeno pomeni, da je pri tožniku prišlo do prekinitve utemeljenosti začasne nezmožnosti za delo. Na podlagi ugotovitve, da je prišlo do prekinitve, pa je pravilna in zakonita tudi dokončna odločba tožene stranke št. št. ... z dne 12. 8. 2013 v zvezi s sklepom št. ... z dne 18. 7. 2013 o zavrženju predloga osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Zakon za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju: ZUJF), ki je pričel veljati 31. 5. 2012 je v 90. členu črtal 4. odstavek 9. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS št. 80/2010 s spremembami; v nadaljevanju: ZUTD). Citirani odstavek je določal pravico prejemnikov denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost, da med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki traja več kot 30 dni, prejemajo nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prav tako je ZUJF hkrati v 92. členu ukinil mirovanje pravice do denarnega nadomestila iz 4. alinee 1. odstavka 64. člena ZUTD v času, ko je bil zavarovanec nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov za čas, ko je prejemal nadomestilo v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. V 227. členu ZUJF pa je določeno, da se postopki za priznanje pravice do denarnega nadomestila in postopki za priznanje nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki so se začeli do uveljavitve ZUJF (tj. do 31. 5. 2012) dokončajo po dosedanjih predpisih.

V obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da se je postopek za priznanje nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni začel do 31. 5. 2012, saj je pri tožniku, ki je bil do 25. 7. 2013 zavarovan na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja 028 (tj. kot oseba, ki je na zavodu za zaposlovanje prejemnica denarnega nadomestila za brezposelnost) z odločbo z dne 8. 5. 2012 (ki je po stališču pritožbenega sodišča pravilna in zakonita) prišlo do prekinitve začasne nezmožnosti za delo, saj se je bolniki stalež, katerega prvi dan zadržanosti je bil 6. 3. 2012(1) , pri tožniku z dnem 5. 4. 2013 zaključil. Z novim predlogom osebnega zdravnika imenovanemu zdravniku z dne 10. 7. 2013 pa je osebni zdravnik kot prvi dan zadržanosti za novo obdobje začasne nezmožnosti za delo določil 14. 6. 2013. V obdobju začasne nezmožnosti za delo, katere prvi dan je 14. 6. 2013, tožnik ni več izpolnjeval pogojev, na podlagi katerih bi se ga lahko uvrstilo v izjemo po 227. členu ZUJF in zato skladno z 90. členom ZUJF, pri njemu ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo s strani zavoda, ni utemeljeno. Tožnik namreč zaradi prej navedenih določil ZUJF po 25. 7. 2013, tudi če bi se ugotovila njegova začasna nezmožnost za delo od tega dne, ne bi imel nobene pravne koristi, saj njegov pravni interes(2) ni bil več podan.

Pritožbeni očitek, da je tožnik ob uveljavitvi ZUTD že pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti in jih v skladu z 2. odstavkom 180. člena ZUTD zadržal v obsegu in trajanju po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ni utemeljen. Potrebno je ločiti med postopkom za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in postopkom za priznanje nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo. Tudi sicer pa je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan citirani 4. odstavek 9. člena ZUTD ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža.(3) Glede pritožbenega očitka, da Navodila tožene stranke niso pravni predpis, ki je objavljen v Uradnem listu RS ter zato niso pravno veljavna in zavezujoča, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so Navodila tožene stranke zgolj oblikovala načine postopanja za primere, ki napotujejo na odločanje organov pri toženi stranki o začasni nezmožnosti za delo tudi pri osebah, ki so kot brezposelne zavedene na zavodu za zaposlovanje do 31. 5. 2012. To, da se postopki za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in postopki za priznanje nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki so se pričeli do uveljavitve ZUJF, dokončajo po dosedanjih predpisih, izhaja že iz določbe 227. člena ZUJF.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Iz pregleda poteka začasne nezmožnosti za delo z dne 20. 9. 2013 izhaja, da je bil prvi dan zadržanosti 6. 3. 2012 in ne 6. 3. 2013. Sodišče prve stopnje je sicer v 17. tč. obrazložitve res zapisalo datum, 6. 3. 2013, vendar pa je očitno, da gre za pomoto, saj sicer omenja datum 6. 3. 2012. (2) Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo mora za to imeti pravni interes. Pravni interes je podan, če ima stranka neko pravno korist v pravdi in je sicer ne bi mogla doseči. (3) sodba in sklep VDSS Psp 566/2013 z dne 20. 3. 2014, sodba VDSS Psp 253/2014 z dne 6. 11. 2014.