Jedro

Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto pomočnika direktorja za strokovno tehnično področje za določen čas na podlagi 2. odst. 46. člena ZUJIK – za toliko časa, kolikor traja mandat direktorja. Trajanje njene pogodbe o zaposlitvi je bilo tako odvisno od dejanskega trajanja mandata direktorja in je po tem prenehalo na podlagi samega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev prenehanja delovnega razmerja z dne 28.10.2007, za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 6.3.2006 za delovno mesto pomočnice direktorja še vedno velja in da tožnici 28.10.2007 delovno razmerje ni prenehalo, ampak traja do 30.11.2010, za vrnitev nazaj na delo, za vpis delovne dobe v delovno knjižico od 29.10.2007 dalje, za prijavo v zavarovanje in za izplačilo zapadlih zneskov plač, vključno z dodatki. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za razveljavitev prenehanja delovnega razmerja z dne 28.10.2007 in za priznanje trajanja delovnega razmerja za čas od 28.10.2007 do odločitve sodišča prve stopnje, z vpisom delovne dobe v delovno knjižico, prijavo v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, z izplačilom že zapadlih zneskov plač v višini 7.758,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec, za izplačilo odškodnine v znesku 23.274,00 EUR ter povračilo stroškov postopka. Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 1.108,75 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožena stranka javni zavod, torej specifična oblika pravne osebe javnega prava. Za delovno razmerje direktorjev javnih zavodov ni mogoče uporabiti določb ZDR, ki se nanašajo na pogodbe o zaposlitvi poslovodnih oseb, zlasti ne 72. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Položaj direktorjev javnih zavodov je namreč urejen v Zakonu o zavodih, ki predstavlja lex specialis, zato so določbe ZDR, tudi glede na določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 – 65/2008) za tožnico pravzaprav neuporabljive. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bila tožnica javna uslužbenka, zato se ZDR uporablja v skladu s 5. členom ZJU le subsidiarno. Pritožba opozarja tudi na poseben Sklep o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih skladov (Ur. l. RS, št. 33/97), ki določa, kdaj se lahko sklene delovno razmerje za določen čas. Tožničina pogodba o zaposlitvi ne predstavlja pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, saj to tožnica enostavno ni. Osebe, glede katerih je v skladu z 72. členom ZDR dovoljen odmik od temeljnega načela delovnega prava, da je svobodna pogodbena volja strank omejena s kogentnimi in minimalnimi delovno pravnimi normami, so le poslovodne osebe, status le-teh pa urejajo predpisi s področja statusnega prava (ZGD), ki ne veljajo za področje javne uprave. Bistveno vprašanje tega delovnega spora je, ali je pogodba o zaposlitvi tožnici sploh lahko prenehala oziroma ali ji je prenehala na zakonit način. Načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi določa 75. člen ZDR, na nobenega od teh načinov pa tožnici delovno razmerje ni prenehalo. Pogodbe o zaposlitvi namreč ni mogoče odpovedati z odpovedjo brez resnega in utemeljenega razloga in ne na način, kot je to storila tožena stranka - „razrešitev M.P. s funkcije direktorja zavoda“. Tožnica je bila pomočnik direktorja, ki je resda funkcija, vendar pa ima hkrati vse elemente delovnega razmerja, saj to predstavlja za izvajalca funkcije eksistenčno podlago in je temelj pravice socialnega zavarovanja. Delovno razmerje je bilo sklenjeno za mandatno dobo, torej za določen čas in bi lahko po zakonu prenehalo le s pretekom določenega časa. Zgolj obvestilo o prenehanju delovnega razmerja bi prišlo v poštev le v primeru, ko bi tožnici prenehalo po pogodbi o zaposlitvi z iztekom štiriletnega mandata. Prenehanje pred potekom štiriletnega mandata pa bi bilo mogoče izvesti le z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na način, določen v 75. členu ZDR. Napačna je trditev sodišča prve stopnje, da je tožnici delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6.3.2006 prenehalo, ko je pričela izvrševati pravice in dolžnosti vršilke direktorja tožene stranke. Tožnica je bila namreč le začasno z dnem 23.7.2007 do imenovanja novega direktorja, vendar najdlje za eno leto, s strani ministra za kulturo imenovana za vršilko dolžnosti direktorja. Takšen postopek namreč določa 38. člen Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Ur. l. RS, št. 96/2002 - 53/2007). Tožnica je bila le začasno premeščena zaradi delovnih potreb brez soglasja znotraj istega organa za vršilca dolžnosti direktorja, njena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomočnice direktorja pa ni prenehala veljati, saj glede na novo nastalo okoliščino s toženo stranko ni podpisala aneksa k že obstoječi pogodbi o zaposlitvi in tudi ne nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vršilke dolžnosti direktorja. Sklep o ustanovitvi tožene stranke v 25. členu sicer res določa, da pomočniku direktorja predčasno preneha mandat tudi v primeru predčasnega prenehanja mandata direktorju. Vendar pa direktorju M.P. mandat ni prenehal zaradi predčasne razrešitve, ampak zaradi odprave odločbe o njegovem imenovanju. Tožena stranka v svojih vlogah to priznava sama. Vsekakor ne moremo govoriti o predčasnem prenehanju mandata M.P. v smislu določb ustanovitvenega akta, temveč o odpravi imenovanja za nazaj, kar pomeni situacijo, kot da mandata direktor sploh ni nastopil. Tožnica se strinja, da mandat pomočnika direktorja ne more biti daljši od mandata direktorja, ni pa vezan na konkretno osebo direktorja. Čemu potemtakem določba 13. člena ustanovitvenega akta, da se lahko mandat pomočnika direktorja ponovi. Po mnenju pritožnice sodišče tudi ni presojalo, kaj je sploh pomenil sklep z dne 18.7.2007, vročen tožnici 23.7.2007. Po določbah ZDR se spreminjanje pogodbe o zaposlitvi izvede s sklenitvijo aneksa h pogodbi o zaposlitvi oziroma nove pogodbe o zaposlitvi. V tem okviru se lahko izvede tudi prerazporejanje delavcev na drugo delovno mesto in v primeru tožnice pogodba za vršilko dolžnosti direktorja ni bila sklenjena. Tožnica in tožena stranka se nista sporazumeli, da njena pogodba za določen čas za delovno mesto pomočnice direktorja preneha veljati, zato je stališče sodišča prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati, ko je pričela tožnica izvrševati pravice in dolžnosti vršilke dolžnosti direktorice tožene stranke napačno. Tožnica je še nadalje prejemala plačo kot pomočnica direktorja, delno pa kot vršilka dolžnosti. To je razvidno iz plačilnih listin. Končno pritožba tudi meni, da dokončne odločbe ni izdal pristojen organ. Tožena stranka je javni zavod ter sodi v javni sektor, po 2. odstavku 4. člena ZJU pa izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca poslovodni organ. Za izvrševanje posameznih pravic lahko pisno pooblasti javnega uslužbenca z najmanj visoko strokovno izobrazbo ter petimi leti delovnih izkušenj. Tako je zožena možnost prenosa pooblastila iz 18. člena ZDR, kar torej pomeni, da direktor tožene stranke odloča o sklepanju in prenehanju delovnega razmerja, razporeja delavce in izvaja druge pristojnosti s področja delovnih razmerij v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnimi akti zavoda. Direktor tožene stranke bi lahko prenesel pooblastilo za odločanje o teh pravicah le na drugega delavca s posebnimi pooblastili, torej javnega uslužbenca, ne pa na odvetnika. Ker je bila dokončna odločitev sprejeta po osebi, ki ne more biti pooblaščena za odločanje o pravicah in obveznostih delavca v javnem sektorju, nima pravnega učinka in je ni mogoče upoštevati za veljavno. Tega sodišče prve stopnje ni presojalo in v obrazložitvi v tej smeri ni navedlo ničesar. Glede na vse navedeno pritožnica predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo z ugoditvijo podrednemu tožbenemu zahtevku. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je tožnica pričela na podlagi sklepa Ministrstva za kulturo z dne 18.7.2008 izvrševati pravice, obveznosti in pooblastila kot vršilka dolžnosti direktorice javnega zavoda. Podlaga za začasno imenovanje tožnice je v 37. členu Zakona o zavodih in je pogodba o zaposlitvi št. 9/06 z imenovanjem prenehala veljati. Noben dogovor ne predvideva ponovne vzpostavitve pravice na podlagi te pogodbe o zaposlitvi po prenehanju mandata vršilke dolžnosti direktorice. Zato tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

V skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo (72. člen ZDR), kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko za delovno mesto pomočnik direktorja za vodenje strokovno tehničnih del dne 6.3.2006. Iz 1. točke pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je le-ta sklenjena za določen čas za dobo trajanja mandata direktorja od 2.3.2006 do 30.11.2010. V 4. odstavku 1. točke pogodbe o zaposlitvi je izrecno določeno, da mandat pomočnice direktorja traja za čas trajanja mandata direktorja in se lahko ponovi, v 6. odstavku 1. točke pogodbe o zaposlitvi, da pomočnici direktorja preneha delovno razmerje, če ji preneha mandat pri delodajalcu, v 3. odstavku 3. točke pogodbe o zaposlitvi pa, da pomočnici direktorja predčasno preneha mandat tudi v primeru predčasnega prenehanja mandata direktorja.

Delovno razmerje tožnice pri toženi stranki je bilo po teh določbah vezano na mandat direktorja tožene stranke. Po zadnji alineji 1. odstavka 52. člena ZDR se delovno razmerje za določen čas lahko sklene tudi v primerih, ki jih določa zakon ali kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. V 2. odstavku 46. člena ZUJIK je določeno, da se v primeru, kadar to terja posebna narava dela na področju umetniške ali druge kulturne dejavnosti, v sistemizaciji lahko določijo delovna mesta, za katera se delovna razmerja sklepajo za določen čas, ki ne sme biti daljši od trajanja mandata direktorja oziroma ne več, kot pet let. Tožena stranka je kot tako delovno mesto celo v aktu o ustanovitvi določila delovno mesto pomočnika direktorja za strokovno tehnično področje. Po 2. odstavku 33. člena Zakona o zavodih (ZZ, Ur. l. RS, št. 12/91) traja mandat direktorja štiri leta, če ni z zakonom ali aktom o ustanovitvi drugače določeno. Po preteku mandatne dobe je ista oseba lahko znova imenovana za direktorja. Po sklepu o ustanovitvi tožene stranke (Ur. l. RS, št. 67/2003) traja mandat direktorja pet let, po poteku te dobe, pa je lahko ponovno imenovan. Po 13. členu navedenega sklepa ima zavod enega pomočnika direktorja za vodenje strokovno-tehničnih del. Pomočnika imenuje direktor na podlagi javnega razpisa, mandat pomočnika direktorja pa traja, kolikor traja mandat direktorja in se lahko tudi ponovi. Delovno razmerje pomočnika direktorja se sklene za določen čas. Po 3. odstavku 15. člena sklepa pomočniku direktorja predčasno preneha mandat tudi v primeru predčasnega prenehanja mandata direktorju.

Iz navedenih določb izhaja, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko za določen čas v skladu z zakonom in sicer za toliko časa, kolikor traja mandat direktorja. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer sklicuje na določbo 72. člena ZDR, ki v spornem primeru res ne pride v poštev. Pritožba ima prav, da tožnica ni poslovodna oseba v smislu 72. člena ZDR, saj pogodbe o zaposlitvi ni sklenila z ustanoviteljem ampak direktorjem tožene stranke, njene pristojnosti pa so bile omejene na strokovno tehnično področje, vendar pa ta zmotna materialno pravna presoja sodišča prve stopnje na pravilnost odločitve ni vplivala. Tožnici delovno razmerje ni prenehalo na način, ki bi bil določen s pogodbo o zaposlitvi, ampak na način in iz razloga, določenega v zakonu in sicer v 1. alineji 75. člena ZDR – z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena. Bistveno v tem sporu je zato vprašanje trajanja določenega časa: ali je bilo trajanje določeno za celotno mandatno obdobje ali pa le za čas dejanskega trajanja mandata direktorja. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo trajanje določenega časa odvisno od dejanskega trajanja mandata direktorja. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da določen čas ni bil vezan na osebo direktorja, ampak zgolj na funkcijo. Iz vseh citiranih določb namreč izhaja, da je usoda mandata (trajanja določenega časa) pomočnika direktorja odvisna od dejanskega trajanja mandata direktorja zavoda. To je tudi logično, saj je izbira pomočnika v pristojnosti direktorja.

V spornem primeru je bil za direktorja imenovan M.P., vendar pa je bila odločba Ministrstva za kulturo o njegovem imenovanju za direktorja z odločbo Upravnega sodišča RS odpravljena, kar izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 919/2006 z dne 13.6.2007. Pritožbena trditev, da M.P. sploh ni nastopil mandata, s formalnega vidika drži. Ne pa tudi iz dejanskega. M.P. je bil imenovan za direktorja tožene stranke, kasnejša odprava odločbe o imenovanju pa ne more pomeniti, da tožena stranka določen čas sploh ni imela direktorja oziroma, da so bila vsa njegova dejanja in odločitve nezakonite (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 331/2007 z dne 6.10.2008). Na to dejstvo pritožbeno sodišče opozarja zaradi pritožbene trditve, da M.P. mandata sploh ni nastopil in da tudi zato trajanje tožničine pogodbe o zaposlitvi ne more biti odvisno od dejanskega trajanja njegovega mandata (po logiki, ki jo ponuja pritožba, tudi pogodba o zaposlitvi s tožnico ni bila sklenjena, saj jo je podpisal prav M.P.). Šele z odločitvijo Upravnega sodišča RS oziroma dokončno Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 919/2006 z dne 13.6.2007 je bilo ugotovljeno, da imenovanje direktorja ni bilo zakonito in da nima (več) mandata; zato je tožena stranka oziroma ... z dnem 23.7.2007 tožnico imenovalo za vršilko dolžnosti direktorja. Čeprav je bila odločba o imenovanju direktorja odpravljena za nazaj, je potrebno šteti, da je M.P. dejansko prenehal izvrševati svojo funkcijo šele z odločitvijo sodišča. Vse dokler ni bilo s sodno odločbo ugotovljeno, da M.P. nima mandata direktorja, so pogoji za obstoj pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožnice obstajali. Ko je bilo ugotovljeno, da direktor M.P. nima mandata, pa se je iztekel tudi čas, za katerega je bila sklenjena tožničina pogodba o zaposlitvi z dne 6.3.2006. Tožena stranka tožnici ni bila dolžna podajati odpovedi te pogodbe o zaposlitvi, saj zadostuje obvestilo o izteku časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena.

Po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča RS je bila tožnica z odločbo z dne 18.7.2007 imenovana za vršilko dolžnosti direktorja tožene stranke za čas do imenovanja novega direktorja. Ne drži pritožbena navedba, da tožnica nove pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko ni sklenila. Sklenila jo je ustno, saj je bila imenovana za vršilko dolžnosti direktorja tožene stranke na podlagi določb Zakona o zavodih, ki v 37. členu določa, da se do imenovanja direktorja imenuje vršilec dolžnosti direktorja najdlje za eno leto oziroma že citiranega 38. člena ZUJIK. Med strankama ni sporno, da je tožnica to funkcijo opravljala in da se je odločba o imenovanju z dne 18.7.2007 dejansko izvajala. Če v zvezi s tem sklepom ni bila sklenjena nova pisna pogodba o zaposlitvi oziroma aneks h pogodbi o zaposlitvi, to na njegovo veljavnost oziroma obstoj pogodbe o zaposlitvi ne vpliva. Tudi ta pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za določen čas v skladu z zakonom (Zakonom o zavodih in ZUJIK), prenehala pa je veljati z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena, to je z imenovanjem G.P. za direktorja tožene stranke z dne 29.10.2007. Tudi te pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožnici ni bila dolžna pisno odpovedovati, ampak je zadostovalo obvestilo o izteku časa, za katerega je bila sklenjena.

Pritožba zato nima prav, da tožnici tudi v tem primeru ni prenehalo delovno razmerje na način, ki ga določa ZDR v 75. členu, saj ji je prenehalo s potekom časa, za katerega je bila pogodba sklenjena.

Na zakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tudi ne vpliva dejstvo, kdo je podal odgovor na tožničino zahtevo z dne 7.11.2007. Tožnica je v skladu s 1. odstavkom 45. člena ZUJIK in 3. odstavkom 24. člena ZJU, na katerega ZUJIK napotuje, uveljavljala varstvo pravic pri delodajalcu. V primeru prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni predvideno odločanje delodajalca s sklepom, zato odgovora na tožničino zahtevo z dne 7.11.2007, ki ga je tožnici posredoval odvetnik tožene stranke z dne 20.11.2007, ni mogoče šteti za odločitev o njeni pravici. V skladu s 3. odstavkom 24. člena ZJU je tožnica vložila pravočasno pritožbo dne 24.11.2007, o kateri pa je po 2. odstavku 42. člena ZUJIK dne 10.4.2008 (sicer po izteku roka iz 4. odstavka 39. člena ZJU) odločil svet zavoda kot organ, ki odloča o pritožbah delavcev, ki se nanašajo na pravice, obveznosti in odgovornosti delavcev iz delovnega razmerja.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004).