Jedro

Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa. Sorazmernost je v izpodbijani sodbi presojena v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim (ali celo še z milejšim ukrepom od zadrževanja na območju azilnega doma) mogoče doseči cilj - učinkovito izvedbo postopka po Uredbi Dublin III. Glede ukrepov javljanja pri organu oziroma pologa finančnega jamstva, kot jih določa Recepcijska Direktiva II, pa pritožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale, da so možnosti za izrek teh ukrepov sploh podane.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana I. točka izreka sodbe in sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-13/2022/5 (1222-12) z dne 7. 1. 2022, s katerim je odločilo, da se tožnika pridrži zaradi predaje odgovorni državi članici v skladu z 28. členom Uredbe EU 604/20131 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) na prostore Centra za tujce od 7. 1. 2022 od 11.40 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje za šest tednov od takrat, ko bo odgovorna država članica eksplicitno ali implicitno odobrila zahtevo za ponovni sprejem, oziroma od takrat, ko bo prenehal veljati morebitni odložilni učinek tožbe na odločitev o predaji v odgovorno državo članico. Z II. točko izreka pa je s sklepom zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Iz obrazložitve sodbe med drugim izhaja, da je tožnik, ki je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, tudi po presoji sodišča prve stopnje znatno begosumen s tem, ko je prošnjo za mednarodno zaščito podal že v Franciji, kjer na odločitev ni počakal (tretja alineja 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1), poleg tega na to kažejo tudi dejstva o tožnikovem prehajanju državnih meja v EU – najprej je dva meseca bival v Italiji, ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito, potem je odšel v Francijo, ki je bila tudi njegov cilj (tam je zaprosil tudi za mednarodno zaščito), zatem je ponovno nelegalno odšel v Italijo ter nato proti Nemčiji, vendar so ga že prej ustavili švicarski varnostni organi in ga hoteli vrniti v Italijo. Pot je kljub temu nadaljeval, dokler ni bil v Švici ponovno prijet in nazadnje deportiran v Italijo. Že po enem dnevu v Italiji pa je njeno ozemlje zapustil in se namenil proti Republiki Sloveniji oziroma Hrvaški. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno znatno nevarnost pobega ocenilo, da je pridržanje na center za tujce utemeljeno. S tem, ko je toženka preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep zadržanja pritožnika na območju azilnega doma, in ugotovila, da tega ne bo mogoče učinkovito uporabiti, je (pravilno in zakonito) opravila tudi oceno nujnosti in sorazmernosti izrečenega ukrepa.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo (ne pa tudi zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe) vložil pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bil ukrep pridržanja, izrečen pritožniku, nezakonit. Za zakonitost ukrepa bi moralo sodišče prve stopnje (in predhodno tožena stranka) primerjati izrečen ukrep z alternativnimi ukrepi, in sicer z vsemi iz 8. člena Recepcijske Direktive II (Direktive o sprejemu 2013/33/EU),2 ne le z obveznim zadrževanjem na območju azilnega doma. Izrečen ukrep je nezakonit, ker ni sorazmeren in ker navedena vsebina Recepcijske Direktive II ni v celoti prenesena v slovenski pravni red. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in sklep toženke odpravi, in podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

7. Drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov.

8. Pritožnik v pritožbi ne izpodbija ukrepa kot takega, temveč meni, da bi morala toženka oziroma sodišče prve stopnje določitev ukrepa opraviti na način, da bi izrečen ukrep primerjalo z vsemi možnimi ukrepi po Recepcijski Direktivi II in bi bilo tako zadoščeno zahtevi po sorazmernosti ukrepa.

9. V tej zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe, da je toženka s pridržanjem pritožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da preizkus sorazmernosti oziroma nujnosti odvzema prostosti ni možen, ker slovenski zakonodajalec alternativnih posegov v pravico do svobode gibanja ni uredil. Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa. Sorazmernost je v izpodbijani sodbi presojena v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim (ali celo še z milejšim ukrepom od zadrževanja na območju azilnega doma) mogoče doseči cilj – učinkovito izvedbo postopka po Uredbi Dublin III. Glede ukrepov javljanja pri organu oziroma pologa finančnega jamstva, kot jih določa Recepcijska Direktiva II, pa pritožnik niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel nobenih okoliščin, ki bi kazale, da so možnosti za izrek teh ukrepov sploh podane.3 Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavanega primera ni bil nesorazmeren.

10. Glede na navedeno in ker ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Ta določa, da morajo države članice zagotoviti, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu določena v nacionalnem pravu. 3 Npr. da ima (drugo) bivališče, iz katerega bi se javljal organom ali pa da ima finančna sredstva, s katerimi bi lahko predložil finančno jamstvo.