Jedro

Zgolj zatrjevana možnost izpada sredstev iz proračuna RS še ne pomeni tisto hujšo posledico, ki bi jo bilo treba ob njeni verjetni izkazanosti odvrniti že z začasno odredbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 434/2002-6 z dne 21.3.2002, spremeni tako, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo sklep tožene stranke z dne 15.1.2002, s katerim je ta zavrgla prijavo tožeče stranke na javni razpis. Istočasno je izdalo začasno odredbo, ki se glasi: "Ministrstvu za okolje in prostor RS se do pravnomočne rešitve tega upravnega spora, v okviru izvajanja aktivnosti po javnem razpisu za zbiranje predlogov za izdelavo programa sofinanciranja izgradnje objektov in naprav obveznih lokalnih javnih služb varstva okolja iz proračuna Republike Slovenije za leti 2002 in 2003 (Uradni list RS, št. 86/2001) in sicer v delu, ki se nanaša na področje oskrba s pitno vodo - obnove vodovodnega omrežja s ciljem zmanjševanja vodnih izgub in izgradnje objektov in naprav za črpanje in primarni razvod pitne vode s ciljem nadomestitve oporečnih vodnih virov za leto 2002 (4. alinea 1. točke 1. odstavka razpisa) prepove razpolaganje s finančnimi sredstvi do višine 10.500.000,00 SIT".

Tožeča stranka je skupaj s tožbo vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je predlagala prepoved izvajanja aktivnosti po javnem razpisu, predvsem pa izbiranje prejemnikov sredstev v skupni višini 170.000.000,00 SIT za sofinanciranje iz tega namena, še posebej pa prepoved izplačila finančnih sredstev drugim prijaviteljem za ta namen. Zahtevo je utemeljila s tem, da v primeru uspeha v upravnem sporu njene vloge ne bi bilo mogoče več upoštevati pri javnem razpisu, ki bi bil končan in sredstva že razdeljena. Nastale bi hujše škodljive posledice, ker nepovratnih sredstev iz proračuna Republike Slovenije ne bi prejela, četudi bi bila do njih upravičena. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da na podlagi določbe 2. odstavka 69. člena ZUS tožnik lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Glede na to, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, v kolikor zakon ne določa drugeče, bo v konkretnem primeru res lahko prišlo do situacije, ko bo tožena stranka nadaljevala s postopkom po javnem razpisu, izbrala določene prijavitelje in razdelila vsa finančna sredstva, ki jih je z javnim razpisom namenila za sofinanciranje projektov "oskrba s pitno vodo - obnove vodovodnega omrežja s ciljem zmanjševanja vodnih izgub in gradnje objektov in naprav za črpanje in primarni razvod pitne vode s ciljem nadomestitve oporečnih vodnih virov". Tožeča stranka je v okviru svoje prijave na javni razpis zaprosila za 10.5000,00 SIT nepovratnih sredstev. S tožbo je na prvi stopnji uspela, vendar sodba še ni pravnomočna. V kolikor odločitev sodišča prve stopnje ne bo spremenjena, bo tožena stranka morala tožnikovo prijavo na javni razpis vsebinsko obravnavati. Če bi bila med tem vsa sredstva iz obravnavanega javnega razpisa razdeljena, bi bilo vsebinsko obravnavanje tožnikove prijave lahko za tožečo stranko brezuspešno. Ob predpostavki, da bi bila tožeča stranka po vsebinski obravnavi njene prijave lahko izbrana na javnem razpisu, bi v takem primeru nastale hujše škodljive posledice, saj bi bila lahko zaradi tega vprašljiva celotna investicija, ki je predvidena. Zato je sodišče prve stopnje zaradi začasne ureditve stanja toženi stranki prepovedalo v okviru obravnavanega javnega razpisa na področju, na katerem se je prijavila tožeča stranka, razpolagati s finančnimi sredstvi do navedene višine.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je glede na višino sredstev, ki jih Ministrstvo za okolje in prostor v letih 2002 in 2003 namenja za sofinanciranje in izgradnje objektov in naprav obveznih lokalnih javnih služb, varstva okolja, znesek, ki je predmet začasne odredbe zanemarljiv in je zato po njenem mnenju izdaja začasne odredbe nepotrebna. Predlaga, da se izpodbijani sklep o začasni odredbi razveljavi.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba glede sklepa o izdaji začasne odredbe neobrazložena in neutemeljena. Znesek ni zanemarljiv, saj ji veliko pomeni pri izvedbi investicije, za katero je vložila prijavo na javni razpis. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice. Vse pogoje za izdajo začasne odredbe mora tožeča stranka verjetno izkazati že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe. Če jih ne, se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.

Tožeča stranka v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni konkretizirala morebitnih škodljivih posledic (oblika, obseg, višina škode). Po presoji pritožbenega sodišča pa zgolj zatrjevana možnost izpada sredstev iz proračuna Republike Slovenije še ne pomeni tisto hujšo škodljivo posledico, ki bi jo bilo treba ob njeni verjetni izkazanosti odvrniti že z začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je zato zmotno presodilo le navedbo tožeče stranke o možnosti hujše škodljive posledice in nanjo oprlo svojo odločitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. točke 2. odstavka 77. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, pritožbi ugodilo in spremenilo sklep sodišča prve stopnje tako, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne.