Jedro

Pri ugotavljanju, ali ima pravna oseba sredstva za založitev predujma, je treba upoštevati stanje teh sredstev v času, ko se odloča o prošnji za BPP, in na tej podlagi opraviti presojo, ali je to stanje tako, da ji v tem času onemogoča založitev zahtevanega predujma za začetek stečajnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 121/2012 z dne 29. 3. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino prošnjo za brezplačno pravno pomoč (BPP) z dne 13. 3. 2012. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnica, ki je gospodarska družba (d.o.o.) zaprosila za BPP v obsegu oprostitve plačila predujma za kritje stroškov stečajnega postopka. Organ ugotavlja, da za kaj takega ni izpolnjen pogoj iz 233. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja (v nadaljevanju ZFPPIPP), saj po njegovi oceni tožnica razpolaga z zadostnimi sredstvi za plačilo predujma za začetek stečajnega postopka. Tožnica je namreč v letu 2011 razpolagala s kratkoročnimi sredstvi v skupni vrednosti 323.283,00 EUR, od tega z 205.000,00 EUR kratkoročnih finančnih naložb in s 118.283,00 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev do kupcev, ter s stroji in napravami v vrednosti 576,00 EUR. Njena čista izguba v letu 2011 je res znašala 1.597,00 EUR, vendar pa je na račun prenesenega dobička iz prejšnjega leta leto zaključila z dobičkom v višini 104.516,00 EUR.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka v izpodbijani odločbi zanemarila, da ima družba tudi obveznosti do virov sredstev v enakem znesku, poleg tega pa tudi neporavnane obveznosti, ki na dan 31. 12. 2011 znašajo 218.319,00 EUR. Edini transakcijski račun družbe je bil zaprt 28. 12. 2011, saj nanj več kot 3 mesece ni bilo nobenega priliva. Družba je insolventna (14. člen ZFPPIPP), tako da nima nobenih denarnih sredstev. Poleg navedenega ji je bila 20. 1. 2012 s strani Davčnega urada Novo mesto izdana inšpekcijska odločba in z njo v plačilo naloženih za skupaj 107.780,06 EUR davčnih obveznosti. Ker so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za začetek stečajnega postopka, ga mora poslovodstvo predlagati, brez odobrene BPP pa tega ne more storiti. Opozarja še, da javna korist ne bo v ničemer prizadeta, saj se po osmem odstavku 233. člena ZFPPIPP plačila, ki so izvedena s strani sodišča, vrnejo v dobro proračuna sodišča po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka v primeru, ko stečajna masa presega s strani sodišča izvedena plačila. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožnica zaprosila za BPP v obsegu predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka. V skladu s šestim odstavkom 233. člena ZFPPIPP je pravna oseba do navedene BPP upravičena v primeru, če nima sredstev za založitev predujma iz prvega odstavka istega člena. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 386/2011 z dne 29. 2. 2012 je treba izpolnjevanje pogoja za dodelitev BPP po šestem odstavku 233. člena ZFPPIPP oz. kdaj se šteje, da pravna oseba nima sredstev za založitev navedenega predujma, presojati po določbah tega zakona, pri čemer se Vrhovno sodišče primeroma sklicuje na 10. in 14. člen ZFPPIPP. Pred tem je tako stališče zavzelo tudi to sodišče v sodbi III U 510/2010 z dne 13. 12. 2010. V prvem odstavku 10. člena ZFPPIPP je določeno, kaj sodi v premoženje posamezne osebe (stvari v njeni lasti, njene terjatve in njene druge premoženjske pravice), v drugem odstavku so opredeljene njene obveznosti, v tretjem čista vrednost njenega premoženja (razlika med vrednostjo njenega premoženja in višino njenih obveznosti), v četrtem pa pojem kapitala. V 14. členu je določeno, kdaj dolžnik postane insolventen, in sicer če v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali če postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek). Po drugem odstavku istega člena se šteje, da je dolžnik, ki je pravna oseba, trajneje nelikviden, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki /.../. Po tretjem odstavku je dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben, če je vrednost njegovega premoženja manjša od vsote njegovih obveznosti, v primeru kapitalske družbe (kamor sodi tudi tožnica kot družba z omejeno odgovornostjo – 1. člen ZGD) pa tudi tedaj, če je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.

Iz stališča Vrhovnega sodišča in omenjenih določb ZFPPIPP, na katere se sklicuje, po mnenju sodišča izhaja, da je treba pri ugotavljanju, ali ima pravna oseba sredstva za založitev predujma, upoštevati stanje teh sredstev v času, ko se odloča o prošnji za BPP, in na tej podlagi opraviti presojo, ali je to stanje tako, da ji v tem času onemogoča založitev zahtevanega predujma za začetek stečajnega postopka. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, pa je organ podatke, ki jih je navedel v odločbi in nanje oprl odločitev, povzel iz bilance stanja za leto 2011, medtem ko je bila prošnja za BPP vložena 13. 3. 2012. Zato ni mogoče izključiti, da se je tožničin položaj v tem času spremenil do te mere, da nima več sredstev za založitev predujma.

Glede na navedeno je bilo v obravnavani zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo (1. točka prvega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), kar je imelo za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral dopolniti ugotovitveni postopek, se opredeliti do stališča iz tožbe, da je treba pri odločanju o BPP upoštevati tudi obveznosti prosilke in nato ponovno odločiti.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se v primeru, ko je odvetnica zavezanka za plačilo DDV, navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

V zvezi s tožničinim predlogom, naj jo sodišče v tem upravnem sporu oprosti plačila sodnih taks, sodišče pojasnjuje, da se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1).