Jedro

Napaka pri zapisu imena in naslova prebivališča te ali one stranke oziroma njena opredelitev ne more vselej povzročiti napake, ki bi imela za posledico bistveno kršitev postopka. Kadar niti za sodišče niti za stranke ni sporno, kdo je tožeča in kdo tožena stranka, potem napačna označba katere od strank ne more imeti usodnih procesnih posledic. Odpraviti jo je mogoče s pravilno označbo stranke, pri čemer je bistveno, da ne gre za spremembo osebe stranke, ampak le za drugačno označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka, ki je to vseskozi vedela in v skladu s to vlogo tudi ravnala ter se udeleževala postopka.

Tožnik in tožena stranka nista navedla, kdaj je bila akontacija odškodnine plačana. Iz trditev obeh strank le izhaja, da je bila plačana pred vložitvijo tožbe. To omogoča valorizacijo le za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1. izreka tako spremeni, da se prisojeni znesek odškodnine zniža za 175,00 EUR (na 15.504,00 EUR).

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku poleg že plačanega zneska 5.000,00 EUR še znesek 15.679,00 EUR z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo, da tožniku povrne sorazmerni del pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki jo izpodbija v ugodilnem delu in izreku o stroških postopka, uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbo zavrže, ali pa zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje oziroma sodbo tako spremeni, da prisojeno odškodnino zniža. Navaja, da je tožnik vložil tožbo zoper neobstoječo pravno osebo. Prvo sodišče je ob izdaji izpodbijane sodbe tožnikovo pomanjkljivost samo odpravilo, s tem pa ni odločalo v mejah tožbenega zahtevka. Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka. Če temu ni tako, mora postopati po določbi 81. člena ZPP, ker pa je tožbo pisal odvetnik, bi moralo vlogo zavreči brez dodatnega roka za popravo. V vsem navedenem pritožba vidi bistveno kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, kot tudi iz 11., 14. in 15. točke 2. odst. iste določbe. V nadaljevanju pritožba graja prvostopno odločitev o tem, da zavrne dokazni predlog tožene stranke po dopolnitvi izvedenskega mnenja. Prvo sodišče naj bi s tem kršilo načelo kontradiktornosti, določbi 5. in 7. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 339. člena ZPP, vse pa naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Pritožba opozarja na to, da je sodišče oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje glede klasifikacije po Fischerju. Prav to pa je v graji izvedenskega mnenja tožena stranka grajala in v tej zvezi predlagala dopolnitev mnenja. Predlagala je dopolnitev mnenja tudi v zvezi z ugotovljenim trajanjem zdravljenja, kar je vplivalo na čas ugotovljenih lahkih telesnih bolečin. Pritožba nadalje graja prvostopno odločitev, ker le-ta, kljub predlogu tožene stranke, plačane akontacije ni valorizirala. Po presoji pritožbe pa je prvo sodišče tožniku tudi prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo po vseh vtoževanih postavkah.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Res je, da tožnik v tožbi ni pravilno označil tožene stranke, vendar pa je tožena stranka vložila odgovor na tožbo s pravilnim nazivom, kot pravna oseba. Sam nepravilen zapis v uvodu tožbe, pa ni nujno odločilen. Pomembno je predvsem, kako sta opredelitev stranke razumela sodišče in tožena stranka. Napaka pri zapisu imena in naslova prebivališča te ali one stranke oziroma njena opredelitev ne more vselej povzročiti napake, ki bi imela za posledico bistveno kršitev postopka. Kadar niti za sodišče niti za stranke ni sporno, kdo je tožeča in kdo tožena stranka, potem napačna označba katere od strank ne more imeti usodnih procesnih posledic. Odpraviti jo je mogoče s pravilno označbo stranke, pri čemer je bistveno, da ne gre za spremembo osebe stranke, ampak le za drugačno označbo osebe, ki je že ves čas stranka postopka, ki je to vseskozi vedela in v skladu s to vlogo tudi ravnala ter se udeleževala postopka. V konkretnem primeru identiteta tožene stranke niti za tožnika, niti za toženo stranko, niti za sodišče, ni bila sporna (glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 701/2004). Dodati je še, da je bila tožba vložena dne 22.2.2008, torej pred uveljavitvijo novele Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Ta zakon pa v 4. odst. 130. člena določa, da se določba 2. odst. 108. člena Zakona ne uporablja, če je bila vloga vložena pred uveljavitvijo zakona. Čeprav je torej tožbo, v kateri je napačno opredelil toženo stranko vložil odvetnik, bi ga moralo sodišče pozvati, da vlogo ustrezno popravi. To pa v konkretnem primeru ni pomembno, ker je sama tožena stranko tožbeno pomanjkljivost sanirala s pravilno opredelitvijo svojega naziva v odgovoru na tožbo. V tej zvezi uveljavljane bistvene kršitve določb postopka, torej niso podane.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je prvo sodišče tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po dopolnitvi izvedenskega mnenja. Svojo odločitev o tem je prvo sodišče ustrezno utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe in se na te razloge pritožbeno sodišče tudi sklicuje v izogib ponavljanju. Res je prvo sodišče povzelo v razloge sodbe (na list. št. 72) izvedenčeve opredelitve teže posameznih telesnih poškodb oziroma njegove opredelitve primera po Fischerju. Vendar pa prvo sodišče ni odmerjalo odškodnine za nepremoženjsko škodo po posameznih vtoževanih postavkah na podlagi opredelitve teže posamezne poškodbe po različnih klasifikacijah, temveč na podlagi izvedenčeve opredelitve stopnje in trajanja bolečin ter nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel. Enako je prvo sodišče odmerjalo odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, glede na ugotovljene težave, ki tožniku onemogočajo dosedanji način življenja oziroma dosedanje aktivnosti. Ali je kot čas zaključka zdravljenja vzeti zadnjo fizioterapijo, ali pa zadnji kontrolni pregled pri lečečem zdravniku, ni toliko vprašanje medicinske stroke kot presoje prvega sodišča. V vsakem primeru pa gre za tako kratko obdobje, da blage bolečine v tem obdobju 14-ih dni (le glede teh bolečin bi bilo eventuelno pomembno opredeliti dan končanja zdravljenja), nimajo upoštevnega vpliva na odmero odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na vse spredaj navedeno pa se pokaže, da prvo sodišče z zavrnitvijo predloga po dopolnitvi izvedenskega mnenja ni v ničemer kršilo načela kontradiktornosti, zlasti pa s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP, ker zavrnitev navedenega dokaznega predloga ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

Po presoji pritožbenega sodišča pa je glede na ugotovljen obseg telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, sekundarnega strahu, duševnih bolečin zaradi skaženosti in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prvo sodišče odmerilo pravično denarno zadoščenje za vsako od posameznih vtoževanih postavk, ki po višini bistveno in upoštevno ne odstopa od odškodnin, kot se prisojajo v primerljivih primerih, pri tem pa so ustrezno upoštevane tudi posebnosti tožnikovega primera, zlasti v zvezi z odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je torej tudi pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo materialno pravo in tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen.

Utemeljeno pa pritožba očita prvemu sodišču, da ni ustrezno valoriziralo pred vložitvijo tožbe plačane akontacije odškodnine. Prvo sodišče je akontacijo odškodnine odštelo od nepremoženjske škode, kar omogoča pritožbenemu sodišču, da samo po ustrezni valorizaciji vplačane akontacije, le-to odšteje od prisojenega zneska z ustrezno spremembo prvostopne odločitve. Tožnik in tožena stranka nista navedla, kdaj je bila akontacija plačana. Iz trditev obeh strank le izhaja, da je bila plačana pred vložitvijo tožbe. To omogoča valorizacijo le za čas od vložitve tožbe do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Za to obdobje, od 21.2.2008 do 5.11.2009 pa znaša revalorizirana vrednost plačanega zneska 5.000,00 EUR, 5.175,00 EUR. Pritožbeno sodišče je revalorizacijo opravilo po programu Statističnega urada Republike Slovenije, ki je vsakomur dostopen na spletni strani tega urada. Preračun je priložen drugostopni sodbi in je njen sestavni del. V skladu z navedenim je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in prisojeni znesek znižalo za 175,00 EUR, kolikor znaša valorizacija pred pravdo plačane odškodnine na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu in zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik pa s svojim odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in iz tega razloga tudi on sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.