Jedro

Razlogi za izpodbijano odločitev niso skladni s 3. in 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP. Tako pomanjkljivo obrazložen sklep o izbiri in dodelitvi sredstev onemogoča kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen materialni predpis. Iz sklepa smiselno izhaja, da so bila tožeči stranki sredstva dodeljena le v manjšem delu, v ostalem pa zavrnjena. Za koliko sredstev je sploh zaprosila in kako je tožena stranka prišla do odobrenega zneska 6.500,00 EUR, se ne da preizkusiti, saj razen navajanja določil Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji tožena stranka konkretnega izračuna dodelitve sredstev za tožečo stranko ne ponudi. Tudi pri vrednotenju vloge tožeče stranke ostaja zgolj na določilih Pravilnika, ne pojasni pa, kaj je pretehtalo pri odločitvi, da se programom tožeče stranke dodeli 10 oziroma 6 točk.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Fundacije za šport št. RR-11-007 z dne 9. 2. 2011 se odpravi in se zadev vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 80,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Fundacija za šport tožeči stranki za prijavljeni program - Oprema za sledenje in spremljanje tekmovalcev na področju programa raziskovanja in razvoja športa - dodelila sredstva v višini 6.500,00 EUR. V obrazložitvi pojasnjuje, da je na podlagi določil Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik), dne 5. 11. 2010 v Uradnem listu RS, št. 88/10 objavila javni razpis Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2011. Njegov predmet je sofinanciranje izvajalcev programov športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2011. V nadaljevanju pojasnjuje, da je pristojna strokovna komisija obravnavala 128 pravilnih in popolnih vlog. Razpisana sredstva so bila na voljo v višini 1,100.000,00 EUR, skupna višina zaprošenih sredstev pa je znašala 9,426.772,00 EUR. To pomeni, da višina zaprošenih sredstev za 8,57 krat presega višino razpisanih sredstev na tem področju. V nadaljevanju se sklicuje na 29., 35. in 36. člen Pravilnika. Pojasnjuje, da je strokovna komisija preučila vlogo prosilca in njegov program na podlagi 29. člena Pravilnika ovrednotila z 22 točkami. Glede razdelitve sredstev pa pojasnjuje, da je bila metodološko izvedena v skladu z določili 30. člena Pravilnika. Na podlagi izvedenega postopka finančnega vrednotenja prijavljenih programov so bila tako programu tožeče stranke dodeljena sredstva v višini 6.500,00 EUR.

2. Komisija za pritožbe Fundacije za šport je s svojo odločbo št. RR-11-007 z dne 12. 5. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila. Povzema potek samega postopka, nato pa pojasnjuje, da v skladu z določbo drugega odstavka 36. člena Pravilnika in 14.a člena Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije o pritožbi odloča Komisija za pritožbe. Ugotavlja, da je pritožnik v pritožbi le ponovil navedbe, ki že izhajajo iz vloge. Meni, da je organ prve stopnje pravilno izvedel razdelitev sredstev na področju raziskovanja in razvoja športa (RR) v skladu z določili 30. člena Pravilnika. V okviru razpoložljivih sredstev se je posameznemu izbranemu programu dodelila ustrezna višina sredstev sofinanciranja. Pri določitvi višine sredstev sofinanciranja so bili upoštevani rezultati, analize vlog ter rezultati analize vseh izbranih programov RR, ki so kandidirali na javnem razpisu. Glede navedbe pritožnika, da Fundacija programu dodeli manj sredstev, pri tem pa se razpisana sredstva povečujejo, poudarja, da rezultati vrednotenja vlog in dodelitev sredstev posameznim programom ne morejo biti podlaga oziroma primerjava za dodelitev sredstev programom, uspelim na javnem razpisu Fundacije 2011. 3. Tožnik v tožbi meni, da je tožena stranka bistveno kršila postopek, saj vrednotenja tožnikovega programa s točkami 6 oziroma 10 ni obrazložila. Pojem uresničevanja javnega interesa iz 29. člena Pravilnika ni nikjer natančno definiran. Najmanj, kar bi tožena stranka morala storiti, je dvoje. Prvič v obrazložitvi svoje odločbe natančno opredeliti in obrazloži podrobnejše kriterije. Nekaj jih je sicer navedenih v prvem odstavku 29. člena Pravilnika, vendar le pavšalno. Drugič, morala bi obrazložiti, zakaj je prijavljeni program ovrednotila tako, kot ga je. Enako bi morala obrazložiti svojo odločitev pri vrednotenju možnosti uresničitve programa. Predvsem bi morala navesti, na podlagi česa je sklepala na to, saj posebnih podatkov v zvezi s slednjim od tožeče stranke ni zahtevala. Tožena stranka v omenjeni odločbi ni izpolnila ničesar od navedenega. V obrazložitvi je le navedla, koliko točk je dodelila programu, seštela število točk in pojasnila, da se programu dodelijo sredstva v višini 6.500,00 EUR. Pri tem se je sklicevala na 30. člen Pravilnika, ki pa je prav tako pavšalen in niti približno ne določa natančne metodologije in postopka razdelitve razpisanih sredstev med izbrane prijavitelje. V prvem odstavku 30. člena je celo določeno, da se razdelitev sredstev oblikuje na podlagi zmnožka vseh točk, vrednosti programa in možnosti uresničitve javnega interesa na področju športa s programom. Pri tem je sporno, kaj pomeni vrednost programa in delitev na podlagi zmnožka. Iz odločbe namreč nikjer ne izhaja, da bi pri dodeljevanju tožena stranka uporabila to računsko operacijo. Odločitev je torej brez pravne podlage, arbitrarna in neobrazložena. Odločba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. Je nesklepčna in se je ne da preveriti. Predstavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS oziroma kršitev sedme alinee drugega odstavka 237. člena ZUP. Arbitrarnost odločanja tožene stranke pride do izraza predvsem zato, ker je smiselno enak program v preteklih letih tožena stranka financirala z bistveno višjimi sredstvi. Nikjer se v odločbi pritožbeni organ ne opredeli do pritožbenih navedb tožeče stranke v zvezi z nepravilnim vrednotenjem posameznih meril. Morebitno ponavljanje navedb iz vloge še v pritožbi je posledica dejstva, da je odločba prve stopnje neobrazložena in da se tožeča stranka do navedb v njej ni mogla natančno opredeliti. Niti prvo niti drugostopna odločba nista obrazloženi v tej meri, da bi ju bilo mogoče logično in racionalno preveriti.

4. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožeči stranki pa naj povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v zvezi z očitanimi kršitvami tožena stranka pojasnjuje in utemeljuje vrednotenje vlog na podlagi določil 29. člena Pravilnika. Ta določa, da se merila nanašajo na možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom, pomembnost programa in zmožnost uresničitve programa. Točkuje se s točkami 10, 6 ali 0. Razdelitev sredstev je opravila na podlagi določil 30. člena Pravilnika. Pri določitvi višine sredstev posameznemu izbranemu programu je vsebinsko upoštevala vsak posamezni program posebej, hkrati pa je posamezni program presojala tudi v odnosu do drugih izbranih programov. Pristojna strokovna komisija je v skladu s 36. členom Pravilnika pripravila in sprejela predlog razdelitve sredstev, svet Fundacije pa je v skladu s svojimi pristojnostmi sprejel odločitev o razporeditvi sredstev izvajalca. Meni, da sta bila ovrednotenje vloge in višina dodeljenih sredstev ustrezno obrazložena v odločbi organa prve stopnje ter tudi v odločbi organa druge stopnje.

6. Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, upravnega spisa in izpodbijanega upravnega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Pri tem se sodišče sklicuje na prvo alineo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožba je utemeljena.

8. Po presoji sodišča je obrazložitev izpodbijane odločbe o dodelitvi sredstev tožeči stranki v zvezi z javnim razpisom Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2011 tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, ker iz nje niso razvidni razlogi za odločitev organa prve stopnje. Zakon o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije, na katerega se tožena stranka sklicuje, v prvem odstavku 14.a člena določa, da se postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacije ureja z tem zakonom in Pravilnikom, ki je bil izdan na njegovi podlagi. Če navedena predpisa posameznega vprašanja postopka ne urejata, pa se smiselno uporabijo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Po mnenju sodišča razlogi za odločitev organa prve stopnje niso v skladu s 3. in 5. točko prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tako pomanjkljivo obrazložen sklep o izbiri in dodelitvi sredstev onemogoča kontrolo, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljen materialni predpis. Ustava RS v 22. členu zagotavlja enako varstvo pravic, ki je zagotovljeno vsakomur v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz izpodbijanega sklepa smiselno izhaja, da so bila tožeči stranki dodeljena sredstva le v manjšem delu, v ostalem pa zavrnjena. Za koliko sredstev je tožnik sploh zaprosil in kako je tožena stranka prišla do zneska 6.500,00 EUR, se iz izpodbijane odločbe res ne da preizkusiti, saj razen, kot pravilno opozarja tožeča stranka, pavšalnega navajanja določil Pravilnika, konkretnega izračuna dodelitve sredstev za tožnika tožena stranka ne ponuja. Tudi vrednotenje vloge tožeče stranke temelji zgolj na določilih Pravilnika, ne pa na pojasnitvi, kaj je pretehtalo pri izbiri za dodelitev programom tožeče stranke 10 oziroma 6 točk. Le s takšno obrazložitvijo, v kateri so razvidni tako dejanski kot pravni razlogi za odločitev, je tožniku zagotovljeno učinkovito izpodbijanje odločbe in posledično ima tako tudi zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Po vloženi pritožbi bi organ druge stopnje lahko saniral pomanjkljivost pri obrazložitvi organa prve stopnje. V skladu z 215. členom ZUP lahko organ druge stopnje, kadar ugotovi, da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti. Organ druge stopnje pa kljub omenjeni določbi tega ni storil, temveč je tožnikovo pritožbo zavrnil z enako obrazložitvijo kot organ prve stopnje, ne da bi presojal konkretne pritožbene ugovore. Celo več, odločbe organa prve stopnje ni prepoznal kot pomanjkljive, čeprav bi jo moral. Ob tem pa sodišče še poudarja, da je tako pri odločanju na prvi stopnji, kot pri odločanju o pritožbi, potrebno dejansko stanje popolnoma ugotoviti in ga tudi obrazložiti v sami odločbi oziroma v upravnem aktu. Tega namreč v odgovoru na tožbo oziroma s sklicevanjem na listine, ki v odločbah niso zajete, tožena stranka ne more več dopolnjevati. V ponovljenem postopku mora zato tožena stranka nakazane pomanjkljivosti odpraviti in o zadevi ponovno odločiti, upoštevaje, da je na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 pristojni organ pri tem vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

9. Ker v postopku pred izdajo upravnega akta po povedanem niso bila upoštevana relevantna pravila postopka, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravilo ter ga vrnilo pristojnemu organu v novo odločanje.

10. Izrek o stroških upravnega spora temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1.