Jedro

Kdor ne more biti sam storilec, ne more biti sostorilec, ampak le napeljevalec ali pomočnik.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega J.Š. za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v opisu kaznivega dejanja spremeni tako, da je obsojeni J.Š. z namenom, da bi M.Š. pridobil protipravno premoženjsko korist z resno grožnjo prisilil J.B., da naj bi v škodo tujega premoženja izročil denar s tem, da je dne 24.2.1997 v stanovanju v R. natipkal grozilno pismo, namenjeno J.B., v srbohrvaškem besedilu, ki v prevodu glasi, kot sledi: "Gospod B.J. direktor.

Sedaj vam grozimo prvič in zadnjič.

Imate tri dni časa, da zberete 20.000 DEM ali protivrednost v tolarjih.

Sedaj pa dobro preberi navodila, kje in kdaj boš pustil denar.

1.Čas, ko boš prinesel denar, je od 1.3.1997 ob 23.00 uri; 2. Po 1.000 mark ali 10.000 tolarjev daj v belo vrečko, ki jo dobro zaveži; 3. Z Mercedesom, v katerem boš samo ti, denar, stara škatla, greš po stari cesti G. - T.; 4. Greš malo v hrib, na desni strani boš videl zapuščen valjalnik; 5. Pri valjalniku se zaustaviš in daš vrečko z denarjem v kišto, ki je na levi strani kabine valjalnika. Kišta bo odprta; 6. Pri kišti z denarjem boš pustil tudi prazno kišto; 7. Ko boš vse opravil, pojdi takoj domov; Dobro preberi navodila, ker če boš kaj "zajebal" ti bo istočasno zgorela firma in v njej tvoja ljubica in otroci.

Vse kar boš naredil, bo pod kontrolo, snemali bomo in takoj kaznovali.

Ne misli, da je to "zajebancija", to je popolnoma resno.

SPECIALNO OPOZORILO Če greš s tem pismom kadarkoli na policijo boš prej ali slej ob življenje.

Še enkrat te opozarjamo: To je popolnoma resno!!! Pozdravljamo te izsiljevalci (izterjevalci) Nato pa sta pismo skupaj z M.M. še istega dopoldneva oddala na pošti v L. tako, da ga je J.B. istega dne tudi prejel in glede na grožnje, ki so bile izvedene v pismu, prav tako pa tudi glede na dejstvo, da so mu že pred tem neznanci večkrat grozili, v strahu za svoje premoženje in življenje, dejansko ravnal po navodilih iz grozilnega pisma ter se je dne 1.3.1997 ob 23.00 uri z avtomobilom pripeljal v bližino zapuščenega valjarja na cesti G. - T., da je tam pustil 100.000 tolarjev v vrečki, nato pa sta se na ta kraj ob 23.30 uri z osebnim avtomobilom pripeljala J.Š. in M.M. z namenom, da vzameta denar in ga po predhodnem dogovoru izročita M.Š., vendar so jima to preprečili policisti, katere je B. obvestil, ki so tam postavili zasedo in oba prijeli.

S tem je storil kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ in se mu po tej določbi izreče kazen 1 (eno) leto zapora.

V ostalem se zahteva zagovornika obsojenega J.Š., zahteva zagovornice obsojene M.Š. pa v celoti, zavrneta.

Obsojena M.Š. je dolžna plačati 1.500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1.2.2002 spoznalo za kriva: obsojenega J.Š. kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ, obsojeno M.Š. pa napeljevanja k navedenemu kaznivemu dejanju po 1. odstavku 218. člena v zvezi s 26. členom KZ. Po 50. in 51. členu KZ je obema izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo kazni enega leta zapora ter preizkusni dobi štirih let. Obsojencema je po 1. odstavku 49. člena KZ v določeni zaporni kazni vštelo čas pridržanja, in sicer obsojeni M.Š. od 3.3.1997 od 9.00 ure do 3.3.1997 do 21.10 ure, obsojenemu J.Š. pa od 2.3.1997 od 24.15 ure do 3.3.1997 do 21.10 ure. Obsojeni M.Š. je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka in plačilo 60.000 SIT povprečnine, hkrati pa odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada zagovornice po uradni dolžnosti izplačajo iz proračunskih sredstev. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenega J.Š. oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega M.M. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.12.2002 delno ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje glede obsojenega J.Š. v odločbah o pravni opredelitvi, krivdi, kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da ga je spoznalo za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po 3. in 1. odstavku 218. člena KZ in mu po 3. odstavku tega člena izreklo kazen dve leti zapora teh hkrati odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 100.000 SIT povprečnine, glede obsojene M.Š. pa v odločbi o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka tako, da ji je po 1. odstavku 218. člena KZ izreklo kazen eno leto zapora ter izreklo, da se ji v plačilo naložijo stroški kazenskega postopka ter plačilo 100.000 SIT povprečnine. V preostalem delu je pritožbo državnega tožilca, v celoti pa pritožbi zagovornikov obeh obsojencev zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da sta obsojenca kot stroške pritožbenega postopka dolžna plačati vsak po 100.000 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta pravočasno vložila zagovornika obsojencev zahteve za varstvo zakonitosti in sicer zagovornik obsojenega J.Š. zaradi napačne uporabe kazenskega zakonika in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zagovornica obsojene M.Š. pa zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodnih odločb. Zagovornik prvega predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojencu namesto zaporne kazni izreče pogojno obsodbo, lahko tudi z najdaljšo preizkusno dobo, zagovornica druge pa predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojeno M.Š. v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču, da obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni. Po njegovem stališču uveljavljane kršitve zakona niso podane.

Zahteva zagovornika obsojenega J.Š. je delno utemeljena, zahteva zagovornice M.Š. pa ni utemeljena.

Z navedbo, da v obravnavanem primeru glede obsojenega Š. ni mogoče uporabiti pravne opredelitve kaznivega dejanja izsiljevanja po strožji kvalifikaciji, zahteva zagovornika tega obsojenca uveljavlja kršitev kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP). Po naziranju vložnika zahteve je takšna pravna opredelitev mogoča le ob predpostavki, da je bilo dejanje storjeno s strani dveh ali več oseb, ne pa v dani situaciji, ko je sodišče prve stopnje obtoženega M. oprostilo obtožbe z obrazložitvijo, da je v njegovi zavesti šlo le za izterjavo dolga, sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da obstajajo dvomi glede zavesti obtoženega M. o protipravnosti njegovega ravnanja. Sodišče samo opozarja, da dejanje ni moglo biti storjeno v sostorilstvu, saj obtoženi M. ni izpolnil vseh znakov kaznivega dejanja izsiljevanja.

Obsojencu je očitano, da je skupaj z M.M. z namenom, da bi M.Š. pridobil protipravno premoženjsko korist, z resno grožnjo prisilil J.B., da jima je v škodo svojega premoženja izročil denar, dejanje pa je storilo dvoje oseb v okoliščinah in na način, ki je podrobneje opisan v izreku sodbe sodišča druge stopnje. Pritožbeno sodišče je opisano dejanje obsojenega J.Š. pravno opredelilo kot kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. in 3. odstavku 218. člena KZ. Pri utemeljitvi odločitve je poudarilo, da sta obsojeni Š. in obtoženi M. sodelovala pri izdelavi grozilnega pisma kot tudi pri sami izvršitvi kaznivega dejanja. Glede na to je presodilo, da se je obsojeni J.Š. ves čas zavedal, da skupaj s soobtoženim M. izvršuje znake kaznivega dejanja, kar je nenazadnje nazorno pojasnil v svojem zagovoru, ko je preiskovalnemu sodniku dejal, da se pri takšnem ravnanju pač počutiš bolje, če sta dva in sam česa takega sploh ne bi napravil. Ključno je, da je pri obsojencu bila podana zavestna in voljna sestavina naklepa glede udeležbe M.M. V obravnavani zadevi je potrebno upoštevati nastali specifičen položaj. Sodišče je namreč obtoženega M.M. z isto pravnomočno sodbo oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, ker ni imel v zavesti, da sodeluje pri kaznivem dejanju, katerega namen je bila pridobitev protipravne premoženjske koristi obsojeni M.Š. Kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ je v inkriminiranem času storil, kdor je z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo koga prisilil, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Izvršitvena oblika, nanašajoča se na izterjavo dolga na isti način, je bila uzakonjena po izvršitvi tega kaznivega dejanja (Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, Ur. l. RS, št. 23 - 19/99). Iz take zakonske dispozicije sledi, da gre za posebno kaznivo dejanje prisiljenja, katerega zakonski znak je tudi namen storilca, da pridobi sebi ali komu drugemu protipravno premoženjsko korist. Pri presoji, ali je v ugotovljeni situaciji obsojenemu J.Š. mogoče očitati, da je storil kaznivo dejanje izsiljevanja v pogojih 3. odstavka 218. člena KZ, je treba izhajati iz razlage splošnih določb o sostorilstvu. V objektivnem pogledu sostorilstvo pomeni, da bodisi vsak od sostorilcev uresničuje del zakonskih (ali naravnih) znakov kaznivega dejanja, bodisi na podlagi in v okviru skupne izpolnitve s kakšnim drugim dejanjem odločilno prispeva k izvršitvi kaznivega dejanja. Slednje velja tudi za primere sukcesivnega sostorilstva in prav tako za pozneje sprejeti dogovor glede razširitve prvotnega kriminalnega načrta. Vse to pomeni, da kdor ne more biti sam storilec, ne more biti sostorilec, ampak le napeljevalec ali pomočnik. V subjektivnem smislu je skupna volja za izvršitev kaznivega dejanja podlaga za sostorilstvo oziroma se za subjektivno stran sostorilstva zahteva zavest vseh sostorilcev, da sodelujejo pri uresničitvi kaznivega dejanja, ne glede na to, kdo ga neposredno dokonča. Zavest mora obsegati vse zakonske znake kaznivega dejanja, ki ga izvršujejo sostorilci, prav tako mora obstajati volja za dosego skupnega rezultata. Pri kaznivih dejanjih, pri katerih je predpisan določen namen, je lahko storilec oziroma sostorilec le tisti, pri katerem obstaja tak namen. Namen pridobitve protipravne premoženjske koristi sebi ali komu drugemu je predpisan v primeru kaznivega dejanja, ki je očitano obsojenemu J.Š. Sodišče takšnega namena pri obtoženemu M.M. ni ugotovilo in ga je zato oprostilo obtožbe. Glede na to, da Kazenski zakonik (1. odstavek 29. člena KZ) predpisuje načelo individualne in krivdne odgovornosti, je v primerih sostorilstva sicer mogoče, da je dejanje enega sostorilca drugače pravno opredeljeno kot dejanje drugega sostorilca, vendar pa mora biti za vsakega ugotovljeno, da je dejansko storil kaznivo dejanje v sostorilstvu. Slednje bo podano tudi takrat, ko sodišče pri enem sostorilcu ugotovi, da je izvršil dejanje, ki ima vse objektivne znake kaznivega dejanja, ni pa zanj kazensko odgovoren, na primer zaradi neprištevnosti. V objektivnem smislu morajo zato za vse sostorilce biti podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. V tej zadevi to pomeni, da bi bilo mogoče uporabiti določbo 3. odstavka 218. člena KZ, če bi bil zakonski znak, ki zadeva namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, podan tudi pri obtoženemu M.M. ali v primeru, če bi že v času storitve kaznivega dejanja bila inkriminirana navedena izvršitvena oblika in bi sodišče obtoženega M. spoznalo za krivega tega kaznivega dejanja.

V navedenih razlogih je Vrhovno sodišče zahtevi zagovornika obsojenega J.Š., ki uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, v tem delu ugodilo in obsojenčevo dejanje v ustrezno spremenjenem opisu pravno opredelilo kot kaznivo dejanje izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ ter hkrati obsojencu izreklo po tej določbi kazen eno leto zapora. Pri tem je upoštevalo težo storjenega dejanja in obsojenčevo krivdo (1. odstavek 41. člena KZ) ter vse pred sodišči nižje stopnje ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša (2. odstavek 41. člena KZ). Presoja vseh okoliščin, ki jih je ugotovilo in upoštevalo pri izreku kazni sodišče druge stopnje, je tudi pokazala, da ni podlage za izrek pogojne obsodbe kot sankcije opozorilne narave.

V ostalem zagovornik obsojenega J.Š. navaja, da bi sodišče zaradi ugotavljanja njegovega naklepa pri izvršitvi kaznivega dejanja moralo predvsem zaradi osebnostnih motenj odrediti izvedenca psihiatrične stroke, ki bi podal mnenje o njegovi prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja. S tem uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Po stališču zagovornice obsojene M.Š. je sodišče kršilo kazenski zakon in bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, kar vse je vplivalo na zakonitost pravnomočne sodbe. Izpodbijani sodni odločbi temeljita na znakih kaznivega dejanja, ki v času storitve niso bili kaznivi. V nadaljevanju navaja, da je sodišče vodilo postopek in odločalo o obtožbi, ki je bila v nasprotju z 2. točko 1. odstavka 269. člena ZKP, ker iz opisa dejanja niso izhajali znaki kaznivega dejanja. Po njeni presoji je glede na dikcijo v opisu kaznivega dejanja, da je obsojenka nagovarjala soobsojenega Š., naj ji pomaga izterjati denar, ki ji ga je po njenem mnenju dolgoval oškodovanec, edina pravilna razlaga, da ga je napeljala k izterjavi dolga. Takšno ravnanje pa v času storitve kaznivega dejanja še ni bilo kaznivo. Zato manjka bistveni element obsojenki očitanega kaznivega dejanja.

Opis obsojenkinega dejanja, ki je razviden iz izreka pravnomočne sodbe, ob vsem ostalem vsebuje temeljni očitek, da je obsojenega J.Š. večkrat nagovarjala, naj ji pomaga iz težav, ki jih ima z J.B. in mu predlagala, da bi od slednjega izterjal denar, na kar je pristal, ko mu je obljubila 2.000 DEM nagrade in dodatno plačilo, če bo sodeloval pri izterjavi, in sicer na tak način, da napiše grozilno pismo, pri tem pa mu naročila, da naj bo znesek v grozilnem pismu 20.000 DEM.

Sodišče je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov zaključilo, da je obsojenka skušala od oškodovanega B. dobiti protipravno premoženjsko korist. Izhajalo je namreč iz ugotovitve, da se je zavedala, da glede na zaključene civilne postopke ni upravičena do nobenega denarja s strani B. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Sprejelo je presojo, da dejstva, ki zadevajo premoženjska razmerja med obsojenko in oškodovancem ter vse ostale ugotovljene okoliščine, ne dopuščajo sklepanja, da je bilo v njeni zavesti, da napeljuje k izterjavi obstoječega dolga, temveč narekujejo nasprotno sklepanje, da je z naklepnim napeljevanjem imela namen pridobiti protipravno premoženjsko korist. Zato nima prav vložnica zahteve, da gre že po samem opisu kaznivega dejanja za v času njegove storitve nekaznivo izterjavo dolga, pri čemer izhaja iz drugačnih dejanskih okoliščin (iz obsojenkine trditve, da ji je oškodovanec dolgoval denar), kot so ugotovljene s pravnomočno sodbo. V tem obsegu pa izpodbija dejansko stanje, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more storiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Kršitev kazenskega zakona, kot jo uveljavlja zahteva zagovornice obsojene M.Š. ni podana, prav tako pa ne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost pravnomočne sodbe. Obtožnica je vsebovala vse sestavine, vključno z opisom obsojenki očitanega kaznivega dejanja, predpisane v določbah 269. člena ZKP. Obsojenkino dejanje je že v obtožnici bilo opredeljeno s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, kar ji je omogočalo ustrezno in dovolj učinkovito obrambo.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče ob delni ugoditvi zahtevi zagovornika obsojenega J.Š. pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je njegovo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 1. odstavku 218. člena KZ (1. odstavek 426. člena ZKP), v ostalem pa zahtevo zagovornika tega obsojenca, v celoti pa zahtevo zagovornice obsojene M.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Ker je Vrhovno sodišče deloma odločilo v korist obsojenega J.Š., mu ni določilo povprečnine, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen v zvezi z 2. odstavkom 98. člena ZKP). Obsojeni M.Š. pa je odmerilo povprečnino ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).