Jedro

Pritožnik pravilno opozarja, da 71. člen SZ-1 govori o podatkih o etažnem lastniku, ne pa o podatkih o terjatvi. Ta določba vzpostavlja zgolj obvezo upravnika in iz nje ne izhaja obveza tretjega, ki bi bila sankcionirana z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2461 Ig 5182/2007 z dne 29.8.2007 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 20,40 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 125,72 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2461 Ig 5182/2007 z dne 29.8.2007 v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, predlagala spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročeni v odgovor toženi stranki, ki na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tožena stranka vtoževanim računom ni ugovarjala niti po temelju, niti po višini (drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP), pač pa je ugovarjala le pasivni legitimaciji. Le-to je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki se je pri tem oprlo na določbo 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ob takšnih sicer pravilnih izhodiščih, pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 71. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) ter tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka ni ravnala po navedenem določilu, zaradi česar naj tožba ne bi bila sklepčna. Pritožnik pravilno opozarja, da 71. člen SZ-1 govori o podatkih o etažnem lastniku, ne pa o podatkih o terjatvi. Ta določba vzpostavlja zgolj obvezo upravnika in iz nje ne izhaja obveza tretjega, ki bi bila sankcionirana z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Tožeča stranka ima vse podatke o dolžniku – toženi stranki, potrebne za vložitev tožbe, prav tako ima vse podatke o višini terjatve, ki odpade na toženo stranko in jih je kot prilogo pogodbe o izvajanju storitev upravljanja poslovne stavbe K. 92, L. kot dokaz priložila v spis. Tožena stranka izračunu ni oporekala ali ga kakorkoli izpodbijala, kar je nenazadnje pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ob takšni ugotovitvi pa je nepravilen zaključek, da tožba ni sklepčna, kakor tudi, da tožeča stranka ni izkazala, kolikšen del neplačanega računa odpade na toženo stranko.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče sodbo spremenilo tako kot to izhaja iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP). Pravdne stroške je višje sodišče tožeči stranki priznalo v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP, odmerjeni pa so po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo, predstavljajo pa stroške pristopa na narok.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbene stroške tožeče stranke je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo, predstavljajo pa nagrado pooblaščencu ter sodno takso za pritožbo.