Jedro

Sodišče meni, da ni mogoče z gotovostjo izključiti tožnikovega zatrjevanja, da mu ni povsem jasno, za kaj je v obravnavanem postopku (in drugih postopkih) pravzaprav šlo in kakšne odločitve je tožena stranka sprejela. Dvom v potek postopka pa ne ustvarja samo tožnikova izpoved na glavni obravnavi, pač pa tudi dejstvo, da je izpodbijana odločba datirana z dnem 16. 1. 2024, medtem ko je na izvodu izpodbijane odločbe, ki je bila kot priloga priložena tožbi, odtis prejemne štampiljke datiran z dnem 17. 1. 2024. Četudi se iz te predložene odločbe, ki je fotografija, ne vidi, čigava je prejemna štampiljka, gre sklepati, da gre za odločbo, ki je bila posredovana Centru. Zato se tudi zastavlja vprašanje, seveda če ta predpostavka drži (sodišče dopušča možnost, da gre tudi za kakšnega drugega prejemnika, kar pa bi bilo treba raziskati), na kakšni podlagi je Center izvrševal omejitev gibanja tožniku v času od 16. 1. 2024 od 13.00 ure do 17. 1. 2024, torej ali na podlagi sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov ali na podlagi izpodbijane odločbe. Sodišče se je zato odločilo, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, v katerem mora okoliščine, kot so pojasnjene v predhodnih odstavkih, raziskati in pojasniti, nato pa v zadevi ponovno odločiti.

Izrek

I. Sprememba tožbe se ne dovoli.

II. Tožbi se ugodi, odločba Policijske uprave Ljubljana, Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana, št. 2255-241/2020/26 (3E651-11) z dne 16. 1. 2024, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana (v nadaljevanju PPIU Ljubljana ali tožena stranka) je z odločbo, št. 2255-241/2020/26 z dne 16. 1. 2024 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožniku odredila omejitev gibanja in nastanitev v Centru za tujce v Postojni (v nadaljevanju tudi Center), ker ga je treba odstraniti v skladu z določbami Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Omejitev gibanja in nastanitev v Centru se je tožniku odredila od 16. 1. 2024 od 13.00 ure do njegove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev. Tožena stranka je še določila, da morebitna tožba ne zadrži izvršitve ter da v postopku niso nastali posebni stroški.

2. V obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka pojasnjuje, da se v primeru, če je treba tujca odstraniti po določbah ZTuj-2, tujcu v skladu s 76. členom tega zakona omeji gibanje. Tožnik je sicer v prostorih tožene stranke podal namero za mednarodno zaščito, ki pa jo je Direktorat za migracije Ministrstva za notranje zadeve s sklepom št. 2142-1293/2020/43 (1222-13) z dne 9. 12. 2023, ki je postal pravnomočen dne 30. 12. 2023, zavrgel. O tem je bila tožena stranka obveščena dne 15. 1. 2023 ter pozvana, naj na podlagi tega sklepa izvede nadaljnji postopek s tožnikom. To je tožena stranka izvršila dne 16. 1. 2023 v prostorih Centra.

3. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da tožnik še vedno vztraja pri nameri za mednarodno zaščito in da se v Alžirijo ne želi vrniti iz več razlogov, in sicer zaradi izsiljevanja državne oblasti v tej državi k sodelovanju, zaradi groženj o mučenju in o odvzemu prostosti ter zaradi strahu za lastno življenje. Ugotovila pa je tudi, da je tožniku Švica izrekla prepoved vstopa in bivanja v Schengenu z veljavnostjo od 23. 3. 2022 do 22. 3. 2025. Enak ukrep je tožniku izrekla Nemčija z veljavnostjo od 26. 9. 2023 do 26. 9. 2026 ter Francija z veljavnostjo od 27. 9. 2023 do 27. 9. 2028. S svojimi ravnanji tožnik kaže, da ne spoštuje pozitivne zakonodaje Evropske unije, saj institut mednarodne zaščite izkorišča za potovanja po uniji.

4. Po podatkih iz dokumentacije upravne zadeve je tožena stranka nadalje ugotovila, da je tožnik pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji predhodno vložil že dve prošnji za mednarodno zaščito, in sicer 9. 7. 2020 in 30. 3. 2022. Po vložitvi prve prošnje je samovoljno zapustil Republiko Slovenijo in je zato pristojni organ postopek ustavil. Po tem, ko je bil tožnik v Republiko Slovenijo vrnjen iz Švice, je vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo je pristojni organ z odločbo z dne 19. 4. 2022 zavrnil kot očitno neutemeljeno, njegovo pritožbo zoper to odločitev pa je Upravno sodišče s sodbo zavrglo, saj je tožnik 13. 5. 2022 ponovno samovoljno zapustil Republiko Slovenijo.

5. Od 3. 1. 2024 se tožnik zaradi večkratnih samovoljnih zapustitev Azilnega doma nahaja v Centru za tujce v Postojni, saj mu je inšpektor za mednarodno zaščito odredil strožji policijski nadzor. V postopku je tožnik povedal, da želi ostati v Republiki Sloveniji in da se ne želi vrniti v Alžirijo, poleg tega pa nima niti denarnih sredstev niti dokumentov, kar bi mu omogočalo vrnitev. Zaradi kršitve prvega odstavka 145. člena ZTuj-2 in 2. alineje četrtega odstavka tega člena je bil tožniku izdan plačilni nalog in izrečena globa. Ker tožnik nima sredstev za plačilo globe, mu je bil izdan še ničnostni sklep.

6. Tožena stranka navaja, da je bil na podlagi 74. in 76. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v posebnem ugotovitvenem postopku sestavljen zapisnik o zaslišanju tožnika. Kot dokaz je bila upoštevana njegova izjava v prekrškovnem postopku in dokumentacija, ki je nastala v postopku, ko je tožnika obravnavala PPIU Ljubljana, nadalje ugotovitve glede nezakonitega bivanja od 30. 12. 2023 dalje in sklep o zavrženju zahtevka za uvedbo ponovnega postopka priznanja mednarodne zaščite. Tožena stranka je nadalje ugotovila, da tožnik nima listine, s katero bi dokazoval svojo istovetnost, niti nima dovoljenja za vstop in bivanje na območju Schengenskega pravnega reda. V Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja, dokumentov, ki bi mu omogočali vrnitev v Alžirijo, pa takoj ni mogoče pridobiti.

7. Tožena stranka je v postopku preverjala možnost izreka milejšega ukrepa tožniku, vendar pa je bilo na podlagi opisanih okoliščin, tožnikovega ravnanja in njegove izjave ugotovljeno, da mu ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod. Tožniku je zato izdala izpodbijano odločbo, s katero mu je bila odrejena nastanitev v Centru. Ta mu je bila vročena 16. 1. 2024 ob 14.00 uri. Tožena stranka izpodbijano odločbo sklene s pojasnili o načinu izvajanja ukrepa omejitve gibanja v centru za tujce.

8. Tožnik s tožbo sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in odredi, da se tožnika takoj izpusti iz Centra. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka. Uvodoma pojasnjuje, da je iz dohodne štampiljke, ki je odtisnjena na odločbi, razvidno, da je odločba v Center prispela 17. 1. 2024, medtem ko tožena stranka navaja, da je bila odločba tožniku vročena 16. 1. 2024 ob 14.00 uri, in še to samo tri strani odločbe. Tožnik je odločbo po naročilu pooblaščenke pridobil šele od strokovnih delavcev v Centru dne 18. 1. 2024. Tožena stranka se poslužuje nenavadne prakse, s katero skuša tujce prikrajšati pri uveljavljanju njihovih pravic in skrajšuje že tako kratke roke, v katerih morajo poiskati pravno pomoč.

9. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka ter tretjem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po tem, ko povzame izrek odločbe, navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla, da je zoper odločbo inšpektorja za mednarodno zaščito - Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo, št. 2142-8/2024/3 (UOIM1-04) z dne 5. 1. 2024, zahteval presojo pred Upravnim sodiščem in izdajo začasne odredbe. Temu je sodišče s sodbo in sklepom z dne 17. 1. 2024 ugodilo, saj je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku gibanje omejila nezakonito na podlagi 4. alineje prvega odstvka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), pa čeprav tožnik v času izdaje odločbe o nastanitvi v Center ni imel statusa prosilca za mednarodno zaščito. To pomeni, da je bil tožnik v Center nastanjen brez pravne podlage.

10. Tožnik glede navedbe tožene stranke o tem, da je bil v posebnem ugotovitvenem postopku sestavljen zapisnik o njegovem zaslišanju, navaja, da takega zapisnika ni prejel in ne ve, kdaj je bil zapisnik sestavljen in kdo mu je ob tem tolmačil. Pred izdajo izpodbijane odločbe mu namreč ni bila dana možnost, da bi se izjavil glede izpodbijanega ukrepa, kar pomeni, da mu je bila kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Po tem, ko povzame ključne poudarke iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pojasnjuje, da je bil v Center nastanjen na podlagi odločbe inšpektorja za mednarodno zaščito z dne 3. 1. 2024, ki pa je bila s sodbo in sklepom sodišča z dne 17. 1. 2024 ugotovljena za nezakonito, posledično pa je bil s tem za nezakonit spoznan tudi ukrep omejitve gibanja tožniku. Glede na navedeno ni jasno in razumljivo, kako je tožena stranka prišla do ugotovitve, da tožniku ni mogoče izdati odločbe o prostovoljni vrnitvi, saj ni pojasnjeno, na podlagi katerih okoliščin je to ugotovila. Odločitev v tem delu zato ni razumljiva, kar je bistvena kršitev določb postopka. Za tožnika, ki je bil nezakonito nastanjen v Centru od 3. 1. 2024 do 16. 1. 2024, ni mogoče navesti, da se ga bo šele nastanilo v Center, če pa je bil tam že nastanjen.

11. Tožena stranka je torej tožniku dejansko omejila gibanje od 3. 1. 2024 dalje in ne šele od 16. 1. 2024 dalje, kot je navedla v izreku. Tožnika je nezakonito zadrževala v nasprotju z določbami zakona, saj v skladu s 64. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije lahko pridržanje, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, traja največ 48 ur. V tem času tožena stranka tožniku ni omogočila pravne pomoči oziroma zagovornika po uradni dolžnosti ter pravice, da se zoper odvzem prostosti pritoži najkasneje v roku 3 dni od odvzema prostosti. Četudi se tožnik v Centru nahaja že od 3. 1. 2024 dalje, mu je odločbo o omejitvi gibanja vročila šele 16. 1. 2024. 12. Tožnik še navaja, da ni mogoče preveriti niti ocene tožene stranke, da mu ni mogoče izreči milejšega ukrepa. Zato je mogoče ugotoviti, da mu je tožena stranka izrekla nesorazmeren ukrep, s katerim je nesorazmerno posegla v njegovo pravico do svobode gibanja. Pravilnosti uporabe 78. člena ZTuj-2, na podlagi katere je bila tožniku izdana izpodbijana odločba, zato ni mogoče preizkusiti.

13. Ugotovitveni postopek, ki ga v obrazložitvi omenja tožena stranka in naj bi bil izveden 16. 1. 2024, je nezakonit, tožnik pa tudi ni prejel nobenega zapisnika, iz katerega bi izhajale ugotovitve tožene stranke. Tožena stranka tožniku ni omogočila pravice do izjave, prav tako mu ni omogočila pooblaščenca in tolmačenja. Svoje zaključke tožena stranka podaja na podlagi predhodnih postopkov mednarodne zaščite in tožnikove izjave, ki jo je podal takrat, ne pa iz ugotovitvenega postopka, ki naj bi bil domnevno izveden. Tožena stranka tudi ni pojasnila, kako lahko odsotnost dokumentov tožnika predstavlja nevarnost za javni red Republike Slovenije. Tožnik ob tem izpostavlja, da sodna praksa Sodišča EU pravi, da tako dejstvo ne more opravičevati omejitve gibanja, pač pa da se mora v vsakem posameznem primeru presojati, ali se lahko izreče milejši ukrep. Pri presoji obstoja okoliščin za poseg v svobodo posameznika mora tožena stranka napraviti celovito dokazno oceno o znatni begosumnosti in v ta namen upoštevati vse pravno relevantne okoliščine posameznega primera. Tega v predmetni zadevi ni naredila, saj je tožniku najprej nezakonito omejila gibanje, nato pa to z izpodbijano odločbo storila še enkrat. Na podlagi takih okoliščin ni mogoče opraviti testa begosumnosti, prav tako tudi ni mogoče preizkusiti odločbe. Za ugotovitev begosumnosti tudi ni dovolj, da tožena stranka ugotovi zgolj eno okoliščino, pač pa mora ta kriterij povezati in upoštevati skupaj s celovitim dejanskim položajem oziroma okoliščinami prosilca za mednarodno zaščito in njegovih ravnanj. Begosumnost pri tožniku ni podana in je zato sklepanje tožene stranke, da je omejitev gibanja tožniku potrebna, neutemeljeno. Tožnik še dodaja, da ne zadošča, da se za omejitev gibanja navede, da so nastopili z zakonom določeni pogoji. Prosti preudarek mora biti uporabljen v skladu z namenom, zaradi katerega je uporabniku pravne norme taka pravica sploh dana in mora biti obrazložen. V izpodbijani odločbi pa tožena stranka ni uspela navesti konkretnih pojasnil, zakaj je omejitev gibanja tožniku nujna. S tem, ko ni uspela dokazati, da se isti namen ne bi mogel doseči z milejšimi ukrepi iz 81. člena ZTuj-2, je kršila tudi načelo sorazmernosti.

14. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču najprej predlaga, naj preveri pravočasnost vložene tožbe in naj jo, kolikor je bila vložena prepozno, zavrže. Če pa je bila tožba pravočasna, sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne. Nadalje opozarja, da je tožnikova identiteta vprašljiva in prilagojena potrebam tega postopka. Tožnik tudi ni predložil nobenega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče verodostojno ugotoviti in potrditi njegovo identiteto in zato ni jasno, ali je tožnik A. A. ali A. A. 15. Glede sodbe Upravnega sodišča I U 86/2024-15 z dne 17. 1. 2024, na katero se sklicuje tožnik in s katero je bilo odločeno o njegovi tožbi zoper sklep Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov z dne 5. 1. 2024, tožena stranka poudarja, da se ta ne nanaša na isto zadevo, kot je obravnavana, saj je bil sklep izdan na drugačni pravni in dejanski podlagi. Odločitev v zadevi I U 86/2024 zato nima vpliva na odločanje v predmetni zadevi, ko se je z izpodbijano odločbo tožniku omejilo gibanje na podlagi 76. člena ZTuj-2. 16. Tožena stranka zavrača tožnikov tožbeni ugovor, da mu v postopku ni bilo zagotovljeno tolmačenje. Zaradi zagotavljanja razumevanja in obrazložitve odločbe o nastanitvi in omejitvi gibanja je tožniku izpodbijano odločbo prevedel prevajalec za arabski jezik B. B., poleg tega pa so mu bili vsebina, izrek in pravni pouk predstavljeni v arabskem jeziku, kot je to navedeno v zadnjem stavku izpodbijane odločbe. Tolmač je v postopku sodeloval ves čas, enako je sodeloval tudi v prekrškovnem postopku.

17. V zvezi s tožnikovimi ugovori, ki se nanašajo na zapisnik, tožena stranka pojasnjuje, da je bil zapisnik z dne 16. 1. 2024 sestavljen in tožniku obrazložen v jeziku, ki ga razume in mu je bil tudi veljavno vročen. Ta zapisnik je bil sestavljen pred izdajo odločbe o nastanitvi in omejitvi gibanja. Posebnega zapisnika v tem postopku sicer zakonodaja niti ne predpisuje. Tožnik je bil s pomočjo prevajalca seznanjen o nadaljnjem postopku, in sicer, da bo zoper njega izveden prekrškovni postopek ter postopek z izdajo odločbe o vrnitvi in odločbe o nastanitvi in omejitvi gibanja v Centru. Iz zapisnika o tožnikovem zaslišanju je razvidno, da je upravni organ navedel dokumente, s katerimi se je seznanil in jih tožniku tudi predstavil. V nadaljevanju je navedel vprašanja, ki jih je zastavil tožniku in njegove odgovore, s čimer je preverjal možnost izreka milejšega ukrepa. Vsebina zapisnika je bila tožniku prevedena s pomočjo prevajalca, podpis zapisnika pa je tožnik odklonil, ne da bi za to navedel razloge.

18. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da je bilo v postopku ugotavljanja statusa tožnika ugotovljeno, da je bil tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavržen s sklepom z dne 9. 11. 2023, ki je postal pravnomočen dne 30. 12. 2023. Tožnik torej od tega dne dalje biva v Republiki Sloveniji nezakonito. Še pred izvedbo predmetnega postopka je bil s sklepom Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, št. 2142-8/2024/3 z dne 3. 1. 2024, nastanjen v Centru zaradi osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Izpodbijana odločba je bila izdana še pred izdajo sodbe I U 86/2024-15 z dne 17. 1. 2024, s katero je bil odpravljen sklep Urada Vlade RS za osebo in integracijo migrantov, zato prereka tožnikove navedbe, da naj bi bil tožnik z izpodbijano odločbo v Center nastanjen nezakonito. V Center je bil nastanjen, ker nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, zaradi kršitev ZTuj-2 in zaradi odstranitve v skladu s tem zakonom.

19. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na možnost izdaje odločbe za prostovoljni odhod, tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik v postopku pojasnil, da v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja, da nima dokumentov in tudi ne denarnih sredstev. Tožnik je s svojimi ravnanji pokazal, da ne spoštuje zakonov v Republiki Sloveniji, izrečeni pa sta mu bili tudi dve prepovedi vstopa in nezakonitega bivanja na območju Schengena. Po tem, ko je tožnik 15. 1. 2024 podal namero za ponovno vlogo za mednarodno zaščito, v kateri sicer ni navajal nobenih novih okoliščin, ki bi nastale od takrat, ko je prvič podal namero za mednarodno zaščito, je bila njegova vloga takoj poslana v obravnavo v Azilni dom na Viču. Uveden je bil postopek sprejema izjave in registracija za podajo take vloge in zato tožena stranka prereka tožnikove navedbe, da niso bili upoštevani milejši ukrepi. Tožnik pa tudi ne bo odstranjen iz Republike Slovenije, vse dokler ne bo zaključen postopek pri inšpektoratu za mednarodno zaščito.

20. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik doslej dvakrat samovoljno zapustil Azilni dom Vič pred zaključkom postopka mednarodne zaščite, kar kaže, da očitno izkorišča ta inštitut za potovanja po EU. Posledično so tožnika varnostni organi Švice že dvakrat vrnili v Republiko Slovenijo. V Švici mu je bila izrečena prepoved vstopa in bivanja v Schengenu z veljavnostjo od 23. 3. 2022 do 22. 3. 2025, nato še enaka prepoved v Franciji z veljavnostjo od 18. 7. 2023 do 18. 7. 2028 in v Nemčiji z veljavnostjo od 26. 9. 2023 do 26. 9. 2026, v Franciji pa izrečena tudi odločba o vrnitvi z veljavnostjo od 27. 9. 2023 do 27. 9. 2028. Ob upoštevanju vsega navedenega ter tožnikove izjave, je upravni organ presodil, da tožniku ni mogoče izdati odločbe o vrnitvi z rokom za prostovoljni odhod. Tožena stranka je ob dodatnem preverjanju dne 23. 1. 2024 še ugotovila, da se zoper tožnika v Republiki Sloveniji vodijo tudi kazenski postopki zaradi suma storitev več kaznivih dejanj tatvine in zlorabe negotovinskega plačila in zaradi suma storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja.

21. Na podlagi vseh zbranih dejstev in okoliščin, je tožena stranka zaključila, da tožniku ni mogoče izdati odločbe o prostovoljni vrnitvi, saj je tožnik izkazal očiten namen samovoljne zapustitve. Zato ne drži tožbena navedba, da so bila v postopku bistveno kršena pravila postopka, prav tako tudi ne, da bi bila presoja tožnikove begosumnosti pomanjkljiva. Očitno je, da tožnik s svojimi ravnanji omalovažuje in ne spoštuje slovenskega pravnega reda ter se mu ne podreja. Tožnikovih navedb o njegovi identiteti ni mogoče šteti za verodostojne. Center za tujce je sicer že podal poizvedbo o tožnikovi identiteti pri Interpolu, odgovora pa zaenkrat ni prejel. V nadaljevanju postopka bo poslal še poizvedbo na veleposlaništvo v Budimpešti. Tožnik z nobenim dejanjem doslej ni nakazal, da bi si v Republiki Sloveniji želel urediti status zakonitega bivanja, prav tako v vseh letih bivanja na tem ozemlju ni predložil nobenega dokazila o svoji istovetnosti ter je zato nastanitev in omejitev v Centru za tujce po presoji tožene stranke obvezna in nujna. Njegovo ravnanje namreč kaže na nevarnost, da se bo skušal izogniti fizični odstranitvi iz države. Z odločbo o vrnitvi z dne 16. 1. 2024 tudi ni določeno, da se bo tožnik odstranil v Alžirijo, pač pa, da se odstrani iz Republike Slovenije oziroma iz Schengenskega območja, kar pomeni, da se ga lahko odstrani v prvo varno državo izven tega območja.

22. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri sta obe stranki vztrajali pri svojih stališčih. Pooblaščenka tožnika se je najprej opredelila do odgovora tožene stranke in povedala, da navedbe pod 2. točko odgovora, kjer zanika, da bi bil tožnik v Centru nastanjen že 3. 1. 2024, ne držijo. Tožena stranka navaja, da je bil tožnik v Centru nastanjen na drugi pravni podlagi, kar pomeni, da je vedela, da mu ni mogoče omejiti gibanja na podlagi določb ZMZ-1, ampak ga je moč obravnavati kot tujca. Prav zato se ne more sklicevati na dejstvo, da je bila s sodbo sodišča I U 86/2024-15 seznanjena šele 17. 1. 2024, če pa je že 16. 1. 2024 izdala izpodbijano odločbo. Tožnik je bil torej od 3. 1. do 16. 1. 2024 v Centru nastanjen brez zakonite pravne podlage, s tem pa je tožena stranka nezakonito posegla v njegovo osebno svobodo oziroma prostost iz 19. člena Ustave RS. Ker je tožena stranka odločala na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo nezakonito, je posledično izdala nezakonito odločbo. Tožnik zato spreminja svoj tožbeni zahtevek tako, da za 1. točko tožbenega predloga postavlja še 2. točko, s katero sodišču predlaga, naj ugotovi, da mu je Republika Slovenija protipravno odvzela prostost od 3. 1. 2024 od 12.10 dalje do 16. 1. 2024 do 13.02 ure, in s tem nedopustno posegla v njegovo pravico do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave RS. Pooblaščenka tožnika je poudarila, da je tožena stranka tožniku najprej nezakonito omejila prostost, nato pa v izpodbijani odločbi navedla, da je begosumen, kar je samo s seboj v nasprotju. Navedla je še, da iz zapisnika, ki ga je tožena stranka priložila kot del upravnega spisa, izhaja, da je tožnik pri podaji izjave dne 16. 1. 2024 sicer imel na voljo tolmača, vendar pa je tožena stranka najprej tožnika izprašala, šele ob koncu pa ga je vprašala, če potrebuje pravno pomoč s strani Pravno informacijskega centra Ljubljana, na kar je tožnik odgovoril, da ne. Tak vrstni red izpraševanja tožnika je sporen, zastavlja pa se tudi vprašanje, ali je tožnik sploh razumel, v kakšnem postopku sodeluje.

23. Pooblaščenka tožene stranke je prerekala navedbe tožnikove pooblaščenke in poudarila, da tožnik v Centru ni nastanjen nezakonito in dejstvo naknadne odprave odločbe Urada RS za oskrbo in integracijo migrantov avtomatično ne pomeni, da je tožena stranka kršila pravice tožnika. Pa tudi sicer se v predmetnem postopku obravnava omejitev gibanja na podlagi izpodbijane odločbe z dne 16. 1. 2024, ki je bila izdana na drugi pravni in dejanski podlagi, kar pomeni, da odprava predhodne odločbe z dne 3. 1. 2024 nima vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Tožena stranka je v tej odločbi obrazložila vse razloge, na katerih temelji njena presoja, da je tožnik begosumen. Tožnikova trditev, da naj bi tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe izhajala iz enakega nezakonitega dejanskega stanja kot pri sklepu z dne 3. 1. 2024, ne drži. Pri izdaji sklepa z dne 3. 1. 2024 je bil temelj presoje vprašanje, ali je treba ukrep izvesti zaradi osebne in premoženjske varnosti ter varnosti javnega reda, v izpodbijanem sklepu pa so bila relevantna in obravnavana povsem druga vprašanja dejanskega stanja. Pred zaslišanjem dne 16. 1. 2024 je bil tožnik seznanjen o vsebini zaslišanja in s svojimi pravicami, kar vse lahko pojasni policist C. C., ki je vodil postopek. Sklep z dne 3. 1. 2024 tudi ni bil odpravljen zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, pač pa iz drugih razlogov.

24. Sodišče je v dokaznem postopku dopustilo in izvedlo dokaze z vpogledom v listine upravnega spisa (odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1293/2020/21¸(1222-16) z dne 19. 4. 2022; sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1293/2020/43 (1222-13) z dne 9. 11. 2023; obvestilo Oddelka za postopke mednarodne zaščite, poslan PPIU Ljubljana dne 15. 1. 2024; dopis PPIU Ljubljana, poslan OKC PU Ljubljana in CT Postojna v vednost, št. 2255-241/2020/24 (3E651-26) z dne 15. 1. 2024; registracijski list za tožnika št. 2255-241/2020/21 (3E651-40) z dne 15. 1. 2024; uradni zaznamek o izjavi tujca PPIU Ljubljana št. 2255-241/2020/20 (3E651-26) z dne 15. 1. 2024; plačilni nalog PPIU Ljubljana št. 0000126343640 z dne 16. 1. 2024; zapisnik o zaslišanju tožnika PPIU Ljubljana št. 2255-241/2020/25 (3E651-11) z dne 16. 1. 2024; izpodbijano odločbo; vročilnico te odločbe; ter sodbo in sklep Upravnega sodišča I U 86/2024-15 z dne 17. 1. 2024) in z zaslišanjem tožnika. Dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje C. C. je sodišče zavrnilo iz razlogov, ki so pojasnjeni v nadaljevanju te obrazložitve.

25. Tožnik je v svoji izpovedi pojasnil, da je v Slovenijo prvič vstopil v letu 2020. Slovenije do takrat ni poznal, bil pa je namenjen v Švico, kjer ima brate in sestre. Do Slovenije je prispel iz Bosne, po prestopu meje pa so ga policisti odpeljali v azilni dom, saj je zaprosil za mednarodno zaščito. Točni so podatki iz upravnega spisa, da je dvakrat zapustil Slovenijo in da je bil dvakrat vrnjen, kot tudi podatki, da mu je bila izrečena prepoved vstopa v Švico, Nemčijo in Francijo, kar je tudi razlog, da želi ostati v Sloveniji. Za odhod od doma se je odločil zaradi rasizma in zaradi težav, ki jih je kot Berber imel z režimom v državi, pa tudi zaradi socialnega položaja, saj je želel pomagati svoji družini, predvsem mami, ki je še vedno v Alžiriji.

26. V Centru je nastanjen od 3. 1. 2024 dalje. Nihče mu ni razložil, zakaj je tam in tudi mu nihče ni pojasnil, kako potekajo postopki. Pogovarjal se je z uslužbenci z MNZ, ki so ga nekaj spraševali, niso pa odgovarjali na njegova vprašanja. Imel je dva razgovora, in sicer z uslužbencema MNZ in z dvema policistoma oziroma inšpektorjema. Misli, da je med razgovoroma minilo mogoče 5 ali teden dni. Ne spomni se dobro, kaj je bilo ob tem govora, ve pa, da so mu povedali, da ima zadeve v Švici, Franciji in Nemčiji, govorili so o tem, da bi ga vrnili v matično državo, izdali so mu plačilni nalog. Ob tem je bil navzoč tudi tolmač. Ve, da je nekaj podpisal, saj so mu tako rekli, odločbe pa takrat ni dobil, pa tudi je ni dobil kasneje. Najprej je razgovor opravil s policistom in policistko, nato še z dvema uradnima osebama, ki pa nista vedeli, da je pred tem govoril s policisti. Prepričan je bil, da se vse to, kar se je odvijalo, nanaša na azilni postopek. Zapisnika z dne 16. 1. 2024 ni podpisal, saj ga ni razumel in če nečesa ne razume, tega ne podpisuje. Vprašal je sicer za pojasnila, pa jih ni dobil. **K točki I izreka:**

27. Sodišče spremembe (razširitve) tožbe, kot jo je tožnikova pooblaščenka predlagala na naroku za glavno obravnavo, ni dovolilo.

28. Po določbi 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo, in sicer tako, da spremeni istovetnost zahtevka, poveča obstoječi zahtevek ali uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega.

29. V predmetni zadevi je tožnik na glavni obravnavi svoj tožbeni zahtevek, s katerim je predlagal odpravo izpodbijane odločbe, razširil tako, da je sodišču predlagal, naj tudi ugotovi, da mu je Republika Slovenija protipravno odvzela prostost od 3. 1. 2024 od 12.10 do 16. 1. 2024 do 13.02 ure, s tem pa nedopustno posegla v njegovo pravico do varstva osebne svobode iz 19. člena Ustave RS. Sodišče ugotavlja, da je s to spremembo tožnik uveljavljal zahtevek, ki temelji na povsem drugačni dejanski in pravni podlagi kot pa zahtevek, ki ga je uveljavljal s tožbo. Izpodbijana odločba, ki je bila izdana 16. 1. 2024, je zoper tožnika pričela učinkovati tega dne ob 13.00 uri, medtem ko se razširjeni tožbeni zahtevek nanaša na čas omejitve gibanja tožniku in na njegovo nastanitev v Centru pred izdajo izpodbijane odločbe, v času od 1. 3. 2024 od 12.10. ure do 16. 1. 2024 do 13.00 ure. Omejitev gibanja in nastanitev v Centru po izpodbijani odločbi temelji na določbah ZTuj-2, predhodna omejitev, ki je bila odrejena na podlagi sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-8/2024/3 (UOIM1-04) z dne 5. 1. 2024, pa na določbah ZMZ-1. Gre torej za povsem drugo pravno podlago za omejitev gibanja tožnika in za drugo časovno obdobje.

30. Sodišče je presodilo, da gre v takem primeru za novo tožbo, ki jo lahko tožnik uveljavlja v samostojnem sodnem postopku. Pri tem se je smiselno odprlo na določbo 42. člena ZUS-1, po katerem sodišče lahko v skupno obravnavanje združi več odprtih postopkov le, če se nanašajo na isti predmet odločanja, kar pa za obravnavani primer vsekakor ne velja. Presoja novega zahtevka, kot ga je na glavni obravnavi uveljavljal tožnik, tudi ne bi prispevala k dokončni ureditvi spornega pravnega razmerja med strankama, ki je v predmetni zadevi (le) vprašanje presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, ne pa vprašanje zatrjevanih kršitev tožnikovih pravic v času, preden je bila ta izdana.

31. Glede na navedeno sodišče spremembe tožbe, kot jo je predlagal tožnik, ni dopustilo.

**K točki II izreka:**

32. Tožba je utemeljena.

33. Sodišče najprej ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo v letu 2020 ter po tem, ko so ga pri tem izsledili policisti, dne 9. 7. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ker je le nekaj dni po vloženi prošnji samovoljno zapustil Republiko Slovenijo, je bil postopek odločanja o mednarodni zaščiti ustavljen. Tožnika je nato v Republiko Slovenijo vrnila Švica v letu 2022. Dne 30. 3. 2022 je tožnik vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je bila z odločbo pristojnega organa z dne 19. 4. 2022 zavrnjena kot neutemeljena, tožnikovo tožbo zoper to odločitev pa je Upravno sodišče s sodbo I U 526/2022-11 z dne 27. 5. 2022 zavrglo, saj je tožnik 13. 5. 2022 ponovno samovoljno zapustil Republiko Slovenijo. Med strankama tudi ni sporno, da je bila v Švici tožniku izrečena prepoved vstopa in bivanja v Schengenu z veljavnostjo od 23. 3. 2022 do 22. 3. 2025, nato še enaka prepoved v Franciji z veljavnostjo od 18. 7. 2023 do 18. 7. 2028 in v Nemčiji z veljavnostjo od 26. 9. 2023 do 26. 9. 2026, v Franciji pa izrečena tudi odločba o vrnitvi z veljavnostjo od 27. 9. 2023 do 27. 9. 2028. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi pojasnila, da se tožnik od 3. 1. 2022 dalje nahaja v Centru zaradi večkratnih zapustitev Azilnega doma. Tožniku je bilo gibanje omejeno na podlagi sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov št. 2142-8/2024/3 (UOIM1-04) z dne 5. 1. 2024, ki je bil izdan na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s 6. točko istega člena ZMZ-1. Ta odločitev je bila s sodbo Upravnega sodišča RS I U 86/2024-15 z dne 17. 1. 2024 odpravljena, obenem pa je bilo ugodeno tudi tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe v tem postopku ter določeno, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu preneha izvajati omejitev gibanja po prej navedenem sklepu. Po podatkih sodnega vpisnika ta odločitev zaenkrat še ni pravnomočna. Dan preden je sodišče izdalo prej navedeno sodbo, torej dne 16. 1. 2024, je tožena stranka tožniku izdala izpodbijani sklep, s katerim mu je na podlagi določb ZTuj-2 omejila gibanje in ga nastanila v Centru od 16. 1. 2024 od 13.00 ure dalje, ker je tožnika treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona. Določila je, da omejitev gibanja traja do tožnikove odstranitve, predaje oziroma izročitve, vendar ne dlje kot šest mesecev.

34. ZTuj-2 v prvem odstavku 69. člena določa, da se tujca, ki mu v skladu s tem zakonom ni bil omogočen prostovoljni odhod, odstrani iz RS in tudi z območja držav članic Evropske unije oziroma območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, če ta zakon ne določa drugače. Prav tako se odstrani tujca na podlagi pravnomočne sodbe, s katero mu je bila izrečena stranska kazen ali stranska sankcija izgona tujca iz države. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 policija z namenom priprave ali izvedbe postopka odstranitve, predaje ali izročitve odredi omejitev gibanja in nastanitev v centru tujcu, ki ga je treba odstraniti v skladu z določbami tega zakona ali ki ga je v skladu z mednarodno pogodbo treba vrniti, predati ali izročiti pristojnim organom. Po drugem odstavku istega člena se z namenom ugotovitve istovetnosti lahko tujcu, katerega istovetnost ni ugotovljena ali obstaja utemeljen sum glede njegove izkazane istovetnosti, izreče omejitev gibanja in nastanitev v centru, če obstaja nevarnost, da bo zapustil ozemlje RS. Nastanitev tujca v center odredi policija z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe, tožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2). Sodišče mora v zadevi odločiti v šestih dneh (tretji odstavek 78. člena ZTuj-2). V skladu s 85. členom ZTuj-2 se v postopkih po tem zakonu (torej tudi v postopkih omejitve gibanja in nastanitve v centru) uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če z ZTuj-2 ni drugače določeno.

35. Po šestem odstavku 76. člena ZTuj-2 lahko omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se doseže namen iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena, vendar ne dlje kot šest mesecev. Med bivanjem v centru je gibanje tujca omejeno na območje centra, kjer mora upoštevati pravila bivanja v centru (enajsti odstavek 76. člena ZTuj-2). Če policija oceni, da se lahko namen iz prvega ali drugega odstavka 76. člena ZTuj-2 doseže z milejšimi ukrepi, v skladu s tretjim odstavkom tega člena namesto ukrepa omejitve gibanja in nastanitve v centru uporabi ukrep iz drugega odstavka 81. člena ZTuj-2, in sicer tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra in mu določi eno ali več obveznosti: - določitev kraja prebivanja na določenem naslovu; - naložitev obveznosti rednega javljanja na policijski postaji; - predložitev osebnih dokumentov.

36. Z določbami ZTuj-2 se v nacionalno zakonodajo prenaša pravni red Evropske unije, med drugim Direktiva o vračanju.1 Iz uvodnih določb (točka 16) te Direktive izhaja, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. Presoja sorazmernosti ukrepa mora biti opravljena brez posebne prošnje ali opozorila tujca, kar vse izhaja tako iz določb Direktive o vračanju, kot tudi iz tretjega odstavka 76. člena ZTuj-2. 37. Sodišče uvodoma poudarja, da je predmet tega postopka presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, ne pa presoja tožnikove nastanitve v Centru v času od 3. 1. 2024 do izdaje izpodbijane odločbe, kar je (bilo) predmet drugih postopkov. Obstoj razlogov, s katerimi tožena stranka utemeljuje omejitev gibanja tožniku v izpodbijani odločbi, se torej presojajo po stanju na dan izdaje izpodbijane odločbe (16. 1. 2024) ter ob upoštevanju določb ZTuj-2 in jih zato ne morejo utemeljevati razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala omejitev gibanja pred tem. Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka svojo odločitev oprla na stanje pred izdajo izpodbijane odločbe (oziroma, da bi ugotovitve iz predhodnega postopka, ki se je vodil na podlagi določb ZMZ-1, bile podlaga za odločitev v predmetni zadevi), pač pa je zgolj kot nesporno dejstvo ugotovila, da se tožnik v Centru že nahaja, enako kot je ugotovila, kdaj je tožnik nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo in kakšni ukrepi so mu bili doslej izrečeni v drugih državah Schengenskega prostora.

38. Med strankama ni sporno, da tožnik v Republiki Sloveniji biva nezakonito, kar pomeni, da mora njeno ozemlje zapustiti. Prav tako ni sporno, da so mu Švica, Francija in Nemčija izrekle prepoved vstopa in bivanja v Schengenu. Sporno tudi ni, da tožnikova identiteta doslej še ni bila ugotovljena, saj tožnik nima nobenega osebnega dokumenta in zato vsi organi razpolagajo le s podatki, ki jih navaja tožnik. Tožena stranka je ocenila, da v tožnikovem primeru glede na vse okoliščine primera niso izpolnjeni pogoji, ki bi upravičevali, da bi se tožniku določil rok za prostovoljni odhod, kot ga določa 66. člen ZTuj-2. Razumeti je, da je tožena stranka tako svojo odločitev utemeljila na določbi sedmega odstavka te zakonske določbe, torej da ocenjuje, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega. Po določbi drugega odstavka 76. člena ZTuj-2 se namreč lahko tujcu, ki ga je treba odstraniti iz države ter ga na to pripraviti ali izvesti postopek odstranitve, predaje ali izročitve, omeji gibanje in se ga nastani v centru, in sicer tudi takrat, ko je treba ugotoviti njegovo istovetnost in če obstaja nevarnost, da bo zapustil ozemlje Republike Slovenije. Kaj je nevarnost pobega, določa 68. člen ZTuj-2, ki kot okoliščine, ki kažejo na tako nevarnost, določa: navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku, kot tudi zavrnitev odvzema biometričnih podatkov; uporabo lažnih ali ponarejenih osebnih dokumentov, kot tudi namerno uničenje ali kakršna koli drugačna namerna odstranitev obstoječih dokumentov; vstop v Republiko Slovenijo v času veljavne prepovedi vstopa; okoliščino, da mu je bila v zadnjih treh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi pravnomočno izrečena sankcija za prekršek zaradi nezakonitega prebivanja; jasno izražena namera o nespoštovanju odločbe o vrnitvi; dejstvo, da je bil tujec v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v Republiki Sloveniji pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti; in dejstvo, da je bila tujcu v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v Republiki Sloveniji najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge. Iz izpodbijane odločbe je mogoče s sklepanjem razbrati, da je imela tožena stranka v mislih tako neizkazano tožnikovo identiteto, kot tudi dejstvo, da je tožnik (tudi v predmetnem postopku) večkrat izjavil, da se ne želi vrniti v Alžirijo. Tožniku je bil v postopku sicer izdan tudi plačilni nalog zaradi kršitev določb ZTuj-2, ki pa ne more biti podlaga za presojo, ali pri tožniku obstaja nevarnost pobega, saj ta odločitev ni pravnomočna (izdan je bil dan pred izdajo izpodbijane odločbe). Na enakih okoliščinah temelji tudi presoja tožene stranke, da tožniku ni mogoče izdati odločbe o prostovoljni vrnitvi. Zgolj dejstvo, da je tožnik trenutno v Centru in da so zato možnosti njegovega fizičnega pobega s tem bistveno omejene, zato ne pomeni, da pri njem take nevarnosti, kot jo opredeljujejo določbe ZTuj-2, ni.

39. Kljub razmeroma skopi obrazložitvi izpodbijane odločbe, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pojasnila ključne razloge za omejitev gibanja tožniku in njegovo nastanitev v Centru po določbah ZTuj-2. Ne glede na to, pa izvedeni postopek postavlja vprašanje, ali je tožnik, kot stranka v postopku, dejansko vedel, za kakšen postopek gre, kakšne so njegove pravice in kakšno odločitev lahko sprejme tožena stranka. Iz listin upravnega spisa, ki so bile predložene sodišču, in izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so se s tožnikom skorajda istočasno vzporedno vodili kar trije postopki - postopek po sklepu Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov z dne 5. 1. 2024, s katerim je bilo tožniku omejeno gibanje po ZMZ-1, postopek v zvezi s tožnikovo ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, in predmetni postopek, ki se je zaključil z izdajo izpodbijane odločbe. Dne 15. 1. 2024 je bila najprej sprejeta tožnikova izjava v zvezi s ponovno vlogo za mednarodno zaščito, sestavljen registracijski list in izdan plačilni nalog, nato 16. 1. 2024 sestavljen zapisnik o njegovem zaslišanju kot stranke v postopku v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe, ki je bila istega dne tudi izdana, zatem pa 17. 1. 2024 izveden postopek glavne obravnave pri Upravnem sodišču zaradi presoje sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov z dne 5. 1. 2024, ki se je istega dne zaključila z izdajo sodbe. Glede na (skorajda) istočasnost poteka med seboj vsebinsko povsem različnih postopkov sodišče ne more kot verjetnega izključiti tožnikovega navajanja na glavni obravnavi v predmetni zadevi, da ni povsem dobro razumel za kaj v postopku, ki je sedaj predmet obravnave, (enako tudi v drugih postopkih) pravzaprav gre. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 16. 1. 2024 (na katerega je, med drugim, tožena stranka oprla svojo odločitev) tudi izhaja, da je bil tožnik šele ob koncu opravljenega zaslišanja seznanjen, da ima pravico do enkratnega brezplačnega pravnega svetovanja, ki ga nudi nevladna organizacija Pravno informacijski center. Sodišče meni, da bi morala tožena stranka s to možnostjo tožnika seznaniti že pred zaslišanjem in mu dati možnost, da se predstavnik te nevladne organizacije, kolikor bi se tožnik za to odločil, tega zaslišanja udeleži. Res je sicer tožnik izjavil, da pooblaščenca ne želi, vendar pa šele po tem, ko je bilo zaslišanje že zaključeno, kar pomeni, da je bil namen seznanitve z možnostjo pooblaščenca izvotljen, pa čeprav omejitev gibanja dejansko pomeni odvzem prostosti in je zato zagotavljanje možnosti svetovanja pooblaščenca še toliko bolj pomembna.

40. Glede na povedano sodišče meni, da ni mogoče z gotovostjo izključiti tožnikovega zatrjevanja, da mu ni povsem jasno, za kaj je v obravnavanem postopku (in drugih postopkih) pravzaprav šlo in kakšne odločitve je tožena stranka sprejela. Dvom v potek postopka pa ne ustvarja samo tožnikova izpoved na glavni obravnavi, pač pa tudi dejstvo, da je izpodbijana odločba datirana z dnem 16. 1. 2024, medtem ko je na izvodu izpodbijane odločbe, ki je bila kot priloga priložena tožbi, odtis prejemne štampiljke datiran z dnem 17. 1. 2024. Četudi se iz te predložene odločbe, ki je fotografija, ne vidi, čigava je prejemna štampiljka, gre sklepati, da gre za odločbo, ki je bila posredovana Centru. Zato se tudi zastavlja vprašanje, seveda če ta predpostavka drži (sodišče dopušča možnost, da gre tudi za kakšnega drugega prejemnika, kar pa bi bilo treba raziskati), na kakšni podlagi je Center izvrševal omejitev gibanja tožniku v času od 16. 1. 2024 od 13.00 ure do 17. 1. 2024, torej ali na podlagi sklepa Urada Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov ali na podlagi izpodbijane odločbe.

41. Okoliščine glede tožnikove seznanitve s postopkom, ki je predmet obravnave v tem upravnem sporu, s potekom tega postopka in tudi z vročitvijo izpodbijane odločbe (tako tožniku kot tudi Centru), bi bilo verjetno mogoče vsaj delno raziskati z zaslišanjem pooblaščene uradne osebe tožene stranke C. C., vendar pa je sodišče ta dokazni predlog tožene stranke zavrnilo. Sodišče je izhajalo iz dejstva, da je omejitev gibanja po svoji vsebini odvzem prostosti oziroma pridržanje iz 6. člena Listine o temeljnih pravicah, drugega odstavka 19. člena Ustave RS ter 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.2 Ker ta ukrep omejuje oz. posega v temeljne človekove pravice in svoboščine, se sme odrediti le pod posebej določenimi pogoji in sme trajati le najkrajši potrebni čas. Temu so prilagojeni tudi postopki odločanja, saj določajo kratek rok ne le za vložitev tožbe zoper odločbo, s katero se omeji gibanje, pač pa tudi za odločitev, ki jo mora sprejeti sodišče, saj mora to odločiti v roku šestih dni. V konkretnem primeru to pomeni, da mora sodišče, ki je tožnikovo tožbo prejelo na dan ponedeljka 22. 1. 2024, odločiti najkasneje do 28. 1. 2024, ki pa je dan nedelje, torej nedelavnik (enako tudi dan pred tem), kar dejansko pomeni, da je moralo odločitev sprejeti že z dnem izdaje te sodbe. Sodišče je na naroku s pomočjo vseh strank sicer skušalo vzpostaviti kontakt s predlagano pričo s ciljem, da bi jo zaslišalo dan po naroku, to je na dan petka (26. 1. 2024), vendar pa neuspešno. Res je, da je tožena stranka zaslišanje te priče predlagala že v odgovoru na tožbo, vendar pa je sodišče ni vabilo na glavno obravnavo, saj so se sporna vprašanja (in so opisana v predhodnih odstavkih) izkazala šele po tem, ko je sodišče zaslišalo tožnika, medtem ko se kot sporna niso izpostavljala niti v predloženih upravnih spisih niti v tožbi. Sodišče je v nastali situaciji zato moralo pretehtati med dvema možnostma - ali povabiti pričo na zaslišanje s ciljem razjasnitve dejanskega stanja zadeve v smislu preverjanja pravilne in zakonite izvedbe upravnega postopka (in s tem preverjanja zakonitosti izpodbijane odločbe), vendar pa ob tem kršiti zakonsko določen šestdnevni rok za odločitev v zadevi, ali pa ta rok spoštovati. Sodišče se je odločilo za slednje, saj meni, da bi s tem, če bi podaljšalo rok odločanja preko tistega, ki ga določa zakon, nedopustno poseglo v tožnikovo pravico do svobode gibanja, prav tako tudi v njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva, medtem ko bo tožena stranka lahko v ponovljenem postopku vse nejasnosti raziskala in pojasnila.

42. Sodišče se je zato odločilo, da na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v katerem mora okoliščine, kot so pojasnjene v predhodnih odstavkih, raziskati in pojasniti, nato pa v zadevi ponovno odločiti.

43. Z odločitvijo, sprejeto s to sodbo, se po zakonski določbi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bila izdana izpodbijana odločba. Ker je sodba tega sodišča pravnomočna, to pomeni, da mora toženka oziroma Center takoj po prejemu te sodbe prenehati izvrševati ukrep nastanitve oziroma pridržanja tožnika na podlagi izpodbijane odločbe, kar pa ni ovira, da lahko o tem ponovno odloči v ponovljenem postopku.

**K točki III izreka:**

44. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče skladno z določbo 3. člena v vezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu odmerilo v pavšalnem znesku 469,70 EUR (385,00 EUR + 22 % DDV), glede na to, da je sodišče odločilo po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je zastopala odvetnica. Rok za povrnitev stroškov je sodišče določilo na podlagi 313. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. 2 Tako npr. odločba Ustavnega sodišča Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011.