Jedro

Prva pripravljalna vloga tožnika za postopek ni bila nepotrebna, saj gre za pripravljalni spis, dolg kar 11 strani, v katerem se tožnik vsebinsko opredeljuje do pravno pomembnih vprašanj v obravnavanem individualnem delovnem sporu in ne gre zgolj za ponavljanje tožbenih trditev. Zgolj dejstvo, da gre za zadevo, glede katere se je vodil vzorčni postopek, in da tožnik (med drugim) navaja stališča iz vzorčnega postopka, na (ne)potrebnost pripravljalne vloge ne vpliva. Tožnik je v omenjenem pripravljalnem spisu predlagal tudi dokaze. Zato tožniku ni mogoče odreči povrnitve stroškov za njeno sestavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa za obdobje 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011 obračunati 74,87 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2013 do plačila (I. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da se v zvezi z ostalimi vtoževanimi zahtevki postopek ustavi (II. točka izreka sklepa). Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 240,26 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka izpolnitvenega roka do plačila, ter da toženka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper III. točko izreka sklepa, ki se nanaša na tožniku priznane stroške postopka, vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta bili prva in druga pripravljalna vloga tožnika in s tem stroški zanju nepotrebni. Meni, da je tožnik v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pripravljalni vlogi vložil zaradi povečanja stroškov in ne zaradi učinkovitega varstva pravic. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do take trditve v pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 17. 1. 2018, zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S sklicevanjem na številne judikate uveljavlja, da je dopustno uveljavljati le potrebne stroške, tj. tiste, brez katerih ni mogoče opraviti procesnih dejanj oziroma tiste, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Merilo potrebnosti stroškov je njihova objektivna smotrnost. Stranka si mora prizadevati, da v postopku ne prihaja do nesorazmernih stroškov. Ni namen sodnega postopka kaznovanje dolžnika z dodatnimi nepotrebnimi stroški. Stroški morajo biti potrebni, da bi se dosegel končni uspeh v postopku, in v pravilnem razmerju s procesnim ciljem, torej smotrni. Sodna praksa ne priznava stroškov vlog (odgovora na pritožbo), kadar oceni, da vloga glede na njeno vsebino ni pripomogla k hitrejši odločitvi v zadevi in za reševanje zahtevka ni bila potrebna. Trdi, da je bila prva pripravljalna vloga tožnika glede na njeno vsebino nepotrebna. Prvi pripravljalni spis je datiran z dnem 28. 6. 2017, ko je začela veljati pri toženi stranki nova odredba, ki ureja plačilo presežnih ur, kar je bilo objavljeno na internetnih straneh s strani Službe A. in so bili tako zaposleni (tudi tožnik) o njej obveščeni. Z objavo te odredbe je postalo jasno, da bo vtoževana terjatev tožnika plačana 5. 12. 2017. Sklicuje se na zadevo opr. št. X Pdp 706/2017 z dne 21. 9. 2017, v kateri je bil sporen pravilnik in je sodišče zapisalo, da glede na sprejem novega pravilnika, ki je stopil v veljavo 24. 6. 2017, pripravljalna vloga z dne 26. 6. 2017 in zastopanje na naroku 29. 6. 2017 nista potrebna stroška za pravdo. Tožnik s prvo pripravljalno vlogo ni mogel vplivati na svoj pravni položaj. Zgolj vročitev vloge v odgovor mu ne daje pravice do povrnitve nastalih stroškov. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni pojasnilo, zakaj naj bi bila vsebina prve pripravljalne vloge tožnika potrebna in posledično stroški zanjo, prav tako tudi ne, zakaj je utemeljeno priznati kar 50 točk za umik tožbe, ki ga je moč podati z enim stavkom v neobrazloženem dopisu sodišču. Glede na to uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da za oceno potrebnosti stroškov ne zadostuje navedba, da je bila vloga potrebna in zato tudi stroški te vloge, ne da bi bili podani razlogi za takšno oceno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sklepa nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom, ali če sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijani del sklepa nima. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno obrazložilo, katere stroške postopka je kot potrebne priznalo tožniku, v zvezi s spornim stroškom prve pripravljalne vloge pa je navedlo razloge, zakaj je štelo, da gre za potreben strošek, prav tako pa je s sklicevanjem na tarifno številko Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) ustrezno obrazložilo, zakaj je tožniku priznalo 50 točk za umik tožbe.

6. Pritožba zatrjuje tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje tudi te kršitve ni zagrešilo, na ustrezen način se je opredelilo do vseh trditev tožene stranke, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva, tudi glede tega, da je strošek prve pripravljalne vloge potreben strošek.

7. Tožena stranka s sklicevanjem na vrsto odločb različnih sodišč skuša dokazati, da strošek prve pripravljalne vloge tožnika ni bil potreben strošek. Večina navedenih odločb se nanaša na v bistvenem drugačna dejanska stanja, zato v predmetni zadevi ne pridejo v poštev (zlasti to velja za tiste odločbe, ki se nanašajo na potrebnost stroškov izvršilnega postopka). V zvezi z odločbo pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 465/2011 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka spregledala, da je šlo za strošek sestave pripravljalne vloge, s katero je stranka predlagala (le) nadaljevanje postopka, ki je bil prekinjen zaradi izvedbe vzorčnega postopka, o čemer sodišče odloči po uradni dolžnosti po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku. Predmetna zadeva se bistveno razlikuje tudi od zadeve pritožbenega sodišča opr. št. X Pdp 706/2017, v kateri s samo objavo odredbe tožene stranke tožbeni zahtevek ni bil izpolnjen (ključno je bilo vprašanje, v kakšnem besedilu velja sporni pravilnik, zato je že sama objava spremenjenega pravilnika zadostovala za sklep o izpolnitvi tožbenega zahtevka).

8. V obravnavani zadevi pa je do poplačila prišlo šele 5. 12. 2017, sodišče prve stopnje pa je pravilno presodilo, da obljuba plačila ne predstavlja pravno relevantnega dejstva. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da prva pripravljalna vloga tožnika za postopek ni bila nepotrebna, saj gre za pripravljalni spis, dolg kar 11 strani, v katerem se tožnik vsebinsko opredeljuje do pravno pomembnih vprašanj v obravnavanem individualnem delovnem sporu in ne gre zgolj za ponavljanje tožbenih trditev. Zgolj dejstvo, da gre za zadevo, glede katere se je vodil vzorčni postopek, in da tožnik (med drugim) navaja stališča iz vzorčnega postopka, na (ne)potrebnost pripravljalne vloge ne vpliva. Tožnik je v omenjenem pripravljalnem spisu predlagal tudi dokaze. Vse navedeno pomeni, da je bila prva pripravljalna vloga tožnika potrebna za postopek in mu tako ni mogoče odreči povrnitve stroškov za njeno sestavo. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na drugo pripravljalno vlogo tožnika, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče prve stopnje tožniku stroškov za to vlogo (razen v delu, ki se je nanašal na umik tožbe) ni priznalo.

9. Sodišče prve stopnje je povsem ustrezno obrazložilo tudi priznanje stroškov za umik tožbe, ki so pravilno odmerjeni v višini 50 točk. Navedlo je ustrezno pravno podlago, tj. 4. točko tarifne št. 19 OT. Zavzemanje tožene stranke, da bi se za umik tožbe priznalo manj kot 50 točk nagrade, je neutemeljeno, saj iz navedene tarifne številke izhaja, da je to najnižja postavka za sestavljanje vlog - za dokazne predloge in druge vloge. Glede na to še dodatna obrazložitev višine priznanega stroška ni potrebna. Tudi sicer pa je v sodni praksi uveljavljeno stališče o nižjem standardu obrazloženosti sklepa o stroških.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep v izpodbijanem delu (366. člen v povezavi z 2. točko 365. člena ZPP).