Jedro

Pravni institut prekinitve prestajanja zaporne kazni, kot ga predvideva ZIKS-1, je izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru je to hujša bolezen, zaradi katere tožnik ne bi bil zmožen prestajati kazni, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena. Takšne zdravstvene ogroženosti pa ni mogoče izkazovati s sklicevanjem na strokovne članke, objavljene na svetovnem spletu ali s splošnim opisovanjem bolezni oziroma zdravstvenega stanja obsojenca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor (v nadaljevanju ZPKZM) zavrnil vlogo tožnika za prekinitev prestajanja kazni zapora. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 11. 3. 2013 vložil prošnjo za prekinitev prestajanja kazni zapora. V vlogi je kot razlog navedel hujšo bolezen in sicer, da ima hudo sladkorno bolezen neopredeljenega tipa s perifernim žilnim zapletom z gangreno na palcu desne noge. Prav tako je kot razlog navedel, da je družini njegova pomoč nujno potrebna, ker 89 letna mati boleha za hudo obliko demence. ZPKZM je v zvezi s tožnikovo prošnjo dne 14. 3. 2013 zaprosil Splošno ambulanto zapori Maribor za opredelitev do nujnosti prekinitve prestajanja kazni zapora zaradi zdravstvenih razlogov. Iz odgovora zavodske ambulante z dne 26. 3. 2013 je razvidno, da se je ambulanta povezala z UKC Maribor, od koder so prejeli ambulantne izvide z dne 7. 1. 2013, 4. 2. 2013 in 4. 3. 2013. Prav tako je bilo ugotovljeno, da tožnik v času od 26. 2. 2013 do 7. 3. 2013 ni bil hospitaliziran v bolnici, kot je zatrjeval v svoji vlogi. Dokončnega mnenja zavodski zdravnik glede nujnosti prekinitve na podlagi obstoječih izvidov ni mogel podati. Pravno podlago za prekinitev prestajanja kazni zapora daje Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1), ki določa, da lahko direktor zavoda na prošnjo obsojenca dovoli prekinitev prestajanja kazni zapora, pri čemer se upoštevajo enaki razlogi, kot za odložitev izvršitve kazni iz 24. člena istega zakona. Po navedeni določbi pa se lahko izvrševanje kazni zapora obsojencu odloži, če zaradi hujše bolezni kazni zapora ni zmožen prestajati. Po mnenju ZPKZM pa ni mogoče zaključiti, da bi se obsojenčevo zdravljenje ne moglo izvajati v zaporu, prav tako se zaradi navedenega njegovo zdravstveno stanje ne bi bistveno slabšalo, saj je v ZPKZM deležen popolne zdravstvene oskrbe. Glede problemov oskrbe obsojenčeve mame pa se je zavod povezal s centrom za socialno delo, ki je pristopil k vsem potrebnim ukrepom za oskrbo njegove matere. Na podlagi navedenega je prvostopni organ zaključil, da niso izpolnjeni pogoji za prekinitev prestajanja kazni zapora.

V pritožbenem postopku je generalni direktor Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij zavrnil tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno. Glede na tožnikovo navedbo v pritožbi, da je edini pomemben razlog za prekinitev prestajanja kazni zapora njegova huda bolezen, je pritožbeni organ preizkusil prvostopno odločbo le v tem delu. Razlog za prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi zdravstvenih razlogov je podan le, če obsojenec zaradi hude bolezni ni zmožen prestajati kazni. Iz razpoložljive zdravstvene dokumentacije ter mnenja zdravnika zavodske ambulante pa ni mogoče sklepati, da je zakonsko zahtevana podlaga s strani lečečega zdravnika izrecno ugotovljena. Iz zdravstvene dokumentacije sicer izhaja, da ima tožnik sladkorno bolezen in težave z desnim stopalom, vendar po mnenju tožene stranke težave niso takšne narave, da bi bila zaradi njih potrebna prekinitev prestajanja kazni zapora. Prekinitev prestajanja kazni je izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevane podlage dejansko izkazana in s strani zdravnikov izrecno ugotovljena. Pri tem praviloma gre za bolezni, ki narekujejo bolnišnično zdravljenje ali pa ambulantno zdravljenje, ki ga na prestajanju kazni zapora ni mogoče izvajati. Tožnikove težave pa so takšne narave, da se lahko zdravi tudi med prestajanjem kazni zapora.

Tožnik v obširni laični tožbi navaja, da ima zaradi sladkorne bolezni diabetično stopalo z razjedo – odprto rano na palcu desne noge. V razjedi je prišlo do pojava gangrene. V vlogi je predlagal, da organ vpogleda na spletno stran dr. A.A., kjer so podrobno opisane posledice bolezni diabetičnega stopala. Gangreni namreč predvidoma sledi amputacija okončine. Pravilno zdravljenje pa lahko to prepreči, zato je pričakoval, da bo direktor zavoda postopek prestajanja kazni prekinil po uradni dolžnosti. Zavod pa ni sledil njegovemu predlogu o pridobitvi strokovne obrazložitve bolezni, ki jo je mogoče dobiti na svetovnem spletu, zaradi česar dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Zaradi odprte rane na palcu desne noge se je tudi zdravil v UKC Maribor na oddelku za plastično kirurgijo, kjer je bil pacient od meseca novembra 2011 do meseca marca 2012. Že tedaj mu je zdravnik napovedal neizbežen kirurški poseg na obolelem palcu. ZPKZM bi zato moral pridobiti podatke o stanju njegove bolezni od dr. B.B., specialista kirurga ter mu zastaviti vprašanje o poteku napredovanja bolezni. Zavodski zdravnik pa ni strokovnjak na navedenem področju, zato bi moral pridobiti mnenje specialista. Iz odtisov stopal, ki jih prilaga k tožbi, je nedvoumno razvidno, da se njegovo zdravstveno stanje bistveno slabša. Desno stopalo je zatečeno in zato širše od levega stopala, v delu palca pa je stopalo vijolično modre barve, kar kaže na širitev gangrene v notranjost. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je obsojenec dolžan izkazati, da zaradi hujše bolezni ni zmožen prestajati zaporne kazni. Tega pa tožniku ni uspelo, saj k svoji prošnji ni predložil nobenega izvida ali mnenja zdravnika, iz katerega bi izhajalo, da je potrebno zdravljenje izven zavoda. Navedenega ni mogoče dokazovati z vpogledom v znanstvene članke, temveč je potrebno z dokazi konkretizirati tožnikovo stanje. Kljub pomanjkljivim navedbam tožnika je ZPKZM pridobil iz UKC Maribor zdravstveno dokumentacijo, na podlagi katere pa ni mogoče zaključiti, da je prekinitev prestajanja kazni utemeljena, saj je zdravljenje tožnikove bolezni možno tudi v ZPKZM. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožnik v več pripravljalnih vlogah, ki jih je naknadno vložil v postopku, ponavlja tožbene navedbe in se sklicuje na strokovno mnenje dr. A.A. glede bolezni diabetičnega stopala. Vztraja, da mu v zaporu ni mogoče zagotoviti ustreznega zdravljenja, prav tako ga zdravnik zavoda ne pošilja na preglede k ustreznim specialistom.

Tožba ni utemeljena.

ZIKS-1 v 82. členu določa, da lahko direktor zavoda po uradni dolžnosti ali na prošnjo obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika dovoli prekinitev prestajanja kazni. Pri prekinitvi prestajanja kazni se smiselno upoštevajo enaki razlogi, kot za odložitev izvršitve kazni. Po 1. točki prvega odstavka 24. člena ZIKS-1 se lahko izvršitev kazni zapora odloži, če zaradi hujše bolezni obsojenec ni zmožen nastopiti kazni. To pomeni, da se lahko kazen prestajanja zapora prekine, če je pri obsojencu ugotovljena hujša bolezen, zaradi katere ni zmožen prestajati kazni.

Glede na podatke upravnih spisov se sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke, da v primeru tožnika ni podana hujša bolezen, zaradi katere tožnik ne bi bil sposoben prestajati kazni. Prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki sta jih v odločbah navedla prvostopni organ in tožena stranka, ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

Pravni institut prekinitev prestajanja zaporne kazni, kot ga predvideva ZIKS-1, je izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru je to hujša bolezen, zaradi katere tožnik ne bi bil zmožen prestajati kazni, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena. Takšne zdravstvene ogroženosti pa ni mogoče izkazovati s sklicevanjem na strokovne članke objavljene na svetovnem spletu ali s splošnim opisovanjem bolezni oziroma zdravstvenega stanja obsojenca. Tožnik namreč zgolj zatrjuje, da ima zaradi sladkorne bolezni diabetično stopalo z odprto rano, kar po strokovnih dognanjih predstavlja potencialno nevarnost za možnost amputacije. Svojega zdravstvenega stanja pa tožnik ni izkazal z ustrezno medicinsko dokumentacijo, prav tako iz mnenja zavodskega zdravnika, ki ga je ta podal na podlagi medicinske dokumentacije o ambulantnih pregledih tožnika pred nastopom prestajanja kazni zapora v UKC Maribor, ne izhaja, da tožnik zaradi tega ne bi bil sposoben prestajati kazni zapora. Tožnik ima namreč v okviru ZPKZM zagotovljeno ustrezno zdravstveno oskrbo, po potrebi pa tudi preglede pri specialistih zunaj zavoda, kar končno izhaja tudi iz navedb tožnika v pripravljalnih vlogah med sodnim postopkom.

Ker je po navedenem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.