Jedro

Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da tožnik policistom PP Koper zavestno ni razkril svoje prave identitete in državljanstva; predstavil se je kot pakistanski državljan, ki govori angleščino in urdu. Splošno znano dejstvo je, da je jezik urdu pakistanski nacionalni jezik in uradni jezik šestih držav Indije. Ker je torej tožnik slovenski policiji zatrdil, da je pakistanski državljan, policija tako ni imela nobenega razloga, da mu ne bi verjela, da govori pakistanski uradni jezik, ki sta angleški in urdu jezik. Zato mu je zagotovila prevod registracijskega lista v navedenem jeziku z vsemi opozorili, ki jih ta dokument vsebuje. Med drugimi ga je seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma pred podajo njegove prošnje, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Tožnik je registracijski list podpisal in policije ni opozoril, da ne bi razumel prevoda v urdu jezik. Če bi takrat po resnici povedal, da razume in govori punjabi jezik, bi mu policija (ne glede na njegovo identiteto in državljanstvo) zagotovila prevod registracijskega lista v ta jezik ter ga v punjabi jeziku seznanila z vsemi opozorili, ki jih registracijski list vsebuje. Ker tožnik tega ni storil, sam nosi breme odgovornosti za pravilno in zadostno prevajanje, kar skuša v tožbi sicer neutemeljeno preložiti na toženo stranko.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka z izrekom pod točko 1 pridržala prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A. A., roj. ... 3. 2000, državljan Republike Indije, zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja utemeljene nevarnosti, da bo pobegnil. Z izrekom pod točko 2 je še odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni od 10. 10. 2022 od 14:40 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 10. 1. 2023 do 14:40, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka na podlagi podatkov policijske depeše Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Koper ugotavlja, da je tožnik 8. 10. 2022 ob 20.00 h ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo brez osebnih dokumentov in je bil ob 21.16 h obravnavan s strani slovenskih policistov, ki se jim je predstavil kot B. B., državljan Pakistana, ter podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Takrat je kot ciljno državo navedel Italijo in izpovedal, da je Pakistan skupaj s skupino šestih sodržavljanov zapustil pred štirimi meseci in ilegalno preko Irana odšel v Istanbul, Turčija, tam ostal mesec dni, potem pa preko ozemlja Grčije, Bolgarije, Črne gore, Srbije odšel v Bosno in Hercegovino, kjer so dva meseca bivali v kampu v Bihaću. Zatem so ilegalno prestopili mejo s Hrvaško, nato še s Slovenijo. Na policiji je bil 9. 10. 2022 izpolnjen registracijski list zanj in takrat je bil tožnik seznanjen tudi s posledicami samovoljne zapustitve Azilnega doma pred sprejemom njegove prošnje za mednarodno zaščito, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Policisti so ga po opravljenem predhodnem postopku odpeljali v Azilni dom v Ljubljani. Kot izhaja iz uradnega zaznamka pristojnega organa, je tožnik še isti dan samovoljno zapustil sprejemne prostore Azilnega doma in ni počakal do vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Ko ga je v bližini železniške postaje na Trgu osvobodilne fronte v Ljubljani prijela policija, ki je izpovedal, da je nameraval oditi v Italijo in je ponovno podal namero za podajo prošnje, zato sp policisti PP Ljubljana Center z njim še enkrat izvedla predhodni postopek ter ga ponovno seznanili s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom njegove prošnje za mednarodno zaščito, tožnik pa je z lastnoročnim podpisom znova potrdil, da je s tem seznanjen, kot izhaja iz registracijskega lista z dne 10. 10. 2022. Po opravljenem postopku so ga odpeljali v Azilni dom, kjer je 10. 10. 2022 podal prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju: prošnja).

3. Ob podaji prošnje je navedel, da je Indijo zapustil meseca septembra in z letalom legalno odšel v Albanijo, nato pa na poti izgubil dokumente. Preko Srbije in Hrvaške je ilegalno vstopil v Slovenijo in kot ciljno državo navedel Italijo. Kot razlog, da je zapustil Indijo, je navedel grožnje zaradi udeležbe na protestih kmetov v Indiji v letih 2020 in 2021 ter zato, ker je sikh.

4. Po podani prošnji je bil tožniku istega dne ustno izrečen ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce in obrazloženi tudi razlogi za izrek tega ukrepa, o čemer je bil sestavljen tudi zapisnik o ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja ( v nadaljevanju: zapisnik). Tedaj je tožnik na zapisnik pojasnil, da je sprejemne prostore Azilnega doma zapustil pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, ker je želel zamenjati denar. Glede na njegova pretekla dejanja in izjave tožena stranka dvomi, da bo tožnik počakal na ugotovitev vseh za odločitev pomembnih dejstev in ocenjuje, da je v tem primeru izpolnjen pogoj za omejitev gibanja tožniku iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi z drugo alinejo 84. a člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da tožnikova ravnanja in izjave po oceni tožene stranke kažejo, da je nedvomno želel zapustiti Slovenijo in oditi v ciljno državo Italijo, saj je še isti dan, ko je bil pripeljan v sprejemne prostore Azilnega doma, od tam odšel z željo, da odpotuje v Italijo. Da si želi tja, je povedal v uradnem zaznamku na policiji. Po oceni tožene stranke bo tožnik to poskušal ponoviti, s tem pa ji bo onemogočil ugotavljanje relevantnih dejstev, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti. Z njim je treba opraviti osebni razgovor, saj po oceni tožene stranke v konkretnem primeru niso podane okoliščine, ki bi dopuščale opustitev osebnega razgovora iz 38. člena ZMZ-1, glede na to, da prošnjo utemeljuje predvsem z grožnjami preko telefona, ki jih izvaja stranka BJS v posledici njegove udeležbe na protestih kmetov v Indiji v letih 2020/2021, kar zahteva podrobnejšo razjasnitev tožnikovih izjav na osebnem razgovoru.

6. Glede na opisane okoliščine, da je tožnik med postopkom večkrat navedel, da je njegova ciljna država Italija in da je samovoljno že zapustil Azilni dom še isti dan, ko je izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in preden je prošnjo dejansko podal, tožena stranka ocenjuje, da milejši ukrep omejitve gibanja na območje Azilnega doma ne more biti učinkovit, tako da je le z izrečenim ukrepom pridržanja na prostore Centra za tujce na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji, saj možnosti za varovanje oseb, ki jim je odrejen milejši ukrep zadrževanja na območju Azilnega doma niso ustrezne, ker gre v osnovi za nastanitev odprtega tipa in po oceni tožena stranke zgolj dva varnostnika za območje celotnega Azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, kar terja policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila Azilni dom. Zato je, ob sklicevanju na odločbi Sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16 in Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, ocenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

7. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženi stranki očita, da ga ni ustrezno poučila, da sprejemnih prostorov Azilnega doma ne sme zapustiti do vložitve prošnje, češ mu ob podaji namere za vložitev prošnje ni bil pojasnjen postopek, oziroma, da ne zadostuje samo opozorilo v jeziku, ki ga niti dobro ne razume. Navaja, da v postopku registracije na policiji 9. 10. 2022 ob 19.00h ni bil tožniku zagotovljen tolmač, pouk pa mu je bil preveden v angleški jezik, kar je vse preveč kompleksno, da bi tožnik razumel. Na to nakazuje tudi tožnikova izpovedba na zapisnik dne 10. 10. 2022, da angleško razume malo. Ob izpolnjevanju obeh registracijskih listov ni bilo prisotnega tolmača, ker je razvidno iz hrbtne strani registracijskih listov z dne 8. 10. 2022 in 10. 10. 2022, na katerih ni podpisa tolmača, pa tudi zato, ker je bilo opozorilo prevedeno v urdu jezik, ki ni tožnikov materini jezik in ga zato ni razumel. Sicer pa tožnik meni, da bi dano opozorilo moralo zajemati natančen opis pravnih posledic ob eventualni zapustitvi Azilnega doma, ne pa samo opozorila, da bo obravnavan kot tujec, ker tožnik ne razume in ne pozna določb Zakona o tujcih in tako ni mogel razumeti posledic samovoljne zapustitve Azilnega doma, saj če bi jih poznal, tožnik ne bi zapustil Azilnega doma, ampak bi počakal do konca postopka s prošnjo. Sodišču izrecno v tožbi zagotavlja, da ne bo zapustil Azilnega doma. Navaja še, da je 12. 10. 2022 izpovedal, da ni želel zapustiti Republike Slovenije, ampak je hotel iti v menjalnico, ob vložitvi prošnje pa je izpovedal, da namerava v Sloveniji počakati do konca postopka. Zato sam meni, da ni podana znatna nevarnost pobega. Izpodbijani ukrep je po stališču tožnika nesorazmeren tudi zaradi trajanja izrečenega ukrepa. Zato meni, da je izpodbijani ukrep nepotreben. Dodaja, da še nikoli prej ni podal namere za vložitev prošnje, niti ni vložil prošnje v nobeni drugi državi.

8. Toženi stranki očita, da pri odločitvi ni upoštevala, da tožnik ni vedel, da ne sme zapuščati sprejemnice Azilnega doma. Zato kot nepravilen označuje njen zaključek, da je tožnik begosumen. Tudi sicer je po mnenju tožnika definicija begosumnosti v samem zakonu nesorazmerna oziroma preširoka. Sodišču predlaga sodišču, naj zato prekine predmetni postopek in poda zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti skladno s 23. členom Zakona o Ustavnem sodišču. Opozarja na stališče tega sodišča v odločbi I U 62/2022 v zvezi s presojo sorazmernosti ukrepa odvzema prostosti. V tožbenem zahtevku predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v celoti odpravi, podredno pa, naj sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, ki naj ji tudi naloži, da mora nemudoma po prejemu sodbe in ne šele s pravnomočnostjo prenehati izvajati izpodbijani ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

9. Tožena stranka je po pozivu sodišča skladno z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču posredovala predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo. V slednjem se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Smiselno predlaga, da sodišče tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne. Zavrača očitke o protislovnosti izpodbijane odločitve. Izpostavlja dejstvo, da se je 8. 10. 2022 policistom tožnik sam predstavil kot državljan Pakistana z imenom B. B. in ni nikjer med postopkom povedal, da ne razume ustne in pisne razlage postopka ter poudarja, da je v urdu jeziku sam tožnik napisal lastnoročno izjavo. Zato se po mnenju tožene stranke ne more uspešno sklicevati na to, da ustne in pisne razlage postopka ni razumel, saj tega ni nikoli med postopkom povedal. Če bi tožena stranka kadarkoli zaznala da tožnik ne razume povedanega, bi z mu zagotovila pomoč ustreznega tolmača. Tožena stranka poudarja, da se je v postopku trudila posledice samovoljne zapustitve Azilnega doma razložiti tožniku v njemu razumljivem jeziku, ki ga je sam navedel, da ga razume. Prav tako je v Azilnem domu vsakomur na voljo informativno gradivo v številnih jezikih, v katerih so pojasnjene posledice samovoljnega odhoda iz Azilnega doma, prosilcem pa je tam vseskozi na voljo osebje, tudi za odgovore na morebitna vprašanja. Tožena stranka izrecno nasprotuje tožbenim očitkom o nesorazmernosti tožniku izrečenega izpodbijanega ukrepa. Meni, da pridržanje tožnika na Azilni dom, ki je ustanova odprtega tipa, za tožnika ne bi bila primerna, čeprav je navedel, da bo konec postopka počakal v Sloveniji, saj tej njegovi izjavi ne more zaupati, glede na to, da je v preteklosti podajal neresnične podatke.

10. Dne 21. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo in v okviru dokaznega postopka pregledalo vse listine upravnega in sodnega spisa, skupaj s prilogami A1- A6, B1 - B2 ter C1 - C2, ter ustno zaslišalo tožnika.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izrečeni ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

13. Zakonodajalec je v prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 z naslovom "omejitev gibanja" določil, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

14. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega oziroma begosumnosti so urejeni v 84. a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala RS samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

15. Sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da tožnikova ravnanja in izjave izkazujejo, da je 9. 10. 2022, kljub izraženi nameri za podajo prošnje v Republiki Sloveniji, želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo. Iz podatkov upravnega spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da tožnik policistom PP Koper zavestno ni razkril svoje prave identitete in državljanstva; predstavil se je kot pakistanski državljan B. B., roj. ... 3. 2000, ki govori angleščino in urdu1. Splošno znano dejstvo je, da je jezik urdu pakistanski nacionalni jezik in uradni jezik šestih držav Indije2. Ker je torej tožnik slovenski policiji zatrdil, da je pakistanski državljan, policija tako ni imela nobenega razloga, da mu ne bi verjela, da govori pakistanski uradni jezik, ki sta angleški in urdu jezik. Zato mu je skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-13 dne 8. 10. 2022 zagotovila prevod registracijskega lista v slednje navedenem jeziku z vsemi opozorili, ki jih ta dokument vsebuje. Med drugimi ga je seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma pred podajo njegove prošnje, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec. Tožnik je registracijski list podpisal in policije ni opozoril, da ne bi razumel prevoda v urdu jezik. Če bi takrat po resnici povedal, da razume in govori punjabi jezik, bi mu policija (ne glede na njegovo identiteto in državljanstvo) zagotovila prevod registracijskega lista v ta jezik ter ga v punjabi jeziku seznanila z vsemi opozorili, ki jih registracijski list vsebuje. Ker tožnik tega ni storil, sam nosi breme odgovornosti za pravilno in zadostno prevajanje, kar skuša v tožbi sicer neutemeljeno preložiti na toženo stranko.

16. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov Azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Tožnik je bil tako po presoji sodišča torej pravilno z registracijskim listom z dne 9. 10. 2022 seznanjen že prvim prihodom v Azilni dom, da ga pred podajo prošnje ne sme zapustiti, pa je to kljub temu storil. 17. Tožnik je zaslišan izpovedal, da je iz Azilnega doma odšel v večernih urah zato, da bi zamenjal albanski denar za tukajšnjo valuto. Sodišče ugotavlja, da je iz Uradnega zaznamka policije o izjavi tožnika kot tujca z dne 10. 10. 2022 razvidna njegova izjava (ki jo je podal kot Pakistanec B. B.), da je Azilni dom zapustil, ker je hotel z vlakom v Italijo, vendar so ga na železniški postaji ustavili policisti. Sodišče mu zato ne more verjeti, da je na poti iz Azilnega doma nameraval le zamenjati denar, saj je med tekom upravnega postopka večkrat sam izpovedal, da je Italija njegova ciljna država.

18. Po presoji sodišča so navedene individualne okoliščine bistvenega pomena za odločitev v konkretnem primeru. Zato je pravilna dokazna ocena tožene stranke, da ne more verjeti tožniku, da bo v Sloveniji prostovoljno ostal in da Slovenije do odločitve o njegovi prošnji ne bo zapuščal. Sodišče ne more sprejeti tožnikovih navedb, da je dal na policiji lažne podatke o svojem državljanstvu zato, da bi imel boljše možnosti za podelitev mednarodne zaščite, saj če bi bilo temu tako, bi v Azilnem domu počakal do podaje prošnje (in tudi odločitve o prošnji), pa tega ni storil. 19. To, da se je tožnik nedvomno zavedal posledic samovoljne predčasne zapustitve sprejemnih prostorov Azilnega doma kaže tudi dejstvo, da je naslednji dan (10. 10. 2022), ko je bil prijet izven Azilnega doma, ponovno policiji izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, kar pomeni, da se je nedvomno zavedal, da je z zapustitvijo sprejemnih prostorov Azilnega doma izgubil status prosilca, pa je kljub temu to storil. 20. Dokazna ocena tožene stranke v izpodbijanem sklepu je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična in kot taka v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene4, poleg tega pa je logična, vsebinsko prepričljiva in konsistentna.

21. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da bo tožena stranka s tožnikom opravila osebni razgovor, na katerem bo glede na tožnikove navedbe o grožnjah zaradi udeležbe na demonstracijah ugotavljala izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite tožniku. Zato sodišče nima podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja (ki je relevantno za sprejem odločitve o prošnji). V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 sodišče namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, v konkretnem primeru torej v zvezi s pridržanjem tožnika v Centru za tujce, zgolj posplošeni tožbeni očitek o nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja pa v tem pogledu ne zadošča. 22. Tudi kolikor tožnik s sklicevanjem drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III toženi stranki smiselno očita, da ni tehtala sorazmernosti izrečenega ukrepa, sodišče ob upoštevanju individualnih okoliščin konkretnega primera tožniku ne more pritrditi, saj je bil po obravnavi s strani slovenske policije tožnik v skladu s prvim odstavkom 81. člena ZMZ-1 nastanjen v sprejemnih prostorih Azilnega doma in ker je že isti dan, še pred podajo prošnje, sprejemne prostore Azilnega doma samovoljno zapustil, mu je tožena stranka v skladu z drugo alinejo prvega odstavka in drugim odstavkom 84. ter drugo alinejo 84a. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito izrekla ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce5. 23. Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to glede na stališče Vrhovnega sodišča RS6 ni ovira za presojo, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma za presojo nesorazmernosti tega ukrepa. Sodišče kot so neutemeljene zavrača tožbene navedbe7, kolikor jih tožnik utemeljuje na določilih 28. člena Uredbe Dublin III, da bi bilo z izrečenim ukrepom pridržanja na prostore Centra za tujce prekomerno poseženo v njegovo svobodo in da tožena stranka ni tehtala sorazmernosti. Tožena stranka je namreč sorazmernost v izpodbijani odločbi presojala v razmerju do milejšega ukrepa pridržanja na prostore Azilnega doma, tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z navedenim milejšim ukrepom mogoče doseči cilj, to je ugotovitev določenih dejstev, na katerih utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito. Zato je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce tudi ob upoštevanju pogojev nujnosti, razumnosti in sorazmernosti njegove uporabe za tožnika utemeljen, kar je tožena stranka logično in prepričljivo obrazložila. Ob navedenem stanju stvari je pravilen sklep tožene stranke, da so z opisanim ravnanjem in izjavami tožnika individualno izkazane okoliščine, ki pretehtajo v prid realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore Azilnega doma, ki za razliko od pridržanja v Centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov iz tega območja in s tem tudi iz Slovenije, če mu izpodbijani strožji ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce ne bi bil izrečen, saj je nevarnost pobega glede na zgoraj ugotovljene osebne individualne okoliščine tožnika tako velika, da jo je mogoče odvrniti le z izrečenim najstrožjim ukrepom. Po povedanem se kot neutemeljen izkaže tožbeni očitek, da je tožena stranka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni pravilno presojala sorazmernosti odvzema prostosti. Tožena stranka je, kot rečeno, ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa pridržanja na območje oziroma prostore Azilnega doma, vendar je glede na tožnikova pretekla ravnanja pravilno presodila, da v konkretnem primeru milejši ukrep ne bi bil učinkovit, glede na tožnikove opisane individualne osebne okoliščine, ravnanje in izjave, ki jih je pravilno ocenila kot neverodostojne.

24. Ker je iz navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena na zakonu, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

25. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

26. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

27. Po določilih 32. člena ZUS-1 začasna odredba torej predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena), tako da odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva, tako da je na strani tožnika torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

28. V konkretnem primeru je iz tožbenih navedb smiselno razvidno stališče tožnika, da pogoji za njegovo pridržanje v Centru za tujce niso podani z vidika določil 19. člena Ustave, 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Konkretnih okoliščin in konkretne škode tožnik niti ne zatrjuje in ne utemeljuje, vendar med strankama niti ni sporno, da se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, tako da lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. V tem primeru namreč gre po presoji sodišča ravno za tako razmerje, vendar potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit, zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode namreč tožnik z zgolj posplošenimi tožbenimi trditvami o nepravilni uporabi materialnega prava, kršitvami pravil postopka ter nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja namreč ni izkazal. 29. Po povedanem je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 Tožnik je zaslišan na naroku za glavno obravnavo sicer izpovedal, da na policiji nikoli ni rekel, da razume angleški in urdu jezik in da ga v zvezi s tem nihče ni nič vprašal. Sodišče njegove izpovedi v tem delu ni sprejelo kot resnične, saj v policijski depeši in na obeh registracijskih listih zanj ne bi bilo zabeleženo, da govori ta dva jezika, če sam tožnik tega ne bi povedal policistom. Informacijo o tem kateri jezik govori prijeta oseba, lahko policiji pove le ona sama. Poleg tega iz policijske depeše izhaja, da so vsi migranti, ki so bili prijeti hkrati s tožnikom, izjavili enako: da govorijo urdu in angleški jezik in so državljani Pakistana, tožnik pa je zaslišan na naroku pred sodiščem izpovedal, da je vso pot iz domovine potoval skupaj s šestimi Pakistanci, ki so poznali tudi pot do Slovenije in ga po njej vodili. 2 Glej podatke o tem na spletni strani https://sl.wikipedia.org/wiki/Urduj%C5%A1%C4%8Dina 3 Določba drugega odstavka 42. člena ZMZ-1 se glasi: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 4 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 5 Ukrep je v skladu s šestim odstavkom 84. členom ZMZ-1 izrekla za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec. 6 Glej odločbi Vrhovnega sodišča RS I Up 16/2022 (10. odstavek) in I Up 64/2022. 7 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.