Jedro

Dedinja lahko uveljavlja pravico do dedovanja na podlagi (najdene) oporoke vse do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, torej tudi še v pritožbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po izvedeni zapuščinski obravnavi po pokojnem F. K. izdalo sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo: - obseg zapuščine (ki ga sestavlja nepremično premoženje); - da zapustnica ni napravila oporoke in gre zato za zakonito dedovanje; - zakonite dediče, ki so zapustnikove sestre I. D., N. K. in M. K.; - da sta dedinji I. D. in N. K. sprejeli dediščino, dedinja M. K. pa se je odpovedala dediščini v korist dedinje N. K., ki je odstopljen dedni delež sprejela; zato je na podlagi zakona za dedinji razglasilo I. D. do 1/3 zapuščine in N. K. do 2/3 zapuščine ter odredilo, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju pri zapustnikovih nepremičninah vknjiži lastninska pravica v njuno korist. Zoper sklep se pritožuje dedinja N. K. po svojem pooblaščencu brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo celotnega obsega zapuščine, saj je imel zapustnik določena sredstva pri hranilno-kreditni službi. Pojasnjuje, da je po prejemu izpodbijanega sklepa med zapustnikovimi dokumenti našla njegovo oporoko, ki jo prilaga in iz katere je razvidno, da je svoje premoženje razdelil drugače, kot bi šlo dedičem po zakonitem dedovanju. Kot oporočni dediči so v oporoki omenjeni D. K., M. Š., J. K., M. K. in R. K. ter vse tri zakonite dedinje. Predlaga, naj sodišče upošteva oporoko in jo razglasi ter razpiše novo obravnavo. Ker ni bil ugotovljen pravilen obseg zapuščine in tudi ne pravi dediči, ki bi prišli v poštev za dedovanje, predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Dedinji M. K. in I. D. na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Iz spisa je razvidno, da zapustnik po podatkih smrtovnice ni napravil oporoke. Pritožnica tudi na zapuščinski obravnavi oporoke ni omenila. Šele v pritožbi navaja, da je našla oporoko zapustnika, ki jo prilaga. V skladu s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) se pravila pravdnega postopka uporabljajo v okviru zapuščinskega postopka v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka. V skladu s 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. Toda v zapuščinskem postopku je treba razlikovati, ali gre za navedbo dejstva ali za uveljavljanje pravice. Po določbi 165. člena ZD mora namreč sodišče ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo, ter vzeti v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno. Ta določba kot specialna določba v obravnavani zadevi izključuje uporabo določila 1. odst. 337. člena ZPP, saj pritožnica v pritožbi uveljavlja pravico do dedovanja na podlagi (najdene) oporoke (in ne dejstev), to pravico pa lahko uveljavlja vse do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, torej tudi še v pritožbi. Tudi v skladu s 3. odst. 205. člena ZD lahko dediči pri sodišču podajo izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovejo, do konca zapuščinskega postopka in ne le do izdaje sklepa o dedovanju.

Sodišče prve stopnje je po podatkih, s katerimi je razpolagalo, v izpodbijanem sklepu sicer pravilno odločilo, vendar je bilo treba zaradi v pritožbenem postopku uveljavljene pravice do dedovanja na podlagi oporoke pritožbi ugoditi, sklep o dedovanju razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 163. členom ZD), da izpelje postopek z oporoko. Sodišče prve stopnje bo moralo najprej razglasiti oporoko (194. člen ZD) in v ta namen pozvati pritožnico, naj predloži izvirnik zapustnikove oporoke, saj fotokopija oporoke, ki je le preslikava pisave in podpisa, ne izpolnjuje zahtev iz 63. člena ZD, nato pa postopati skladno s pravili dednega prava. V odgovor pritožbi je pojasniti le še, da je sodišče dolžno ugotoviti celoten obseg zapuščine. Denarna sredstva pri konkretni banki ali hranilnici, če obstajajo, predstavljajo del zapuščine, vendar pavšalna pritožbena navedba, da je imel zapustnik tudi denarna sredstva pri hranilno-kreditni službi, za takšno ugotovitev ne zadošča.