Jedro

Drži sicer ugotovitev sodišča, da prva tožnica ni nadaljevala moževega s. p., na način, ki je določen v ZGD-1, toda navedeno pri presoji prekinitve obratovalnega zastoja ni bistveno. S trenutkom, ko je prva tožnica delno prevzela moževo koncesijo, so se namreč zmanjšali tudi stroški zastoja dejavnosti (ustvarjen je bil določen dohodek), ki so bili z zavarovalno pogodbo zavarovani.

Glede upravičenosti do povračila izpada dohodka je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz same zavarovalne police, kjer je izpad dohodka izrecno naveden kot predmet zavarovanja. Ker se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasi, je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpad dohodka s pogodbo ni bil zavarovan. Enako velja za prispevke zavarovanca, saj je povrnitev slednjih izrecno navedena na zavarovalni polici.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in III. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek glavnice (79.955,10 EUR) zniža na 59.966,10 EUR, prisojeni znesek pravdnih stroškov (4.647,72 EUR) pa na 2.967,34 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi.

III. Tožnika sta dolžna toženi stranki v roku 15 dni plačati pritožbene stroške v višini 382,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

IV. Pritožbi izvedenca se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: „ I. Sodnemu izvedencu finančne stroke T. H., se za opravljeno izvedensko delo odmeri nagrada v bruto znesku 92,00 EUR, kar se kot avtorski honorar nakaže na izvedenčev osebni račun št. 000 pri banki X. II. Od nagrade se odmeri 6 % prispevek za PIZ v višini 5,52 EUR

III. Sodni izvedenec ni zavezanec za plačilo DDV, njegova davčna številka je 000. IV. Pravdni stranki sta dolžni v roku 15 dni na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. 01100-6950421834, doplačati predujem za izvedenca v višini 92 EUR, in sicer tako da tožeča stranka nakaže 58,00 EUR, tožena stranka pa 34,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do izpolnitve obveznosti.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 79.955,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 2. 2010 dalje do plačila. V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnikov v višini 4.647,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka. Vztraja pri stališču, da obratovalni zastoj dejavnosti pokojnega zavarovanca ni trajal tudi v obdobju od 2. 11. 2009 do 2. 2. 2010. Iz Koncesijske pogodbe, ki jo je prva tožnica dne 8. 10. 2009 sklenila z Mestno občino Maribor (MOM), namreč izhaja, da je prva tožnica k svoji koncesijski dejavnosti delno pridružila dodaten obseg dejavnosti pokojnega M. B.. Meni, da je bila prva tožnica singularna naslednica dejavnosti v polovičnem obsegu programa, zato je bil obratovalni zastoj v obdobju 2. 11. 2009 do 2. 2. 2010 prekinjen za polovičen obseg. Dodaja, da izpad dohodka ni predmet zavarovanja, saj splošni pogoji med poslovne stroške štejejo le stroške storitev, amortizacijo, stroške dela in druge stroške. Tudi sicer so splošni pogoji jasni in nedvoumni, razlagati pa jih je treba kot celoto in ne členiti na posamezne določbe. Vztraja tudi, da bi upoštevanje variabilnih stroškov v izračun škode pomenila povračilo sredstev za stroške, ki niso povezani z obratovalnim zastojem, kar bi pomenilo pridobitev ekonomsko neupravičenih sredstev. Ker plačevanje prispevkov s smrtjo zavarovane osebe preneha, ti ne bi smeli predstavljati fiksnih stroškov. Priznava, da so tovrstni prispevki v polici navedeni, vendar se takšen zapis nanaša na način določanja zavarovalne vsote in ne na obseg kritja po polici. Sodišču prve stopnje še očita, da je v tem delu tudi sicer odločalo preko trditvene podlage. Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog izvedenca za odmero stroškov za dopolnilno izvedensko mnenje z dne 28. 12. 2012. 5. Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje izvedence, ki poudarja, da dopolnilno izvedensko mnenje z dne 28. 12. 2012 predstavlja dodatno pojasnjevanje ekonomskih kategorij in razmerij, ki niso bila predmet naloge, opravljene v okviru osnovnega izvedenskega mnenja. V dopolnilnem mnenju sta bili tako dve kategoriji izrecno opredeljeni, kar je zahtevalo dodatna strokovna pojasnila ter argumentiranje že prej sprejete odločitve. Dodatno je bilo s strani sodišča zastavljeno tretje vprašanje. Dodaja, da v primeru pripomb strank na izvedensko mnenje vedno preveri izračune ter obrazloži, zakaj je določena pripomba utemeljena oziroma zakaj ni utemeljena. Navedeno predstavlja avtorsko delo, za kar mu pripada ustrezno plačilo. Poudarja, da je tudi sicer pri odmeri višine izhajal iz minimalnih zneskov, ki jih predvideva Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odmero predlaganih stroškov za dopolnilno izvedensko mnenje v višini 92,00 EUR, povečano za pripadajoči prispevek PIZ.

6. Pritožba je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

7. Pritožba tožene stranke je delno, pritožba izvedenca pa v celoti utemeljena.

O pritožbi tožene stranke

8. V skladu z 921. členom OZ se z zavarovalno pogodbo zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino. V konkretni zadevi je predmet spora plačilo zavarovalnine na podlagi pogodbe za zavarovanje obratovalnega zastoja v storitveni dejavnosti (polica št. ..., priloga A 8), ki jo je 27. 10. 2008 s toženo stranko sklenil M. B. kot nosilec koncesije v zasebni zobni ordinaciji. Med pravdnima strankam ni sporno, da sta tožnika kot dediča pokojnega M. B. upravičena do izplačila zavarovalnine. Odprto ostaja vprašanje trajanja obratovalnega zastoja ter posledično višina zavarovalnine, do katere sta upravičena tožnika.

9. Iz zavarovalne police (priloga A 8), ki jo je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, izhaja, da sta zavarovanec in zavarovalnica s predmetno pogodbo zavarovali izpad dohodka, ki nastopi zaradi daljše bolezni, telesne nezgode ali smrti zavarovanca in pri njem zaposlenih, in sicer s šestmesečno dobo jamčenja. Iz 14. člena Splošnih pogojev za zavarovanje obratovalnega zastoja v storitveni dejavnosti (priloga B 1, v nadaljevanju splošni pogoji), ki so bili sestavni del zavarovalne pogodbe, izhaja, da zavarovalni primer nastane, če je zaradi ene od zavarovanih nevarnosti prišlo do prekinitve obratovanja.

10. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je bilo obratovanje zobozdravstvene dejavnosti M. B. prekinjeno v obdobju od 2. 8. do 1. 11. 2009. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bil obratovalni zastoj v celoti podan tudi po 2. 11. 2009, čeprav je bila prvi tožnici od tega dne podeljena polovična koncesija pokojnega moža. Glede na koncesijsko pogodbo je bila prva tožnica dolžna zaposliti kadre, ki so bili prej zaposleni po možu, in prevzeti moževe paciente, ki so si želeli priti k njej, kar kaže na to, da je s storitveno dejavnostjo (v polovičnem obsegu) nadaljevala. Drži sicer ugotovitev sodišča, da prva tožnica ni nadaljevala moževega s. p., na način, ki je določen v ZGD-1. Toda navedeno pri presoji prekinitve obratovalnega zastoja ni bistveno. S trenutkom, ko je prva tožnica delno prevzela moževo koncesijo, so se namreč zmanjšali tudi stroški zastoja dejavnosti (ustvarjen je bil določen dohodek), ki so bili z zavarovalno pogodbo zavarovani. V primeru izplačila zavarovalnine za celotno obdobje, bi bila tako tožnika neupravičeno obogatena za dohodek, ki sta ga z nadaljevanjem dejavnosti prejela. V skladu s šestim odstavkom 6. člena Splošnih pogojev namreč zavarovalnina, ki jo zavarovalnica izplača zavarovancu, ne sme služiti pridobivanju ekonomsko neupravičenih sredstev.

11. Glede upravičenosti do povračila izpada dohodka je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz same zavarovalne police, kjer je izpad dohodka izrecno naveden kot predmet zavarovanja. Ker se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpad dohodka s pogodbo ni bil zavarovan. Enako velja za prispevke zavarovanca, saj je povrnitev slednjih izrecno navedena na zavarovalni polici. Da prispevki tudi sicer sestavljajo dohodek, katerega izpad je zavarovan, je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo izvedenca, ki je potrdil, da dohodek v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi vsebuje tudi prispevke zavarovanca oziroma celotna izplačila plač in povračila zaposlenim. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so določila splošnih pogojev nejasna in jih je kot taka treba razlagati v korist zavarovanca kot šibkejše stranke pogodbenega razmerja (83. člen OZ). V prvem odstavku 5. člena namreč določajo, da zavarovanje krije poslovno škodo, katere zavarovanec zaradi zastoja dejavnosti ni mogel pokriti, in sicer v času, dokler je zastoj trajal. V četrtem odstavku istega člena naj bi bili z zavarovanjem kriti tudi poslovni stroški, ki bi nastali, če obratovalnega zastoja ne bi bilo. Gre za pogodbeno določilo, ki je samo s sabo v nasprotju, saj po eni strani predvideva le kritje poslovne škode, ki je zavarovancu v času zavarovalnega zastoja dejansko nastala, po drugi strani pa predvideva tudi kritje poslovnih stroškov, ki bi nastali v vsakem primeru, četudi zavarovalnega zastoja ne bi bilo. Navedeno nejasno določilo je treba razlagati v korist zavarovanca, kar pomeni, da zavarovanje obsega vse poslovne stroške, tudi tiste, ki bi nastali, če do zavarovalnega zastoja ne bi prišlo (1). Med tovrstne stroške sodijo tudi variabilni stroški, zato jih je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo. Pri presoji višine je sodišče prve stopnje tudi v tem delu zmotno štelo, da v zavarovalnino sodijo dohodki za polnih šest mesecev. Ker se je obratovalni zastoj 2. 11. 2009 prekinil v polovičnem obsegu, pripadajo tožnikoma po tem datumu le polovično.

12. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja trajanja obratovalnega zastoja, zato je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi, izpodbijano sodbo pa spremeniti tako, da se pri obračunu zavarovalnine upošteva obratovalni zastoj od 2. 8. do 1. 11. 2009 v celoti, od 2. 11. 2009 do 2. 2. 2010 pa le v polovičnem obsegu. Glede na izvedensko mnenje izvedenca ekonomske stroke T. H., ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi sodbe, so vsi poslovni stroški v navedenem obdobju znašali 57.465,00 EUR in ne 76.620,00 EUR, kot je zmotno štelo prvo sodišče. Gre za povprečni znesek stroškov za leto 2008 in 2009, ki sta ga kot osnovo za izračun dogovorili pravdni stranki. Poleg navedenega zneska zavarovalnina vključuje tudi izpad dohodka za celoten dohodek v prvih treh mesecih in polovičen dohodek v preostalih treh mesecih, kar skupno znaša 9.164,00 EUR (primerjaj stran 6 izvedenskega mnenja z dne 13. 9. 2012) in ne 12.219,00 EUR, kot je zmotno navedlo prvo sodišče. Skupni znesek zavarovalnine, do katerega sta upravičena tožnika tako znaša 66.629,00 EUR. Od tega je potrebno odšteti odbitno franšizo v višini 6.662,90 EUR, tako da končni znesek zavarovalnine znaša 59.966,10 EUR.

13. Posledica spremembe sodbe na drugi stopnji je tudi sprememba pravdnega uspeha. Pritožbeno sodišče mora zato odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnika sta vtoževala zavarovalnino v višini 93.990,12 EUR, uspela pa v višini 66.629,00 EUR, kar predstavlja 64 % uspeh. Ker njuni stroški znašajo 4.647,72 EUR (stroški za postopek v višini 1.089,40 EUR ter stroški za narok v višini 1.005,60 EUR, povečano za DDV, sodno takso, izvedenino in 20,00 EUR materialnih stroškov), stroški tožene stranke pa 20,00 EUR, je glede na dosežen uspeh tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti 2.974,54 EUR, tožnika pa toženi stranki 7,20 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti 2.967,34 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena in drugem odstavku 154. člena ZPP. Pritožnica je s pritožbo izpodbijala plačilo 58.765,50 EUR, uspela pa je v višini 19.989 EUR (34 %), zato se ji prizna 1.116,00 EUR za sodno takso in 10 EUR materialnih stroškov, kar glede na dosežen uspeh skupaj znaša 382,84 EUR. V primeru zamude tožnika poleg dosojenih pravdnih stroškov dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti, ki začno teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev.

O pritožbi izvedenca

15. Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Višino in način vrednotenja za odmero nagrade za delo izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. list RS, št. 88/2010, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Pravilnik).

16. V konkretni zadevi je izvedenec 13. 9. 2012 izdelal izvedeniško mnenje, za kar mu je sodišče s sklepom dne 28. 9. 2012 priznalo nagrado v bruto znesku 562,00 EUR ter povračilo prispevkov za PIZ v višini 33,72 EUR. Na podano izvedensko mnenje sta obe pravdni stranki podali pripombe, zato je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu naložilo dopolnitev izvedeniškega mnenja. S sklepom ga je pozvalo, da se opredeli do pripomb pravdnih strank ter odgovori na vprašanje, koliko bi v obdobju izračuna znašal dohodek in koliko dobiček zavarovanca, če ne bi prišlo do obratovalnega zastoja. Izvedenec je dopolnitev mnenja predložil 28. 12. 2012 in ob tem zahteval nagrado 92,00 EUR in odmero prispevka za PIZ.

17. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo drugi odstavek 51. člena Pravilnika, po katerem pripada izvedencu nagrada za pisno izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja le, če je v njem odgovoril na dodatna vprašanja za pridobitev odgovorov, ki jih sodišče v predmetnem postopku še ni terjalo. Sodišče je namreč izvedencu postavilo dodatno vprašanje, na katerega je izvedenec odgovoril in v dopolnitvi izvedenskega mnenja izrecno pojasnil, kaj predstavlja dohodek zasebnika, in sicer, da ta ne pomeni dobička ter da se pri končnem obračunu upošteva le dohodek (list. št. 90). Gre za odgovore, ki niso bili predmet prvotnega izvedenskega mnenja in jih sodišče predhodno še ni terjalo, zato izvedencu pripada zahtevana nagrada.

18. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo treba pritožbi izvedenca ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti, tako da izvedencu pripada zahtevana nagrada v celoti (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je sodnemu izvedencu za dopolnitev izvedenskega mnenja priznalo 92,00 EUR (prva točka drugega odstavka 51. člena Pravilnika). V skladu s 27. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in 8. točko Sklepa o določitvi prispevkov za posebne primere zavarovanja je sodišče izvedencu od priznane nagrade odmerilo 6 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za primer invalidnosti, telesne okvare ali smrti, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Odmerjeni prispevek znaša 6 % oziroma 5,52 EUR.

19. Stroške izvedenca je sodišče naložilo pravdnima strankama v skladu z njunim pravdnim uspehom. Tožeča stranka je tako glede na 64 % uspeh dolžna plačati 58,00 EUR, tožena pa 34,00 EUR. V primeru zamude pravdni stranki poleg dosojenih stroškov dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

(1) Glede konkurence pomenov posameznih pogodbenih določil primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 27. 9. 2012, opr. št. II Ips 397/2010.