Jedro

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen deloma glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov) ugodilo. Presodilo je, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku v zvezi z dejavnostjo varovanja državne meje ter v zvezi z dejavnostjo straže za posamezne mesece v obdobju od junija 2017 do februarja 2022 plača prikrajšanje pri plači v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz I. točke izreka sodbe. Tožbeni zahtevek je zavrnilo za zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov za mesece: za junij 2017 za čas od 6. 7. 2017 do 11. 5. 2019, za oktober 2018 za čas od 6. 11. 2018 do 11. 5. 2019, za januar 2019 za čas od 6. 2. 2019 do 11. 5. 2019, za februar 2019 za čas od 6. 3. 2019 do 11. 5. 2019, za marec 2019 za čas od 16. 4. 2019 do 11. 5. 2019 in za oktober 2021 za čas od 6. 11. 2021 do 15. 11. 2021 (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.182,41 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo v I. in III. točki izreka se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z zaključkom, da narava dejavnosti straže in varovanja državne meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, pri čemer ni bistveno, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Ta bi moral dokazati, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Če se katerakoli od dejavnosti opravlja v okviru vojaške operacije, pomeni spoštovanje pravil direktive oviro za učinkovito izvedbo te operacije. Sodišče je nedopustno prevalilo dokazno breme na toženko. Glede straže pritožba navaja, da straža ni redno delo vseh pripadnikov SV, tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar, zato to zanj ni bila običajna, redna naloga. Tudi sicer straže ni mogoče šteti za običajno službo, v interesu državne varnosti pa je njeno neprekinjeno izvajanje. Rotacije zaposlenih imajo lahko nepopravljive posledice. Straža je bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Sistem rotacij ni primeren. Če se objekti varujejo s sistemom vsakodnevnih rotacij zaposlenih, je kvaliteta varovanja manjša. Sistem rotacij je nepravilno ocenjevalo skozi prizmo absolutne nezmožnosti, namesto primernosti 12/12. Na vojaških objektih obstaja potreba po naraščanju sil, ki pa je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti. Vedno obstaja možnost za izredne dogodke. Neprimerno je sklicevanje sodišča na sodbo VIII Ips 196/2018, saj ta ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Zmotno je stališče, da za razlago pojma "vojaška operacija" ni relevantna vojaška znanost. Glede tega neutemeljeno ni sledilo A. A. V času epidemije Covid-19 rotacije niso bile primerne, šlo je za izjemne okoliščine, ukrepi so bili sprejeti zaradi varovanja zdravja in življenja pripadnikov in širše družbe. Glede varovanja državne meje je uveljavljala izjeme iz vseh štirih alinej sodbe C-742/19, sodišče pa je o tem sprejelo le pavšalne zaključke. Ni se opredelilo do zatrjevanih dejstev, da je suverena pravica vsake države članice, da se odziva na grožnje, s katerimi se sooča in da izvede vojaške operacije. Ni upoštevalo vseh vojaških nalog, ki so jih pripadniki opravljali na meji. Tudi do navedb o cilju operacije Odboj, ki je v zmanjšanju števila nezakonitih migracij in hitri odzivnosti, se ni opredelilo. Prav tako ne do navedb, da se je tožnik na varovanju državne meje usposabljal. Ni ustrezno dokazno ocenilo izpovedi B. B. in A. A. Oba sta pojasnila, da je primerneje, da se sestava enote ne menjuje. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Operacija Odboj je predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede, saj je vojaška operacija oblika bojnih in nebojnih dejanj za dosego nekega rezultata in lahko poteka tudi v mirnodobnem času. Glede na vse vojaške naloge, ki so jih pripadniki na meji opravljali (serija taktičnih aktivnosti) je zmotna ugotovitev sodišča, da so bili vojaki na meji zgolj v podporo policiji. Zmotno je uporabilo materialno pravo tudi glede plačila za čas pripravljenosti. Tudi če se le-ta šteje v delovni čas, pripada plačilo le v višini 50 %, saj je za čas pripravljenosti dogovorjeno posebno plačilo v 46. členu KPJS. Stranke KPJS so se dogovorile za plačilo delavčeve zaveze, ko je zdoma zaradi potreb delodajalca in je pripravljen, da začne z delom. Razlogi sodbe C‑742/19 ne nasprotujejo drugačnemu plačilu obdobja dejanskega dela od obdobja pripravljenosti na delo, četudi se ta všteva v delovni čas. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke. V odgovoru prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi tudi neposredno ali posredno opredelilo do vseh odločilnih navedb in dokazov toženke in tako tudi ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot smiselno izhaja iz pritožbe.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači za čas pripravljenosti na delo, ko je kot vojaški uslužbenec - vojak specialist v oddelku C. v ... brigadi v vojašnici D. na podlagi ukazov med drugim opravljal naloge straže ter varovanja državne meje. Toženka mu časa stalne pripravljenosti na delo ni štela v delovni čas in mu je za vse ure pripravljenosti plačala dodatek za stalno pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu (razen deloma glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov) ugodilo. Presodilo je, da niti straža niti varovanje državne meje ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je v zvezi s tem odrejeno stalno pripravljenost, glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja, utemeljeno štelo v delovni čas tožnika ter posledično ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike do 100 % osnovne plače. 7. Pritožba tej presoji zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, temveč zgolj tiste, katerih narava oz. značilnosti uporabi direktive neizogibno nasprotujejo,1 zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi straža in varovanje državne meje. Zgolj v tem okviru pa je tudi ugotavljalo dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme.

9. Presoja, da v zvezi s stražo in varovanjem državne meje ni podana nobena od zatrjevanih izjem iz sodbe C-742/19, je v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato pritožba neutemeljeno na več mestih uveljavlja, da prvostopenjske odločitve ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku v citirani določbi, saj je bila (ne)utemeljenost toženkinih trditev presojana skozi natančno in celovito analizo izpovedi tožnika in prič, pa tudi listin.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19), zato nasprotno pritožbeno zatrjevanje ne drži. (Ne)obstoj te izjeme je pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožnika in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. S svojo presojo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje kontinuirana, že nekajletna naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času, in za popolnoma načrtovane, nadzorovane in z organi policije usklajene naloge, potrjujejo pravilnost izpodbijanega zaključka.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni (ustrezno) dokazno ocenilo izjav B. B. in A. A., ki sta v zvezi z varovanjem meje pojasnila izrednost dogodkov, elemente vojaške operacije, naraščanje migracij, nov koncept delovanja od leta 2019 dalje itd. Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje in pretehtalo relevantnost njunih podanih izjav, kot izhaja iz tč. 30 obrazložitve, v razloge je njuni izjavi tudi povzelo, vendar je nato ob upoštevanju tudi ostalih izvedenih dokazov utemeljeno sprejelo materialnopravni zaključek, da varovanje meje ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES.

12. Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. Da je treba to nalogo šteti za podporno delovanje SV drugim državnim organom pri izvajanju njihovih nalog, izhaja tako iz pojasnil B. B. kot Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj). Glede na 3a. točko Direktive št. 13-11 je to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija. Tudi to določilo (upoštevajoč naloge, ki so jih pripadniki na meji opravljali in jih je sodišče prve stopnje pri presoji tudi upoštevalo) torej potrjuje podporno vlogo SV.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v letu 2019 uvedena operacija Odboj in s tem vpeljan nov koncept delovanja (namenske enote, taktično operativni centri, linija poveljevanja PINK, vojaške taktike itd.). Tem okoliščinam pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim jo pritožba, tj. da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji in v sodelovanju z njo (mešane policijske patrulje, namestitev pripadnikov SV na opazovalnice, s katerih so o zaznavah obveščali policijo), pri čemer je policija tudi vodila in usmerjala delo SV pri izvajanju njenih nalog. Pri presoji je sodišče upoštevalo vse vojaške naloge, ki so jih pripadniki SV opravljali na meji, katerih nalog naj ne bi upoštevalo, pritožba ne izpostavi. Sodišče je pravilno štelo, da se je z operacijo Odboj spremenil le formalni okvir izvajanja te naloge. Pritožba s posplošenim poudarjanjem izjav B. B. in A. A. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh…).

14. Sodišče pri presoji o tem ali operacija Odboj predstavlja vojaško operacijo v pravem pomenu besede ni vezano na definicijo, ki jo poda ena ali druga stranka ali celo priča, zato tudi ni kršilo določb postopka, ko s tem v zvezi ni sledilo definiciji toženke ter priče A. A. Sodišče prve stopnje je s sprejeto razlago temu pravnemu pojmu podelilo ustrezno vsebino. Kot je poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS (npr. v zadevi VIII Ips 13/2024) za razlago tega pojma niso neposredno uporabna vojaška strokovna tolmačenja, na katere se sklicuje toženka oziroma sodobna opredelitev vojaške stroke, po kateri je vojaška operacija "serija povezanih taktičnih aktivnosti, ki jih izvajajo bojne sile in se koordinira v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev". Za razlago pojma so pomembni razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo Sodišče EU in katere je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo.

15. Ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, da se je tožnik na meji usposabljal. Do navedenega se je izrecno opredelilo v 32. točki obrazložitve, v kateri je podalo tudi razloge za svojo presojo. Slednja v bistvenem pravilno temelji na ugotovljenem dejstvu, da delovanje SV na območju državne meje ni bilo usmerjeno v usposabljanje na terenu, temveč na izvajanje nalog varovanja državne meje skupaj s Policijo.

16. V konkretnem primeru toženka ne za stražo ne za varovanje državne meje ni dokazala okoliščin, ki neobhodno terjajo neprekinjeno opravljanje določenih nalog (izredni dogodek, katerega resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z Direktivo). Tudi če so se migracije v letu 2019 bistveno povečale v primerjavi z letom 2018, kot je to zatrjevala toženka, iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi migracije (število in njihova dinamika) presegle tiste iz leta 2015, ko je SV s svojimi pripadniki učinkovito izvajala pomoč policiji s sistemom dnevne rotacije in brez odrejene stalne pripravljenosti. Migracij v vtoževanem obdobju tako ni mogoče označiti za izredni dogodek, katerega resnost in obseg bi zahtevala sprejetje ukrepov, kot so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti. O podani izjemi iz 3. alineje izreka sodbe C-742/19 tako ni mogoče govoriti, saj niso bili ugotovljeni nobeni pogoji, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.

17. Tudi če je odrejanje stalne pripravljenosti pripadnikom SV pri varovanju državne meje morda prispevalo k večji učinkovitosti te aktivnosti (hitrejši odzivnosti pripadnikov), slednje za zaključek o izključitvi te dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES ne zadošča. Toženka je namreč potrebo po hitrejši odzivnosti in takojšnji prilagoditvi delovanja SV le pavšalno utemeljevala s hipotetično možnostjo nepredvidljive situacije oziroma hipotetično možnostjo izrednega dogodka (nenadnih sprememb na državni meji, ki bi terjale takojšnjo aktivacijo večjega števila pripadnikov SV), kar pa izjeme od uporabe Direktive ne utemeljuje. Kot je izpostavilo SEU v zadevi C-211/2019 (UO proti Készenléti Rendőrség) se člen 2 (točki 1 in 2) Direktive 2003/88/ES uporablja tudi za pripadnike organov javnega reda, ki opravljajo naloge nadzora na zunanjih mejah države članice v primeru prihoda državljanov tretjih držav na navedene meje, razen če iz vseh upoštevnih okoliščin izhaja, da se naloge izvajajo v okviru izrednih dogodkov. To pa v konkretnem primeru ni izkazano. Prav tako iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi situacija s Covid-19 kakorkoli zahtevala posebno organizacijo dela s pripravljenostjo, saj se v tem času dnevna rotacija ni izvajala iz razloga zaščite zdravja pripadnikov SV, ne pa iz razloga, ker bi SV s tem izvajala ukrepe in naloge varovanja širše javnosti v smislu izvajanja nalog, kot jih ima SV v skladu z Zakonom o obrambi (ZObr). Tako same navedbe toženke v tej smeri kažejo na to, da dejansko ne drži, da sistem rotacij z načrtovanjem delovnega časa ne bi bil primeren zaradi same vsebine oziroma narave dela.

18. Sicer pa vprašanje, kako bi bilo mogoče vojaško dejavnost organizirati učinkoviteje, na pravilnost odločitve v tem sporu ne more vplivati. Tudi v primeru, če bi varovanje državne meje (ali straže) v načinu stalne pripravljenosti imelo določene prednosti, to še ne pomeni, da gre za tako posebno dejavnost, da zanjo ni primerna organizacija dela, ki bi omogočala spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES. Kadrovska situacija ne more biti nepremagljiva ovira za uporabo določb Direktive in ne more imeti prednosti pred zagotavljanjem varovanja zdravja delavcev. Dejavnost varovanja državne meje bi se po pravilni presoji sodišča prve stopnje lahko izvajala tudi po sistemu dnevnih rotacij, kot se je že pred tem (od leta 2015 do 2019) in kot se je tudi od leta 2022 naprej.

19. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja dejavnosti varovanja meje oziroma tudi njeno predhodno večletno in uspešno izvajanje v sistemu rotacije in z načrtovanjem delovnega časa. Povzete ugotovitve utemeljujejo zaključek o primernosti rotacij tudi v vtoževanem obdobju. Tudi sicer v kolikor toženka sama ne bi menila, da so dnevne rotacije na meji primerne, ne bi dela na teh nalogah več let organizirala na takšen način (brez odrejene pripravljenosti). Enake ugotovitve pritožbenega sodišča veljajo tudi za podobne navedbe, ki jih je pritožba podala glede ugotavljanja možnosti / primernosti rotacije v primeru straže. 20. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. 21. Prvostopenjski ugotovitvi, da je straža predstavljala običajno službo pripadnika, pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v prvostopenjskem postopku niti ni zatrjevala, da obstaja takšna formacijska dolžnost. V 97.č členu ZObr je določeno, da stražarsko službo opravlja vojaška oseba, to pa je tožnik bil. Sicer pa je za ta spor ključno dejstvo, da je v vtoževanem obdobju stražo opravljal. 22. Zaključku, da straža ne utemeljuje obstoja izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19, pritožba neutemeljeno nasprotuje z zatrjevanjem, da se sodišče ni opredelilo do več toženkinih navedb. Presojo ključnih toženkinih navedb je sodišče prve stopnje strnilo v pravilni zaključek, da je glede na izvedeni dokazni postopek za stražo primeren sistem rotacije zaposlenih. Te presoje ne more ovreči pritožbeno neutemeljeno vztrajanje pri trditvi, da ima straža tako posebno naravo, da je ni mogoče šteti za običajno službo, oziroma pritožbeno poudarjanje, da je v interesu državne varnosti neprekinjeno izvajanje stražarske službe. Neprekinjeno stražo je namreč mogoče zagotoviti tudi z dnevnimi rotacijami, saj ni bila ugotovljena nobena okoliščina, ki bi to preprečevala.

23. Neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Toženka se je v zvezi s tem le pavšalno sklicevala na različne dejavnike tveganja in možnost izrednih dogodkov. Tudi sicer za konkretne objekte, na katerih je tožnik opravljal stražo, niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij.

24. Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Kot je bilo že obrazloženo, zgolj dejstvo, da je morda določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Pri tem je toženkina trditev, da obstaja potreba po naraščanju sil, ki je ni mogoče zagotoviti brez odrejene pripravljenosti, ostala zgolj na ravni pavšalnega zatrjevanja.

25. Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se citirana zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

26. Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določbo drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Ta določba KPJS se namreč glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Pritožbeno zatrjevanje, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa oziroma da ta določba ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki šteje v delovni čas, je tako zmotno. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na 97. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU C-742/19. 27. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 375 točk, 2 % materialne stroške ter 22 % DDV, kar upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 "...člena 2(2), prvi pododstavek, Direktive 89/391 ni mogoče razlagati tako, da so pripadniki oboroženih sil držav članic v celoti in trajno izključeni s področja uporabe Direktive 2003/88." (64. točka sodbe SEU C 742/19).