Jedro

ZTLR je v 20. členu določil, da se pridobi lastninska pravica po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem. Tožnik ni navedel nobenega pravnega akta, s katerim bi mu tožena stranka priznala ali prenesla nanj pravico uporabe na spornih nepremičninah, čeprav bi lahko pridobil pravico uporabe samo na podlagi razpolagalnega pravnega akta Občine D. Da bi pridobil pravico uporabe z dedovanjem, tožnik ne zatrjuje, zatrjevano več desetletno opravljanje poslovne dejavnosti pa ni merodajno, ker priposestvovanje družbene lastnine ni bilo mogoče. Ker tožnik zatrjuje, da je gradil poslovne objekte na podlagi ustrezne dokumentacije in da je lastnik teh objektov, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno pretehtali možnost pridobitve lastninske pravice z zidanjem na zemljišču, ki je družbena lastnina. Toda sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da stavba ni bila zgrajena v skladu z zakonom in da z gradnjo ni pridobil lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožeča stranka izključna lastnica nepremičnine parc. št. 1647/2 - neplodno v izmeri 5720 m2, parc. št. 1647/5 - funkcionalni objekt v izmeri 1260 m2, parc. št. 1647/6 - poslovna stavba v izmeri 169 m2 in parc. št. 1647/7 - poslovna stavba v izmeri 28 m2, vse vpisano pri vl. št. 2129 k.o..., in za izstavitev ustrezne listine za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zavrnilo je tudi zahtevek, naj se ugotovi, da je drugotožena stranka nezakonito in protipravno posegla v lastninsko pravico, pri čemer je motila tožečo stranko v lasti in posesti gornjih nepremičnin, s tem da je avgusta 1997 na severozahodni strani objektov vzdolž parcele št. 1647/2 postavila žičnato ograjo na železnih drogovih, visoko okoli 2,5 metra in dolgo okoli 20 metrov, z vrati, ki se avtomatsko zapirajo in odpirajo, pri čemer je tožeči stranki povsem onemogočila izvrševati lastninsko pravico in posest nepremičnine; ter da mora druga tožena stranka vzpostaviti prejšnje stanje, tako da odstrani ograjo z drogovi. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožila tožeča stranka, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da v celoti ugodi pritožbi tožeče stranke in tožbenemu zahtevku na ugotovitev lastninske pravice ter na prepoved posegov v lastninsko pravico, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v ponovno odločanje. Meni, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju med tem, kar se navaja v razlogih sodbe glede listin ter zapisnikov o izpovedih tekom sodnega postopka, kakor tudi med samimi listinami in zapisniki.

Tožeča stranka je prepričana, da je pritožbeno sodišče zgolj pavšalno sledilo odločitvi sodišča prve stopnje, saj pritožbenih navedb sploh ni obravnavalo in se do njih ni opredelilo. Tožeča stranka ugotavlja, da niti sodišče prve stopnje, niti sodišče druge stopnje nista označili izkazane vrednosti spora, kar kaže na nedoslednost in na nesklepčnost izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje je grobo kršilo tudi določbe pravdnega postopka s tem, ko je zavrnilo izvedbo dokaza z vpogledom v potrdilo SO D., Geodetske uprave z dne 7.10.1970, ter v odločbo Geodetske uprave Občine D. z dne 01.06.1989. Tožeča stranka v nadaljevanju ne soglaša s stališči sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanih sodbah, češ da s tožbo uveljavlja zgolj ugotovitev lastninske pravice na zemljišču. Iz podatkov v sodnem spisu, predvsem pa iz tožbe z dne 14.05.1998 jasno izhaja, da tožeča stranka uveljavlja ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini. Po mnenju tožeče stranke lastništvo na omenjenih nepremičninah nikakor ne more biti sporno, saj toženi stranki temu nikoli nista ugovarjali. Zatrjuje tudi, da je v skladu z vsemi dovoljenji in z lastnimi sredstvi zgradila objekte, ki so vpisani v zemljiški knjigi pri vl. št. 2129 k.o..., vendar ne na njeno ime. Sodiščema očita, da nista ocenjevali odločbe o lokacijskem dovoljenju z dne 26.09.1969, odločbe o gradbenem dovoljenju z dne 2.12.1969, odločbe o ugotovitvi funkcionalnega zemljišča k zgradbi z dne 7.3.1991 ter dejstva, da je tožeča stranka z lastnimi sredstvi zgradila poslovne objekte, katere je začela uporabljati za lastno poslovno dejavnost že leta 1970. Zaradi navedenega tožeča stranka poudarja, da omenjenih objektov ni zgradila na nezakonit način in da ji odločba o gradbenem dovoljenju ne bi bila nikoli izdana, če predhodno ne bi izpolnila pogoja iz odločbe o lokacijskem dovoljenju. Po mnenju tožeče stranke gre za zakonito zgrajene objekte na podlagi verodostojnih in pravnomočnih odločb ter opozarja, da bi morali sodišči upoštevati in uporabiti določilo 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v zvezi z 2. členom ZTLR, podredno z 12. členom ZTLR, oziroma nadalje podredno z 24. členom ZTLR. Zaradi opustitve ocene in vrednotenja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je sodišče druge stopnje napačno uporabilo materialno pravo. V obrazložitvi revizije tožeča stranka zaključuje, da so ji bile kršene z ustavo, priznane človekove pravice in temeljne svoboščine, med drugim gre za grob poseg v že pridobljeno lastninsko pravico, zaradi česar tožeča stranka upravičeno dvomi v pravno državo.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Očitek tožeče stranke, češ da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, ni utemeljen. Sodišči sta pravilno ugotovili, da tožnikov zahtevek, naj se ugotovi, da je izključni lastnik parcel, ki so vpisane pri vložku številka 2129 k.o..., ne temelji na ustreznih materialnopravnih predpisih. V času od vložitve tožbe do pravnomočne odločitve v zadevi je urejal lastninsko pravico in druga stvarnopravna razmerja Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80 - 36/90), ki je začel veljati 1.9.1980. Ta zakon je v 20. členu določil, da se pridobi lastninska pravica po samem zakonu, na podlagi pravnega posla in z dedovanjem. Podoben način pridobitve lastninske pravice je pred uveljavitvijo tega zakona določal Občni državljanski zakonik (ODZ iz leta 1811). Iz tožbenih navedb (zlasti pod III. tožbe) je mogoče razbrati, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na podlagi zakona in sicer tako, da je najprej pridobil pravico uporabe na spornih zemljiščih in da je na tej podlagi po 2. členu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDP, Ur. l. RS, št. 44/97) na podlagi zakona postal lastnik vseh nepremičnin, ki so vpisane pri vložku številka 2129 k.o... Ker pa tožnik v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik navedenih zemljišč, niti objektov, ki so vpisani na teh zemljiščih, temveč prva tožena stranka kot pravna prednica obeh toženih strank, je moralo sodišče ugotavljati, če so tožnikove trditve pravno utemeljene. Tožnik ni navedel nobenega pravnega akta, s katerim bi mu tožena stranka priznala ali prenesla nanj pravico uporabe na spornih nepremičninah, čeprav bi lahko pridobil pravico uporabe samo na podlagi razpolagalnega pravnega akta Občine D. Da bi pridobil pravico uporabe z dedovanjem, tožnik ne zatrjuje, zatrjevano več desetletno opravljanje poslovne dejavnosti pa ni merodajno, ker priposestvovanje družbene lastnine ni bilo mogoče. Tožnik navaja lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki ju je v letu 1969 izdal organ pravne prednice toženih strank, toda to nista pravna akta, s katerima bi Občine D. lahko prenesla pravico uporabe na tožečo stranko. Tudi določitev funkcionalnega zemljišča k obratovalnici ni tak akt razpolaganja. Ker tožnik zatrjuje, da je gradil poslovne objekte na podlagi ustrezne dokumentacije in da je lastnik teh objektov, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno pretehtali možnost pridobitve lastninske pravice z zidanjem na zemljišču, ki je družbena lastnina. V prvem odstavku 12. člena ZTLR je namreč določeno, da ima lastnik stavbe, ki je v skladu z zakonom zgrajena na zemljišču, ki je družbena lastnina, pravico uporabe zemljišča, na katerem je stavba zgrajena, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno redno rabo, vse dokler stavba obstaja. Toda sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da stavba ni bila zgrajena v skladu z zakonom, ker sta bila lokacijsko in gradbeno dovoljenje izdana s pogojem, da bo tožnik pred gradnjo pridobil pravico uporabe in uredil zemljiškoknjižno stanje, in ker je sam izpovedal, da se je ob gradnji zavedal, da ni pridobil pravice uporabe zemljišča. Ob takih dejanskih ugotovitvah sta sodišči prve in druge stopnje pravilno sodili, da ni zgradil objektov v skladu z zakonom in da z gradnjo ni pridobil lastninske pravice. Ker tudi ni izkazal razpolaganja pravne prednice toženih strank, ki naj bi nanj prenesla pravico uporabe oziroma lastninsko pravico, njegov zahtevek za ugotovitev, da je lastnik v tožbenem izreku navedenih parcel, ni utemeljen. Če pa tožnik ni lastnik, potem toženi stranki nista mogli poseči v njegovo pravico in ni upravičen do vzpostavitve prejšnjega stanja.

O tem, da je sodišče vezano na tožbeni zahtevek in na dejansko podlago tožbe, je tožečo stranko poučilo že pritožbeno sodišče na četrti strani utemeljitve sodbe in vrhovno sodišče k tej utemeljitvi nima kaj dodati.

V zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka sodišče ugotavlja, da v reviziji niso strokovno jasno navedene in so pretežno omenjene samo na splošno. Glede na trditev tožeče stranke, da sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi tega, ker nista pojasnili svojega stališča do lokacijskega in gradbenega dovoljenja, pa revizijsko sodišče ugotavlja ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je na peti in šesti strani obrazložitve sodbe opredelilo njuno pravno naravo in nato pojasnilo, da nista razpolagalna akta in da tožnik ni pošteni graditelj, sodišče druge stopnje pa je to pojasnilo na četrti in peti strani obrazložitve sodbe. Glede zatrjevanih neskladij med dokaznim gradivom, listinami v spisu in sodbami pa tožeča stranka v reviziji ne navede, za katero neskladje naj bi šlo. Tudi očitek sodišču druge stopnje, češ da je zgolj pavšalno sledilo prvemu sodišču, ni pojasnjen in ne pove, na katero pritožbeno trditev sodišče ni odgovorilo. Dejstvo, da sodišči v uvodu sodbe nista navedli vrednosti spornega predmeta, pa ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka in če bi tožeča stranka bolj strokovno in natančno pojasnila, za katero kršitev postopka naj bi šlo, bi najbrž tudi sama ugotovila, da to ni nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zakaj naj bi bila zaradi tega sodba "nesklepčna", ni razumljivo.

Očitek, češ da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ni utemeljen, ker je bilo v okviru uporabe materialnega prava že pojasnjeno, da z listinami, ki jih je predlagala tožeča stranka kot dokaz, tožena stranka ni mogla prenesti pravice uporabe na tožečo stranko.

Tako se izkaže, da očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso utemeljene in da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo. S tem je zavrnilo tudi predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov revizije.