19. 10. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. in C. C., vseh iz Ž., na seji senata dne 3. oktobra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. II Cp 665/2006 z dne 9. 5. 2006 v zvezi s sklepi Okrajnega sodišča v Postojni št. In 8/98 z dne 20. 12. 2005, z dne 11. 1. 2006 in z dne 21. 2. 2006 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V izvršilnem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20. 12. 2005 kupcem domaknilo nepremičnine, ki so predmet tega postopka, razen nepremičnine Z. Z., s sklepom z dne 11. 1. 2006 je zavrnilo predlog dolžnice (sedaj prve pritožnice) in tretjih (sedaj druge in tretje pritožnice) za ustavitev in prekinitev izvršilnega postopka, s sklepom z dne 21. 2. 2006 pa je ugotovilo tržno vrednost nepremičnine Z. Z. Višje sodišče je pritožbe pritožnic zavrnilo. Glede ugotovitve vrednosti navedene nepremičnine je Višje sodišče zavzelo stališče, da je razlog za izdelavo cenitve brez ogleda notranjosti objekta ravnanje prve pritožnice. Nevročitev odgovora cenilca na ponovne pripombe pritožnice na cenitev po mnenju Višjega sodišča na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva, saj v njem cenilec ni podal novih ugotovitev. Odločitev Višjega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o domiku temelji na stališču, da pritožnice niso povedale, kaj pravno relevantnega so želele na prodajnem naroku povedati, pa jim je bilo to onemogočeno. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev o zavrnitvi predloga za ustavitev in prekinitev postopka utemeljilo z dejstvom, da niso bili podani pogoji za ustavitev ali prekinitev izvršilnega postopka, Višje sodišče pa je dodalo, da pritožnice niso predlagale odloga, pač pa ustavitev oziroma prekinitev izvršbe.

2.V ustavni pritožbi pritožnice zatrjujejo kršitev 14., 22., 23., 33., 34., 67. in 78. člena Ustave ter 6., 10., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). V zvezi z ugotovitvijo tržne vrednosti nepremičnin sodišču očitajo, da je ugotovilo prenizko vrednost nepremičnine Z. Z., kar naj bi bilo posledica tega, da je cenitev stara 4 leta, da si cenilec objekta ni ogledal, da ni upošteval pripomb pritožnic, da niso bili uporabljeni najprimernejši pristopi vrednotenja ter da pred dražbo ni bila opravljena valorizacija ocenjene vrednosti. Prva pritožnica trdi, da je bila le enkrat obveščena o nameravanem ogledu notranjosti nepremičnine, tedaj pa se je zaradi zdravstvenih razlogov opravičila. Sodišče naj ji ne bi vročilo odgovora cenilca na njene pripombe v zvezi s cenitvijo, zato naj bi ji bila kršena pravica do poštenega sojenja. Višje sodišče naj bi favoriziralo prvostopenjsko sodišče in cenilca. Glede sklepa o domiku pritožnice navajajo, da na dražbi niso smele govoriti, tako da prva pritožnica ni mogla uveljavljati predkupne pravice, niti pravice stanovanja v hiši še tri leta. Eno izmed nepremičnin naj bi kupila delavka podjetja, katerega lastnik je cenilec v tej izvršilni zadevi. Sodišče naj bi pritožnicam tudi neupravičeno zaračunalo takso za zapisnik z dražbe. V zvezi z zavrnitvijo predloga za prekinitev oziroma ustavitev izvršbe se pritožnice sklicujejo na dejstvo, da so prava neuke stranke in so s predlogoma želele predlagati odlog izvršbe. Trdijo, da je sodišče glede na vsebino vloge vedelo, kaj z njo hočejo doseči, zato bi jih moralo pozvati k dopolnitvi in popravi vloge. Pritožnice navajajo še, da med izvršilnim postopkom ni bila upoštevana odločitev Ustavnega sodišča o obrestnih merah, smiselno pa zatrjujejo tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

B.

3.Predmet preizkusa na podlagi ustavne pritožbe v obravnavanem primeru so sklepi o ugotovitvi vrednosti nepremičnine Z. Z., o domiku drugih nepremičnin kupcem in o zavrnitvi predloga za prekinitev oziroma ustavitev izvršbe. Ustavno sodišče zato ni obravnavalo očitkov pritožnic, ki se ne nanašajo na izpodbijane odločitve sodišča. Ustavne pritožbe tudi ni mogoče utemeljevati z očitki, ki se nanašajo na dovolitev izvršbe. Zato jih Ustavno sodišče v tem postopku ni upoštevalo. Prav tako Ustavno sodišče ni upoštevalo navedb, ki po vsebini pomenijo očitek nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja (npr. navedbe o prenizko ocenjeni vrednosti nepremičnin, navedbe o ogledu nepremičnin) oziroma zmotne uporabe prava (npr. navedbe o tem, da bi sodišče njihov predlog za ustavitev oziroma prekinitev postopka moralo šteti kot predlog za odlog izvršbe, navedbe o neupravičeno plačani sodni taksi), saj z njimi ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Očitek o tem, da pred dražbo ni bila opravljena "valorizacija" vrednosti nepremičnine, je neutemeljen. V skladu s četrtim odstavkom 178. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ), lahko sodišče na prodajnem naroku ponovno ugotovi vrednost nepremičnine, če stranka s predložitvijo mnenja sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine verjetno izkaže, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti do dneva prodaje precej spremenila. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnice mnenja sodnega cenilca niso predložile, zato niso bili izpolnjeni pogoji za ponovno ugotavljanje vrednosti nepremičnine.

5.Prva pritožnica z navedbami, da ji ni bil vročen odgovor sodnega cenilca na njene pripombe, smiselno zatrjuje kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Ta očitek je pritožnica uveljavljala že v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. Višje sodišče je v izpodbijanem sklepu že pojasnilo, da ji odgovor res ni bil vročen, da pa to ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj izvedenec v svojem odgovoru ni podal nobenih novih ugotovitev. Tudi očitek, da pritožnicam na dražbenem naroku ni bila dana beseda, so pritožnice uveljavljale že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep. Višje sodišče je na trditve pritožnic že odgovorilo in sicer, da niso navedle, kaj pravno relevantnega so želele na naroku povedati, pa jim to ni bilo omogočeno. Glede na navedeno ne drži očitek pritožnic, da jim ni bila dana možnost sodelovanja v postopku.

6.Z navedbami, da je Višje sodišče "favoriziralo prvostopenjsko sodišče in sodnega cenilca" pritožnice smiselno zatrjujejo kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožnice so imele v skladu z določbo 247. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v povezavi s 15. členom ZIZ možnost zahtevati izločitev izvedenca – sodnega cenilca, pa so svoj predlog vložile prepozno. Z navedbo, da je nepremičnino na dražbi kupila oseba, ki naj bi bila zaposlena v družbi, katere ustanovitelj je cenilec v isti izvršilni zadevi pa kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave niso utemeljile.

7.Pritožnice zatrjujejo, da jim je bilo z izpodbijano odločitvijo poseženo v pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave, pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave ter pravico do primernega stanovanja iz 78. člena Ustave. Zgolj s tem, da zoper njih teče izvršilni postopek zaradi poplačila terjatev upnikov in je bilo v njem poseženo na njihove nepremičnine, navedene človekove pravice ne morejo biti kršene.

8.Očitek pritožnic, da med izvršilnim postopkom ni bila upoštevana odločitev Ustavnega sodišča o obrestnih merah, je presplošen, zato se do njega Ustavno sodišče ni moglo opredeliti.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožnice, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

10.Pritožnice s trditvami o predolgotrajnem odločanju sodišča po vsebini uveljavljajo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v izvršilnem postopku, ki še ni končan. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Ustavna pritožba ni mogoča neposredno zoper ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja oziroma neaktivnost sodišča, ko je sam postopek pred pristojnim sodiščem še v teku. Ustava zagotavlja sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. O zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, tako po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča (če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo) pristojno sodišče v upravnem sporu. Po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) je za navedeni postopek na prvi stopnji pristojno Upravno sodišče. Šele zoper odločitve pristojnih sodišč v upravnem sporu je ob izpolnjenih pogojih iz ZUstS mogoče vložiti ustavno pritožbo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alinee prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić