Jedro

Ponudba ima svoje pravne učinke samo takrat, kadar je sprejeta tako, kakor je bila podana. Če ponudba ni v celoti sprejeta (v vseh njenih elementih), ne moremo več govoriti o sprejemu take ponudbe, ampak lahko govorimo kvečjemu o nasprotnikovi ponudbi.

Provizija je za komisijo (komisionarja) kot plačilo za opravljeni posel bistvena.

Komitent je dolžan dati komisionarju avans le, če je tako določeno v komisijski pogodbi.

Avans se obrestuje le, če je tako dogovorjeno s pogodbo ali če je to v navadi.

Izrek

1. Pritožba se delno zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

2. Pritožbi se v preostalem delu ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v 2. do 7. točki izreka razveljavi in se mu zadeva v razveljavljenem delu vrne v novo odločanje.

3. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za novo odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 1. in 3. točki njegovega izreka (1. točka izreka prvostopne sodbe).

Istočasno je ugotovilo, da je obstajala terjatev tožeče stranke do tožene stranke za 803.470,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1995 do plačila (2. točka izreka prvostopne sodbe), da je obstajala terjatev tožene stranke do tožeče stranke za 234.842,30 SIT (3. točka izreka prvostopne sodbe) in da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke za 2,693.474,40 SIT (4. točka izreka prvostopne sodbe), nakar je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 565.157,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1995 do plačila (5. točka izreka prvostopne sodbe), medtem ko je v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (6. točka izreka prvostopne sodbe). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 8.172,70 SIT pravdnih stroškov tožene stranke (7. točka izreka prvostopne sodbe).

Proti navedeni sodbi, in sicer izrečno proti 1., 3., 6. in 7. točki njenega izreka, se je pritožila tožeča stranka. Vendar pa je sodišče druge stopnje štelo, da se je tožeča stranka pritožila tudi zoper 2., 4. in 5. točko njenega izreka, saj 2. do 6. točka izreka prvostopne sodbe po naravi stvari (v zvezi s pobotom) predstavlja nedeljivo celoto.

Sicer pa je tožeča stranka uveljavljala vse pritožbene razloge (iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77)), predlagala pa (primarno) spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku tožeče stranke v celoti oz. (podrejeno) razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške pritožbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker je tožena stranka postavila pobotni ugovor, je sodišče prve stopnje zaradi preglednosti svoje odločitve sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 1. in 3. točki njegovega izreka ter o zahtevku odločilo kot po tožbi (list. št. 39). Ker se je s tem glede na predpisani tričlenski izrek (iz tretjega odstavka 338. člena ZPP/77) mogoče strinjati, je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 380. člena ZPP/77 pritožbo zoper 1. točko izreka (sklep) kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (1. točka izreka drugostopne odločbe).

V preostalem delu pa je sodišče druge stopnje smiselno na podlagi drugega odstavka 370. člena ZPP/77 (zaradi nepravilne pravne presoje) pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v 2. do 7. točki izreka razveljavilo in mu zadevo v tem delu vrnilo v novo odločanje (2. točka izreka drugostopne odločbe).

Sodišče prve stopnje je namreč zmotno ocenilo, da "je tožeča stranka s tem, ko je v predlogu obračuna z dne 7.6.1995 (pravilno: z dne 6.7.1995) svojo terjatev do tožene stranke zmanjšala med drugim tudi za obračunane obresti na avans, dala izjavo o pobotu svoje terjatve do tožene stranke s terjatvijo tožene stranke do tožeče za plačilo obresti od danega avansa"(list. št. 40). Zmotno zato, ker ima ponudba (v konkretnem primeru predlog končnega obračuna uvoza z dne 6.7.1995 (priloga B2)) svoje pravne učinke samo takrat, kadar je sprejeta tako, kakor je bila podana. Če namreč ponudba ni v celoti sprejeta (v vseh njenih elementih), ne moremo več govoriti o sprejemu take ponudbe, ampak lahko govorimo kvečjemu o nasprotnikovi ponudbi (po 41. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)).

Tožena stranka ni sprejela ponudbe tožeče stranke (predloga z dne 6.7.1995), po kateri bi se provizija slednje (kot uvoznice) obračunala v višini 2 %, ampak je predlagala, da se provizija obračuna le v višini 0,5 % (priloga B3). Takšen predlog pa je glede na to, da je višina provizije za komisionarja kot plačilo za opravljeni posel (v konkretnem primeru uvoza) bistvena, mogoče šteti le kot zavrnitev ponudbe tožeče stranke z dne 6.7.1995 in kot novo (drugo) ponudbo tožene stranke svojemu prejšnjemu ponudniku (tožeči stranki). To pa pomeni, da bi sodišče prve stopnje ob pravilni pravni presoji namesto o predlogu končnega obračuna uvoza z dne 6.7.1995 (priloga B2) moralo odločiti o končnem obračunu uvoza z dne 23.10.1995 (priloga B5).

Glede na dopis tožene stranke z dne 13.9.1995 (priloga B3) je po eni strani očitno, da le-ta ni sprejela predloga končnega obračuna uvoza z dne 6.7.1999 in tako tudi ne predloga, da se provizija uvoznika obračuna v višini 2 %. Glede na končni obračun uvoza z dne 23.10.1995 (priloga B5) pa je po drugi strani očitno, da je tožeča stranka odstopila od ponudbe, da toženi stranki (v zvezi s predlagano 2 % provizijo) prizna obresti na avans (v znesku 2,693.474,40 SIT).

Sicer pa sodišče druge stopnje v zvezi z obrestovanjem avansa (in pritožbenimi navedbami) dodaja, da iz komisijske pogodbe št. 43256/92 (priloga B1) ne izhaja, da bi bil komitent dolžan dati komisionarju določena sredstva kot predujem (785. člen ZOR). To nenazadnje potrjujejo tudi navedbe tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo dne 9.2.1998. Iz komisijske pogodbe tudi ne izhaja, da bi bila tožena stranka upravičena do obrestovanja avansa (tretji odstavek 398. člena ZOR), kar zaenkrat (saj tožena stranka tudi ni izkazala, da bi bilo obrestovanje avansa v navadi) kaže na to, da naj tožena stranka ne bi bila upravičena do zneska 2,693.474,40 SIT. Na drugačen zaključek zaenkrat ne kaže niti zapis z dne 9.2.1998 (v zapisniku o naroku za glavno obravnavo), da naj bi si obrestovanje (avansa) "izgovorila tožena stranka", saj je očitno, da ga je uveljavljala in z njim operirala v fazi "medsebojnega prilagajanja" (dogovarjanja), ko je bila tožeča stranka očitno še pripravljena toženi stranki priznati obresti od avansa, če bi ji tožena stranka priznala 2 % uvozno provizijo (prim. predlog končnega obračuna uvoza z dne 6.7.1995).

Navedeno (predvsem pa končni obračun uvoza z dne 23.10.1995 (prvi odstavek 780. člena ZOR)) naj sodišče prve stopnje upošteva ob ponovnem sojenju, ko bo glede na postavljeni procesni pobotni ugovor tožene stranke (iz IV. točke njene pripravljalne vloge z dne 9.4.1998) moralo odločiti o obstoju oz. neobstoju terjatve tožeče stranke in nasprotne (v pobot uveljavljane) terjatve tožene stranke.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo, je odločitev o stroških pritožbe na podlagi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77 pridržalo za novo končno odločbo (3. točka izreka drugostopne odločbe).